Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ni pravilno pritožničino zatrjevanje, da bi ji morala tožena stranka delovno mesto prilagoditi tako, da bi lahko še naprej opravljala delo prodajalke z omejitvami. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le v primeru priznane pravice do poklicne rehabilitacije (70. člen ZPIZ-2). Tožnici je bila po odločbi ZPIZ priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Torej ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, zato tožena stranka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega delovnega mesta, ki bi ga tožnica glede na zdravstvene omejitve lahko opravljala.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020, ki jo je podala tožena stranka, ugotovitev, da delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, priznanje neprekinjene delovne dobe, prijavo v vsa ustrezna zavarovanja oziroma v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, obračun in izplačilo mesečnega nadomestila plač, akontacije dohodnine, prispevkov za socialno varnost ter obračun in izplačilo denarnega povračila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2020, ki jo je podala tožena stranka, ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč traja še naprej, poziv, da se tožnica vrne nazaj na delo, priznanje neprekinjene delovne dobe, prijavo v vsa ustrezna zavarovanja oziroma v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, obračun in izplačilo mesečnega nadomestila plač, akontacije dohodnine ter prispevkov za socialno varnost (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).
2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je sodišče po eni strani postavilo na stališče, da tožena stranka glede na odločbo ZPIZ ni bila dolžna prilagoditi delovnega mesta na način, kot je predlagal izvedenec, po drugi strani pa je kontradiktorno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da zanjo nima ustreznega delovnega mesta, niti s prilagoditvijo. Glede na dokazano dejstvo, ki ga je potrdil izvedenec, da je delo mogoče organizirati na način ohranitve zaposlitve pri toženi stranki, ni razumen zaključek sodišča, da tožena stranka niti s prilagoditvijo nima ustreznega delovnega mesta zanjo. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so odločilni razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Nelogičen je zaključek sodišča, da izvedensko mnenje temelji na izhodišču, da ima tožena stranka obveznost prilagoditve delovnega mesta. Dejstvo je, da pri toženi stranki na delovnem mestu prodajalec ... dela več delavcev, da imajo vsi enak opis del in nalog, kljub temu pa vsi ne opravljajo vseh nalog oziroma so te med njimi porazdeljene. Ker so običajno na blagajno razporejeni trije prodajalci, ni logično, zakaj ne bi mogla biti tožnica. V preostalem delovnem času bi lahko opravljala naloge polnjena polic in kontrolo roka uporabe, kar je delala do sedaj. Sodišče je namesto listinskim dokazom verjelo pričama A. A. in B. B., da prodajalci opravljajo vsa opravila v prodajalni in na vseh oddelkih ter da rotirajo, kar ni realno. Na vsakem oddelku so specifičnega znanja ter poznavanje posameznih izdelkov. Sodišče nepravilno ni sledilo pričama C. C. in D. D., ker pri toženi stranki nista več zaposleni. Od leta 2015, 2016 se organizacija dela pri toženi stranki ni spreminjala. Sistemizacija delovnih mest ne vsebuje delovnega mesta blagajnik, vendar je nesporno, da morajo to delo nekateri od prodajalcev opravljati. Tožnica že od leta 2008 dela na delovnem mestu prodajalec z omejitvami, zaradi katerih ne more rotirati in nadomeščati vseh. Sodišče je sodbo nekorektno oprlo na njeno pritožbo zoper odločbo z dne 15. 5. 2020, kjer je želela pridobiti pravice iz pokojninskega zavarovanja. Kršilo je 196. člen ZDR-1, 101. člen ZPIZ-1 in drugi odstavek 39. člena ZZRZI, iz katerih izhaja obveza delodajalca, da zagotovi invalidu drugo delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Tudi Direktiva 2000/78/ES določa obveznost delodajalca, da zagotovi razumne prilagoditve delovnih mest invalidom. Sodišče bi moralo zaključiti, da tožnica lahko opravlja večino del in nalog na delovnem mestu prodajalec in da predlagana opredelitev delovnih nalog ne predstavlja nesorazmernega bremena za toženo stranko. Tožnica se sklicuje na sodbo in sklep Pdp 931/2012. Ni mogoče enostavno zaključiti, da je odločba ZPIZ dokončen in pravnomočen akt, na katerega sta vezana tako tožena stranka kot sodišče. Tožena stranka ima možnost zaposlitve tožnice na dosedanjem delovnem mestu, v posledici česar je odpoved nezakonita. Za E. E., ki ima predpisane težje omejitve kot tožnica in dela na istem delovnem mestu, je bilo mogoče najti ustrezno delo, za tožnico pa ne, kar je očitna diskriminacija. Kljub temu, da v konkretnem sporu navedbe niso bistvene, izpostavlja, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje z dnem 29. 9. 2020. Tožnica je bila ob poteku odpovednega roka v bolniškem staležu, zaradi česar ji je delovno razmerje prenehalo šele 6. 11. 2020. Tožena stranka je zahtevala od tožnice izjavo o pobotu že ob vročitvi odpovedi, čeprav takrat še ni vedela, kdaj bo delovno razmerje prenehalo. Zaradi navedenega je tožnica prejela nižji regres za leto 2020. Tožena stranka v postopku tega sploh ni prerekala. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni, tako da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 113/2016 in X Ips 6/2018. Ker pravnomočne odločitve upravnega organa o tem, da tožnica za delovno mesto prodajalec z omejitvami ni več zmožna, v postopku pred delovnim sodiščem ni mogoče izpodbiti, je sodišče zahtevek tožnice pravilno zavrnilo. Zakonodaja ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca invalida, o čemer se je izrekla sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča. Tožnica ni podala trditve, da bi pri toženi stranki obstajalo drugo prosto delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, zato sodišče dokaza z izvedencem ne bi smelo izvesti. Ni podala niti trditev, niti dokaznega predloga o tem, da naj bi pri toženi stranki obstajala možnost premestitve na drugo prosto delovno mesto. Sodišče svoje odločitve pravilno ni oprlo na izvedensko mnenje, saj temelji na izhodišču, da ima tožena stranka obveznost prilagoditve delovnega mesta. Sodišče se v zvezi z nadomeščanjem in rotiranjem zaposlenih ni neupravičeno oprlo zgolj na priči A. A. in B. B., temveč tudi na trditve tožnice in njene priče C. C. Dejstvo, da so zaposleni dolžni v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljati delo na vseh oddelkih, izhaja iz opisa delovnih nalog v pogodbi o zaposlitvi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita smiselno zatrjevano kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, odločilni razlogi so jasni oziroma si med seboj ne nasprotujejo in je sprejeto odločitev mogoče preizkusiti. Pravilno je štelo, da je tožnici na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami (s katerim tožena stranka ne razpolaga; drugačnih navedb tožnica niti ni podala) in ne prilagoditve delovnega mesta; ne glede na navedeno je pravilno ugotovilo tudi, da je tožena stranka preverila možnost prilagoditve delovnega mesta.
7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2006 na delovnem mestu prodajalec ..., nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2011, s katero so bile upoštevane omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 21. 10. 2008. S to odločbo je bila tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z naslednjimi omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez hoje po lestvi in neravnem terenu, delo naj se opravlja v ugodnem mikroklimatskem okolju, predvsem ne na mrazu in v vodi, s polnim delovnim časom od 15. 9. 2008 dalje. Z novo odločbo ZPIZ z dne 2. 4. 2019 je bila tožnici poleg že obstoječih omejitev priznana dodatna omejitev pretežno sedeče delo od 1. 3. 2019 dalje.
8. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2011, ker ji ne more zagotoviti opravljanja drugega dela z upoštevanjem omejitev, podanih v odločbi ZPIZ z dne 2. 4. 2019. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka preverila možnost premestitve tožnice na drugo ustrezno delovno mesto, možnost zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih in pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da tožena stranka tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi takšnih ugotovitev je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih2 (ZDR-1)).
9. Ni pravilno pritožničino zatrjevanje, da bi ji morala tožena stranka delovno mesto prilagoditi tako, da bi lahko še naprej opravljala delo prodajalke z omejitvami. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le v primeru priznane pravice do poklicne rehabilitacije (70. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2)). Tožnici je bila po odločbi ZPIZ z dne 2. 4. 2009 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Torej ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, zato tožena stranka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega delovnega mesta, ki bi ga tožnica glede na zdravstvene omejitve lahko opravljala. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadevo Pdp 931/2012, saj ne gre za ustaljeno sodno prakso, temveč le eno sodno odločbo, v kateri je sodišče odločilo drugače. Stališče zavzeto v navedeni sodni odločbi je presegla novejša sodna praksa (zadeve Pdp 392/2019, Pdp 103/2020, Pdp 586/2020), da delavec glede na določbe ZPIZ-1 od delodajalca ne more zahtevati, da obstoječa delovna mesta prilagodi oziroma ustanovi nova delovna mesta, ki bi ustrezala preostali delovni zmožnosti invalida.
10. Ni utemeljen očitek pritožnice, da bi ji tožena stranka lahko zagotovila opravljanje dela na blagajni, saj sistemizacija delovnih mest ne vsebuje delovnega mesta blagajnik. Sistemiziranega delovnega mesta, ki bi ustrezal tožničinim omejitvam, tožena stranka nima. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da so glede na realizirani čas večinoma isti delavci opravljali delo na blagajni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delavci na delovnem mestu prodajalec opravljajo vsa opravila v prodajalni in rotirajo, in da je treba v primeru odsotnosti posameznega delavca opravljati nadomeščanje, kar sta potrdili priči A. A. in B. B. Da je bilo treba v primeru odsotnosti posameznega delavca opravljati delo nekoga drugega, je izpovedala tudi priča C. C. Sodišče prve stopnje je izpovedim prič utemeljeno sledilo. Svoje odločitve pravilno ni oprlo na mnenje sodnega izvedenca, da je mogoče razpored dela prilagoditi dodatni omejitvi tožnice.
11. Ne drži pritožbena navedba, da bi tožnica lahko opravljala večino del in nalog na delovnem mestu prodajalec in da predlagana opredelitev delovnih nalog ne predstavlja nesorazmernega bremena za toženo stranko. Delodajalec je pri zaposlovanju invalidnih oseb vezan na dokončne in pravnomočne akte, s katerimi je odločeno o pravicah na podlagi invalidnosti, z odločbo ZPIZ pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje jasno določeno, da je tožena stranka tožnici dolžna zagotoviti (le) pravico do premestitve. Obveznost prilagoditve delovnega mesta ne izhaja niti iz predpisov, na katere se sklicuje pritožnica (196. člen ZDR-1, 101. člen ZPIZ-1, drugi odstavek 39. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov4 (ZZRZI), Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu, Direktiva 2000/78/ES).
12. Pravilnost zaključka, da delodajalec invalidu delovnega mesta ni dolžan prilagoditi, potrjuje tudi stališče Sodišča EU v zadevi C-485/20, v kateri je pojasnilo, da pojem "razumne prilagoditve za hendikepirane osebe" v smislu 5. člena Direktive 2000/78/ES5 pomeni, da je treba delavca, za katerega je bilo zaradi njegove invalidnosti ugotovljeno, da ni zmožen opravljati bistvenih nalog delovnega mesta, ki ga zaseda, _razporediti_ na delovno mesto, za katero je ustrezno usposobljen, zmožen in je na razpolago, če tak ukrep delodajalca ne obremeni nesorazmerno.
13. Ne držijo pritožbeni očitki, da je tožena stranka tožnico obravnavala diskriminatorno, ker naj bi jo obravnavala drugače kot ostale delavce, ki imajo prav tako status invalida. Očitek je tožnica konkretizirala s trditvami, da je za E. E., ki dela na istem delovnem mestu, kljub hujši omejitvi mogoče najti ustrezno delo, za tožnico pa ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je E. E. priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, pri čemer mora drugače kot tožnica, ki mora delo opravljati pretežno v sedečem položaju, E. E. delo opravljati izmenoma stoje in sede. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni prišlo do neutemeljenih razlik pri zagotavljanju dela in do diskriminacije ali neutemeljene različne obravnave tožnice v primerjavi z E. E., saj ni mogoče primerjati posameznih omejitev, ki se (deloma ali precej) razlikujejo. Ker je le bistveno enake položaje treba obravnavati enako, tožena stranka ni ravnala diskriminatorno in ni podana kršitev 6. člena ZDR-1. 14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica ob poteku odpovednega roka v bolniškem staležu, zaradi česar ji delovno razmerje ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč šele 6. 11. 2020, saj sodišče tega ni ugotovilo (niti tožnica tovrstnih navedb do sedaj ni podala in so kot pritožbene novote neupoštevne; prvi odstavek 337. člena ZPP).
15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do njenih navedb, ki niso bistvene za odločitev (navedbe glede izjave o pobotu; tožnica uveljavlja sodno varstvo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in s tožbenim zahtevkom ne zahteva plačila terjatev iz delovnega razmerja, kot je regres za letni dopust), se pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 63/2004 in nasl. 5 Direktiva je bila že prenesena v slovenski pravni red (1. člen ZPIZ-1).