Jedro

Zakonske zamudne obresti od glavnice, ki jo zavarovalnica od voznika (odgovorne osebe) uveljavlja zaradi izgube zavarovalnih pravic, tečejo od dne, ko je voznik prišel v zamudo s plačilom.

Škoda zaradi kršitve zavarovalne pogodbe je tožeči stranki sicer nastala že s plačilom odškodnine oškodovancem. Dospelost oz. zapadlost terjatve pa sama po sebi ne utemeljuje zahtevka za plačilo zamudnih obresti. Pogoj za utemeljenost zahtevka za zamudne obresti je zamuda. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je bil toženec pred pravdo pozvan, da terjatev plača, je toženčeva zamuda nastopila z vložitvijo tožbe.

Izrek

I. Pritožbama obeh pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati 7.104,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2008 dalje do plačila.

2. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

3. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati 67,56 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost plačila glavnice 6.486,56 EUR z zakonskimi obrestmi, ki od dela glavnice oz. od njene tolarske protivrednosti (1.443.340,00 SIT) tečejo od 29.12.2005 dalje, od preostalega dela (111.053,00 SIT) pa od 11.8.2006 dalje (1. točka izreka). Ostali del zahtevka je zavrnjen (2. točka izreka) in tožeči stranki naložena obveznost, da toženi stranki povrne 147,19 € pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja vse tri, v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožencu naloži tudi plačilo zneska 148.000,00 SIT (617,59 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2005 dalje ter 67,73 € pravdnih stroškov tožeče stranke ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je zahtevek za plačilo J. P. nakazane odškodnine dokumentirala z listinskimi dokazi, tožena stranka pa temu delu zahtevka ni ugovarjala. Sodišče je prekoračilo ugovorne navedbe tožene stranke in del zahtevka v višini 617,59 € neutemeljeno zavrnilo. V tem delu je sodba tudi nesklepčna, saj iz obrazložitve razlog za zavrnitev tega dela zahtevka ni razviden. Tudi z odmero pravdnih stroškov tožeča stranka ne soglaša. Svoj uspeh ocenjuje kot 100% uspeh po temelju, po višini (upoštevajoč prerekan del tožbenega zahtevka) pa 88,40 %. Svoj skupen uspeh ocenjuje kot 94,20 % uspeh in zahteva temu uspehu ustrezno povračilo pravdnih stroškov.

3. Tožena stranka izpodbija 1. in 3. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavku 338. člena ZPP predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opisuje poškodbe, ki jih je toženec utrpel v prometni nesreči dne 29.9.2005 in potek zdravljenja v Ljubljani, v nadaljevanju pa v Avstraliji. Opozarja na izpovedi prič B. M. in Bo.M., ki sta potrdila, da kritičnega dne toženec ni užival alkoholnih pijač in ni bil pod vplivom alkohola. Tako je izpovedoval tudi K., ki ni zaznal vonja po alkoholu. Ta vonj naj bi torej zaznal le policist Š.. Zatrjuje, da toženec ni odklonil preizkusa alkoholiziranosti oz. se tega sploh ne spomni oz. se tega ne zaveda. Tako je izpovedal toženec, o toženčevi zmedenosti in odsotnosti pa sta izpovedovali tudi priči B. M. in Bo. M.. Zaključek, da toženec ni izpodbil domnevne baze o izmiku preiskavi in alkoholiziranosti, označuje za napačen. Iz listinskih dokazov, ki jih je predložil toženec, izhaja, da ob sprejemu toženca v UKC ni bilo znakov alkohola v krvi. Razen izpovedi policista Š. alkoholiziranosti ne potrjuje noben drug dokaz. Meni, da tožnica ni dokazala, da je bila tožencu odrejena preiskava alkoholiziranosti. Iz policijskega zapisnika ne izhaja, kdaj naj bi bil tožencu odrejen strokovni pregled, ali je toženec vozil pod vplivom alkohola, niti kdo naj bi tožencu odredil strokovni pregled. Iz zapisnika torej izhaja, da naj bi tožencu po imenu neznani uslužbenci PP Ljubljana Center v obdobju med 29. 9. 2005 in 8. 11. 2005 odredili preizkus alkoholiziranosti, o vsem tem pa tožencu in njegovim sorodnikom ni bilo nič znanega vse do prejema zahtevka zavarovalnice. Slednje tudi ne izhaja iz medicinske dokumentacije. Policist Š. se je skliceval na policijsko depešo in sicer, da jo je poslal na PP Ljubljana Center in iz njihove strani dobil odgovor, iz katerega je bilo zaznati, da je voznik odklonil pregled krvi in urina. Glede na toženčeve hude telesne poškodbe bi moral policist odrediti odvzem krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiva za analizo (v skladu z določbo osmega odstavka 136. člena tedaj veljavnega ZVCP). Sodišče je spregledalo določbe tedaj veljavnega ZUP, ki se uporablja tudi v policijskem postopku, kajti policijski zapisnik ni sestavljen skladno z zakonskim predpisom in zato ni javna listina, vsaj ne v delu, ki se nanaša na trditev, da naj bi toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti. Odgovor PP Center bi mu namreč moral biti priložen, pa ni bil. Dokaz z izvedencem medicinske stroke označuje za nepotreben, ker že medicinska dokumentacija in zaslišane priče (razen Š.) dokazujejo, da alkohola ni bilo in preizkusa alkoholiziranosti od toženca nihče ni zahteval. Splošno znano je, da so osebe, ki so v prometni nesreči utrpele hude telesne poškodbe, v šoku in se njihova ravnanja ne morejo enačiti z ravnanji v običajnih življenjskih situacijah. Nasprotuje tudi obrestnemu delu zahtevka. Sklicevanje na 366. člen OZ označuje za napačno, ker se to določilo nanaša na zastaranje. Opozarja, da toženec s plačilom ni bil v zamudi, saj vse do vročitve tožbe za terjatev tožeče stranke ni vedel. Opomina in regresnega zahtevka ni prejel. Ker je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

6. Pritožbeno sodišče soglaša, da je toženec, katerega premoženjski interes je bil zavarovan, zaradi vožnje pod vplivom alkohola izgubil zavarovalne pravice. Policist, ki je nezgodo na kraju samem obravnaval, je zaznal vonj po alkoholu, ki se je širil iz toženca. Dejstvo, da očividec, ki je bil v kratkotrajnem stiku s tožencem, tega vonja ni zaznal, verodostojnosti policistove izpovedi ne zmanjšuje. Med delovne naloge policista spada tudi zaznavanje tovrstnih okoliščin, zato je policist nanje pozoren; pozornost ostalih, naključno navzočih ljudi, je usmerjena drugače kot policistova. Iz izpovedi prič B. M. in Bo. M. ne izhaja, da bi kritičnega dne spremljala toženca, zato pritožbeno opozarjanje na njuni izpovedi v zvezi z uživanjem alkohola nima nobene teže. Res je, da v predloženi medicinski dokumentaciji toženčeva alkoholiziranost ni omenjena, vendar celotna zdravstvena dokumentacija sodišču ni bila predložena. Glede dejstev v zvezi s toženčevim stanjem ob sprejemu bi bila relevantna zdravstvena dokumentacija, sestavljena ob prvem zdravniškem pregledu.

7. Tudi dejstvo, da je toženec preizkus alkoholiziranosti odklonil, se je v dokaznem postopku potrdilo. To dejstvo izhaja iz policijskega zapisnika, policist Š. pa je pojasnil, kdaj in kje je bil toženec pozvan, da test alkoholiziranosti opravi. Če bi bil test opravljen in pozitiven, bi seveda moral biti priložen policijskemu zapisniku, saj bi bile le na ta način ugotovljive okoliščine odvzema vzorca in ugotovitve preiskave. Test alkoholiziranosti je toženec odklonil ustno, zato listinskega dokaza o tem dejanju ni. Obvestilo zaprošene policijske uprave (depeša) je povzeto v zapisniku, zato zapisnik, ki mu to obvestilo ni bilo priloženo, ni pomanjkljiv. Razlogov za dvom v ugotovitev sodišča prve stopnje, da so policisti PP Ljubljana Center toženca obiskali po nezgodi in da je preizkus odklonil, ni. Dejstva, da so policisti preizkus skušali opraviti, tožena stranka niti kategorično zanikala ni. Izpovedba priče Š. o medsebojni komunikaciji policijskih enot z depešami je razumna in logična.

8. Pritožnikovo stališče, da bi morali policisti v konkretnem primeru odrediti prisilno preiskavo biološkega materiala, ni pravilno. Policisti v človekovo integriteto lahko posežejo zgolj v zakonsko določenih primerih ob strogem upoštevanju načela sorazmernosti. V konkretnem primeru, ko je pritožnik s svojim ravnanjem, upoštevajoč spisovno gradivo, izpolnil zgolj zakonske znake prekrška, tak poseg policistov v integriteto pritožnika ne bi bil sorazmeren in bi predstavljal nedopusten poseg v številne pritožnikove ustavno zajamčene pravice. Zaradi poškodb, ki jih je toženec utrpel, bi bila njegova razsodnost v trenutku, ko so ga obiskali policisti in je zavrnil strokovni preizkus alkoholiziranosti, lahko (vsaj) zmanjšana. Takratno stanje toženčeve zavesti je ugotovljivo le s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Zgolj toženčeva izpoved o tem dejstvu nima zadostne dokazne vrednosti; na eni strani zaradi njegove zainteresiranosti za izid postopka, po drugi strani pa tudi zaradi omejenosti njegovih kognitivnih sposobnosti v kritičnem času. Tovrstna dejstva se ugotavljajo s pomočjo izvedenca, ki ima znanje s področja medicinske stroke, ki je sodišče ne pozna. Ker je toženec dokaz z izvedencem umaknil, ni zmogel dokaznega bremena, ki je bilo na njegovi strani – torej, da v trenutku zavrnitve preizkusa alkoholiziranosti ni bil zmožen izražati svoje prave in resnične volje. Izvedenec je tudi edini, ki bi lahko podal mnenje o epilepsiji, ki jo zatrjuje toženec. V tem delu pritožba ni utemeljena, zato je zavrnjena. (353. člen ZPP).

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je toženčeva zamuda pri plačilu sporne terjatve nastopila šele z začetkom pravdnega postopka. Škoda zaradi kršitve zavarovalne pogodbe je tožeči stranki sicer nastala že s plačilom odškodnine oškodovancem. Dospelost oz. zapadlost terjatve pa sama po sebi ne utemeljuje zahtevka za plačilo zamudnih obresti. Pogoj za utemeljenost zahtevka za zamudne obresti je zamuda. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je bil toženec pred pravdo pozvan, da terjatev plača, je toženčeva zamuda nastopila z vložitvijo tožbe, torej 11. 7. 2008. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

10. Plačilo 617,59 EUR odškodnine za škodo, ki je nastala J. P., tožeča stranka dokazuje z izvensodno poravnavo in z nalogom za izplačilo. Obseg in vrsta poškodb je ugotovljiva iz zapisnika o ocenitvi škode (dokaz A 7). Tožbenih trditev o poškodbah P. ograja z betonskimi stebrički in reklamne table z nosilci toženec ni zanikal. Zanikal ni niti zatrjevanega dejstva o dogovorjeni višini in plačilu odškodnine, zato predloženi listinski dokazi zadoščajo za zaključek o utemeljenosti tega dela zahtevka. Nekonkretizirani ugovori toženca v zvezi z nastalo škodo dodatnega dokazovanja ne terjajo. Samo konkretni ugovori (in dokazi) tožene stranke v zvezi z obstojem, vrsto, obsegom poškodb, oceno škode ali v zvezi z izplačilom odškodnine bi od tožeče stranke terjali dodatno aktivnost. Pritožba zato pravilno zaključuje, da je utemeljen tudi zahtevek za povrnitev oškodovancu J. P. izplačane odškodnine v višini 617,59 EUR z obrestmi. Po sodišču prve stopnje prisojeni znesek je zato povišan za 617,59 EUR (6. alineja 358. člena ZPP).

11. Pritožba zoper stroškovni del odločitve pa ni utemeljena. Uspeh strank izraža razmerje med prisojenim in zavrnjenim delom zahtevka. Nobenega razloga za korigiranje tako ugotovljenega uspeha ni. Novo odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, pa terja spremenjen rezultat pravdnega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Upoštevajoč končni, iz te sodbe razviden rezultat pravdnega postopka, je tožeča stranka uspela uveljaviti 88,39 % svojega zahtevka, tožena stranka pa se je uspela ubraniti 11,61 % zahtevka. Po sodišču prve stopnje ugotovljeni višini pravdnih stroškov ne nasprotuje nobena od pravdnih strank. Iz v prvostopenjski sodbi vsebovane specifikacije je razvidno, da so tožeči stranki nastali pravdni stroški v višini 262,98 EUR. Upoštevajoč njen uspeh je upravičena do povrnitve 232,45 EUR pravdnih stroškov. Stroški tožene stranke, specificirani v prvostopenjski sodbi, znašajo 1.420,22 EUR. Upoštevajoč njen uspeh je upravičena do povrnitve 164,89 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu je toženec dolžan tožnici povrniti 67,56 EUR pravdnih stroškov.

12. Ker sta s pritožbo obe stranki delno uspeli in je njun uspeh podoben, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj Gordana Ristin in soavtorji: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008 – stran 74.