Jedro

Zaradi tožničinih napak, ki so bile sicer odpravljene, je toženec zaradi zamude pri dobavi upravičen od plačila pogodbene kazni in stroškov za delno zamenjavo strehe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II., III. In V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožničine terjatve do toženca v višini 118.334,50 EUR z obrestmi, obstoj toženčeve terjatve do tožnice v višini 12.390,77 EUR, nato pa je po pobotanju obeh terjatev razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 105.943,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnici povrniti 6.062,76 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica svojih pogodbenih obveznosti glede izdelave in montaže jeklene konstrukcije, kvalitete dobavljenih matic in vijakov, montaže okenskih nosilcev in dobave barve, ki ji je pretekel rok, ni izpolnila niti v dogovorjeni kvaliteti niti pravočasno. Tožnica je sama priznala, da vseh napak ni odpravila. Tožencu je s tem nastala velika škoda, zato je njegov pobotni ugovor v celoti utemeljen. Sodba je obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je nekritično ocenilo izpovedi prič in toženca. Nedatiranega dopisa priče T., v katerem se je tožnica zavezala, da bo vse elemente (jeklene profile), kolikor bo to le mogoče, izdelala v enem kosu, pri odločanju sploh ni upoštevalo. Svoje teze o naknadnem ustnem dogovoru, ki naj bi ga sklenili pravdni stranki, v sodbi ni obrazložilo. Čeprav priča T. ni zanikala toženčeve trditve o dogovorjeni delitvi stroškov, je sodišče zaključilo, da takšnega dogovora ni bilo. Sodba napačno ugotavlja, da pogodbena kazen ni bila predvidena za primer zamude pri montaži jeklene konstrukcije. Nove okenske nosilce je tožnica res dobavila, vendar jih nato ni vgradila, zato sodišče napačno ugotavlja, da je bila ta napaka v celoti odpravljena. Toženec je predlagal ogled jeklene konstrukcije in imenovanje izvedenca gradbene stroke, vendar je sodišče ta njegov predlog neupravičeno zavrnilo. Toženec vztraja, da tožnici in njenim podizvajalcem nikoli ni preprečil dostopa na gradbišče. Ko je tožnica dobavila neustrezne zaščitne elemente proti soncu, jo je toženec večkrat pozival, naj pride in napako odpravi. Namesto tega je dobavila žaluzije v povsem drugačni barvi od naročene in tožencu priznala le 15 % popust, čeprav o dobavi žaluzij drugačne barve pravdni stranki nista sklenili nobenega aneksa. Napačen je zaključek izpodbijane sodbe, da toženec ni upravičen do povrnitve izgubljenega dobička. Ker objekt, ki je predmet spora, še vedno ni končan, toženec v njem ne opravlja nobene poslovne dejavnosti. Vztraja tudi, da je moral najeti varnostnike za varovanje gradbišča, da bi preprečil vandalizem, uničevanje objekta in odnašanje gradbenega materiala. Glede stroškov za najem žerjava je sodišče nekritično sledilo izpovedi priče T. Tudi vsi ostali stroški, ki jih je toženec uveljavljal s pobotnim ugovorom, so bili potrebni in utemeljeni. Ker toženec s svojo izpolnitvijo ni v zamudi, tožnici ne dolguje prisojenih zamudnih obresti. Pomanjkljivo obrazložena je tudi odločitev o stroških postopka, ki je ni mogoče preizkusiti. Ker je toženčeva navzočnost na obravnavi prispevala k hitrejši rešitvi spora, bi mu sodišče moralo priznati povračilo za udeležbo na vseh narokih.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo zavrača toženčeve pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev izbralo ustrezno materialnopravno podlago. Upoštevaje pogodbeno dogovorjeno uporabo slovenskega prava, se je oprlo na Obligacijski zakonik (OZ), in sicer na ustrezne določbe o podjemni pogodbi. Glede na izid dokazovanja in ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da je tožnica za svoje dobave in storitve upravičena do plačila v zahtevani višini (z izjemo plačila za pomične odre v skupnem znesku 10.500,00 EUR), medtem ko toženčeva pobotna terjatev ni izkazana v celotnem zatrjevanem obsegu. Izpodbijana sodba je jasno in razumljivo obrazložena, vsebina izvedenih dokazov v njej pa korektno povzeta. Sodbo je mogoče preizkusiti, zato nista podani očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo. V sodbi se je jasno opredelilo do vseh bistvenih trditev in dokazov. Za svoje dejanske in pravne zaključke je navedlo izčrpne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

6. Tudi na trditve, ki jih toženec ponavlja v pritožbi, je že bilo odgovorjeno. Napake na dobavljenih elementih in njihovi montaži je tožnica odpravila, z izjemo napake v barvi senčil, za katero je po dogovoru s tožencem znižala ceno. Zaradi zamude pri dobavi fasadnih panelov pa ji je sodišče naložilo pogodbeno kazen, ki jo je terjal toženec, ter plačilo, s tem povezanih stroškov za delno menjavo strehe.

7. Toženčeve izpovedi o vnaprejšnjem dogovoru, da morajo biti vsi elementi jeklene konstrukcije dobavljeni v enem kosu, ni potrdil noben drug dokaz. Na morebiten takšen dogovor ne kaže niti vsebina dopisa, na katerega se sklicuje pritožba. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje, da je do zamude pri montaži jeklene konstrukcije prišlo iz razlogov na strani tožnice. Tudi pritožbeni očitki na račun priče T. niso umestni. Priča je bila namreč vodja in koordinatorka projekta, zato ve največ o okoliščinah obravnavanega primera. Poleg tega ni več zaposlena pri tožnici, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o njeni nepristranskosti. Zatrjevanega dogovora o delitvi stroškov ponovne nabave elementov konstrukcije toženec ni zanesljivo dokazal. Ne zadošča namreč, da priča T. v svoji izpovedi ni izrecno omenila telefonskega razgovora s tožencem o delitvi stroškov izdelave jeklenih profilov, njihovega transporta in carine.

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da se dogovorjena pogodbena kazen ne nanaša na montažo jeklene konstrukcije, ampak le na njeno dobavo, je v sodbi prepričljivo obrazložen in ga pritožbene trditve ne morejo omajati. Namesto napačno vgrajenih okenskih nosilcev je tožnica dobavila nove. Ker je bila napaka pri montaži jeklene konstrukcije odpravljena z zamenjavo ločnih segmentov, kar je toženec sam potrdil, je sodišče utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z ogledom in izvedencem gradbene stroke, saj izvedba teh dveh dokazov očitno ni bila potrebna. Glede stroškov za delno menjavo strehe, pa je sodišče ugodilo toženčevemu pobotnemu ugovoru, zato se v pritožbi brez potrebe znova sklicuje na dejstvo, da je zaradi tožničinih napak prišlo do zamude pri izvedbi del. 9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zaščitne elemente proti soncu. Toženec je v svoji izpovedi sam priznal, da po juniju 2005 izvajalcem in podizvajalcem tožnice ni več dopustil dostopa na svoj objekt. Na ta način je sam onemogočil tožnici zamenjavo spornih žaluzij. Toženec ne zanika, da je zato privolil v ponujeni 15 % popust pri plačilu. Pri tem ni šlo za spremembo pogodbe, kot poskuša prikazati pritožba, zato sta se pravdni stranki o tem lahko dogovorili ustno.

10. Tudi vse ostale zahtevke, ki tvorijo toženčev pobotni ugovor, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Brez pomena je sklicevanje na pravico do povrnitve izgubljenega dobička zaradi odpovedanega poslovnega sodelovanja z družbo K., d.d., če pa toženec ni bil njena pogodbena stranka. Stroškov varovanja gradbišča toženec ne more prevaliti na tožnico. Ti stroški po prepričljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje niso posledica tožničine zamude in bremenijo toženca kot lastnika objekta in gradbenega materiala na gradbišču. Pavšalno zatrjevanih stroškov zaradi skladiščenje materiala in drugega blaga toženec ni z ničimer izkazal. Enako velja za zatrjevani dogovor glede stroškov najema žerjava, ki mu poleg tega izrecno nasprotuje izpoved priče T. Toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zanesljivo dokazal zatrjevanih stroškov zaradi skladiščenja opreme za prezračevanje in ogrevanje ter razdora pogodbe v višini 15.985,71 EUR. Prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe glede tega zahtevka toženec v pritožbi niti obrazloženo ne oporeka. Enako velja za zahtevek iz naslova stroškov nenačrtovanih potovanj iz Velike Britanije na Kosovo. Morebiti je višina teh stroškov, glede na število toženčevih prihodov, realna, vendar toženec teh stroškov ne more prevaliti na tožnico, saj ni izkazano, da bi bila zaradi zapletov pri gradnji potrebna njegova osebna prisotnost na gradbišču. Končno se toženec s posplošeno trditvijo, da tožnici ničesar ne dolguje, ne more izogniti plačilu zamudnih obresti, ki so zakonska posledica zamude pri izpolnitvi njegove pogodbene obveznosti.

11. Toženec neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče jih je pravilno odmerilo glede na doseženi uspeh pravdnih strank v postopku ter ob upoštevanju odvetniške in taksne tarife. Podrobnejša obrazložitev odmere v sodbi ni bila potrebna, saj je ta razvidna iz stroškovnikov v spisu in jo je tako mogoče enostavno preizkusiti. Ker je imel toženec v pravdi pooblaščenca, je bila njegova osebna navzočnost na naroku potrebna le takrat, ko ga je sodišče povabilo na zaslišanje. Če je prihajal tudi na druge naroke, mora svoje s tem povezane stroške kriti sam. Po prvem odstavku 155. člena ZPP se namreč pri odločanju o povrnitvi stroškov upoštevajo samo tisti, ki so bili potrebni za pravdo. Ostali stroški, četudi so bili koristni in smotrni, kot izpostavlja toženec v pritožbi, pa bremenijo stranko samo .

12. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

13. Toženec, ki je s pritožbo propadel ni upravičen do povračila svojih stroškov zanjo, medtem ko tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Sodišče je zato sklenilo, da morata pravdni stranki stroške pritožbenega postopka kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).