Jedro

Kot predhodno vprašanje je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj zunajzakonske skupnosti tožnika s pokojno.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki ni dokazno ocenilo izpovedb strank in prič, ampak jih je zgolj povzelo v sodbo, pomanjkljiva in v določenih delih celo neobrazložena. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana je potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Argument, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da si je ustvarilo splošen vtis o razmerju med tožnikom in zapustnico je vsebinsko prazen argument. V skladu z 8. členom ZPP se mora sodišče prve stopnje posebej opredeliti tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči, pojasniti je potrebno v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne ter seveda za to navesti ustrezne razloge.

Sodišče prve stopnje bo nadalje v ponovljenem postopku zunajzakonsko skupnost presojalo v skladu z 12. členom ZZZDR glede na 10. člen ZD in upoštevati tudi kriterije, ki jih je pri ugotavljanju zunajzakonske skupnosti že izoblikovala sodna praksa. Pri tem bo upoštevalo, da je šlo za starejši osebi in da takšna zveza ne more sloneti na enakih temeljih oz. ne more imeti istih poudarkov kot pri mlajših ljudeh, vendar mora kljub vsemu po vsebini in tudi navzven izkazovati skupnost podobno zakonski zvezi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih strokih je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je zakoniti dedič do celotne zapuščine po pokojni B.K., da lastnoročno pisana oporoka po pokojni B.K. ne obstoji in da so mu toženci dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino na podlagi katere bo mogoče v zemljiško knjigo pri njihovih solastnih deležih vpisati lastninsko pravico na ime tožnika in mu vrniti denarna sredstva in vrednostne predmete, ki so bili predmet zapuščinskega postopka in so podrobneje navedena v točkah 7 do 15 I. točke izreka izpodbijane sodbe. Nadalje je v II. točki izreka odločilo, da je tožnik dolžan plačati tožencem pravdne stroške v znesku 3.178,10 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje obstoj zunajzakonske skupnosti presojalo le na podlagi določenih dokazov in ne na podlagi vseh izvedenih dokazov in je s tem kršilo določilo 8. člena ZPP. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo listinskih dokazov, ki se nahajajo v spisu in je upoštevalo zgolj tiste izpovedbe strank in prič, ki so izpovedovale v škodo tožnika. Tožnikove izpovedbe ni upoštevalo, niti se do nje ni opredelilo. Tožnik pa je izpovedal tako glede obstoja skupnega življenja s pokojno, glede njune delitve opravljanja raznih opravil torej glede njune ekonomske skupnosti kot tudi glede tožnikove skrbi in nege za pokojno v času njene bolezni, glede njunega odnosa in čustvene navezanosti ter glede preživljanja skupnega časa. Skratka tožnik je izpovedal glede vseh relevantnih okoliščin v zvezi z ugotavljanjem obstoja sporne zunajzakonske skupnosti, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti dokazno ovrednotilo s tem pa je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo pa je tudi določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dokumentacije UKC M., in ki predstavlja bistven dokaz za ugotavljanje sporne zunajzakonske skupnosti, saj iz te dokumentacije izhaja, da je pokojna B.K. kot kontaktno osebo navedla tožnika kot njenega partnerja. Slednje pa vsekakor dokazuje obstoj zunajzakonske skupnosti tožnika s pokojno B.K. Pritožba opozarja na izpovedbe prič B.B., A.B., M.P., P.M., B.H., M.K., S.V. in G.B., do katerih se sodišče ni opredelilo oziroma jih je upoštevalo le delno v delu, ki ni bistvenega pomena. V nasprotju s tem pa je sodišče v celoti verjelo in sledilo izpovedbam vseh tožencev ter priči S.J.K., ki je mati prvo in drugo toženih, kar že samo po sebi poraja dvom v objektivnost njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje bi pri presoji izpovedb posameznih prič moralo upoštevati tudi njihov odnos s pravdnimi strankami. Ugotovitve sodišča prve stopnje iz 25. točke obrazložitve, da bi naj tožnik opravljal zgolj hišniška dela in bil pri pokojni priložnostni delavec, ki je dobil plačilo pa temelji zgolj na izpovedbi samih tožencev in z njimi povezanih prič. Sodišče prve stopnje je prav tako napačno interpretiralo medsebojno pomoč tožnika in pokojne, ki jo je imenovale z neke vrste simbioza, saj sta si tožnik in pokojna medsebojno pomagala v smislu razdelitve nalog in opravil v skupnem gospodinjstvu, ko pa je pokojna zbolela je zanjo v celoti skrbel tožnik in tudi opravljal vsa hišna ter gospodinjska dela. Prav tako je zaključek sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve neživljenjski in nelogičen, saj tudi starejši in bolni ljudje lahko zaživijo v zunajzakonski skupnosti, sicer pa je tožnik zapustnico spoznal, ko je bila ta še zdrava, spoznal jo je na plesu, skupaj sta zaživela, še pred njeno boleznijo, zato so navedbe tožencev, ki so ga poskušale prikazati kot nekakšnega lovca na premožne ženske neutemeljene. Samo spolno življenje tožnika in pokojne pa ne igra ključne vloge pri ugotavljanju obstoja njune zunajzakonske skupnosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP.

5. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je zakoniti dedič do celotne zapuščine po pokojni B.K. Kot predhodno vprašanje za slednje je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj zunajzakonske skupnosti tožnika s pokojno. Pri tem je v točkah 10 do 22 povzelo izpovedbe prič in tožencev, v 23. točki obrazložitve je povzelo izpovedbe prič B.B., M.P. in P.M., ter v 24. točki priče G.B. Na podlagi tega je v 25. točki obrazložitve zaključilo, da si je sodišče prve stopnje ustvarilo splošen vtis o razmerju med tožnikom in zapustnico in da so zaslišani zapustničini in tudi tožnikovi znanci sodišče prepričali, da med tožnikom in zapustnico ni obstajala zunajzakonska skupnost, saj so tožnikovo bivanje in delo v hiši ter izven nje razumeli kot neke vrste hišniška dela in je bil tožnik priložnostni delavec, ki je za plačilo opravil določeno delo pri zapustnici, le-ta pa mu je dala streho nad glavo in hrano, saj naj bi bil brezdomec in v velikih finančnih težavah. Sama pokojna pa je bil dobrosrčna oseba in je potrebovala moško roko pri hiši. 6. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki ni dokazno ocenilo izpovedb strank in prič, ampak jih je zgolj povzelo v sodbo, pomanjkljiva in v določenih delih celo neobrazložena. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana je potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Argument, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da si je ustvarilo splošen vtis o razmerju med tožnikom in zapustnico je vsebinsko prazen argument. Sprejemljiva je le dokazna ocena, ki ustreza standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena. Po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer se vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto. Temu pa sledi še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka, s tem pa je mišljena celota procesnega dogajanja, zlasti pa procesna dejanja strank, njihove navedbe, način sodelovanja v postopku, nespornost določenih dejstev, način pravdanja. Argumentacija, ki jo sprejme sodnik mora biti objektivno sprejemljiva torej potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka (1). V skladu z 8. členom ZPP se mora sodišče prve stopnje posebej opredeliti tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči, pojasniti je potrebno v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne ter seveda za to navesti ustrezne razloge. Vsega tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pritožba tako utemeljeno opozarja na izpovedbe tožnika in prič do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kot tudi na listine v spisu, ki jih je nenazadnje pribavilo sodišče prve stopnje samo, dokazno pa jih ni ocenilo.

7. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbam tožencev in prič, ki so sodišču ustrezale, ni pa pojasnilo, niti ni navedlo razlogov, zakaj se do ostalih prič oziroma izpovedbe tožnika ni opredelilo oziroma jim ne verjame. Nenazadnje pa izpovedb strank in prič niti ni kritično ocenilo. Prav tako se ni opredelilo glede verodostojnosti posameznih prič, na kar upravičeno opozarja pritožba, saj gre za priče, ki so sorodstveno ali prijateljsko povezane s strankami in jih je iz tega razloga potrebno presojati še toliko bolj kritično. Šele na podlagi kritične presoje posameznih izpoved in listin bi sodišče lahko ugotovilo ali so izpovedbe in dokazi med seboj skladni oz. niso skladni. Sodišču druge stopnje se vzbuja dvom v resničnost tega kar je sodišče ugotovilo. Sodišče se tako ni opredelilo glede izpovedb prič B.B., A.B., katerima bi naj pokojna izpovedala, da si je dobila zelo dobrega prijatelja s katerim živi, da sta skupaj hodila na obiske, kot tudi ne do izpovedbe tožnika, ki je zatrjeval, da je skrbel za pokojno, da sta se imela rada, da sta drug drugega spoštovala, prav tako pa se ni opredelilo do drugih prič v postopku. Vse opisane pomanjkljivosti pa vzbujajo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in predstavljajo kršitve 8. člena ZPP, kot metodološkega napotka za dokazno oceno, ki mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična.

8. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika o obstoju zunajzakonske skupnosti, niti do izpovedbe tožnika in zaslišanih prič ter listinskih dokazov v spisu, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je bila tožniku kršena pravica

do izjavljanja (J. Zobec: Pravdni postopek, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, stran 300) in je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje slednje kršitve, glede na naravo kršitve ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja, zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Glede na obrazloženo in ker tudi ni bilo predmet presoje na prvi stopnji, se glede pritožbenih navedb o veljavnosti oporoke, sodišče druge stopnje ni opredeljevalo.

10. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tako, da bo svojo dokazno oceno gradilo na trdnejši in prepričljivejših temeljih kot je to storilo v izpodbijani sodbi. V skladu z 8. členom ZPP bo izdelalo celovito dokazno oceno in se opredelilo do vseh dokazov, ki so relevantni za sam postopek oziroma bo natančneje navedlo zakaj meni, da se do posameznih dokazov ni dolžno opredeljevati, ker so le-ti za sam postopek nerelevantni.

11. Sodišče prve stopnje bo nadalje v ponovljenem postopku zunajzakonsko skupnost presojalo v skladu z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) glede na 10. člen Zakona o dedovanju (ZD) in upoštevati tudi kriterije, ki jih je pri ugotavljanju zunajzakonske skupnosti že izoblikovala sodna praksa upoštevaje, da je potrebno navedene kriterije (življenjska skupnost mora biti po vsebini enaka zakonski skupnosti, zadovoljevati mora čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev tudi v očeh okolja mora biti takšna skupnost opazna navzven in praviloma izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot so skupno bivanje, skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost, enako kot zakonska zaveza mora takšna skupnost temeljiti na obojestranski čustveni navezanosti) presojati življenjsko ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Pri tem bo upoštevalo, da je šlo za starejši osebi in da takšna zveza ne more sloneti na enakih temeljih oz. ne more imeti istih poudarkov kot pri mlajših ljudeh, vendar mora kljub vsemu po vsebini in tudi navzven izkazovati skupnost podobno zakonski zvezi in ne zgolj prijateljskemu druženju oz. nudenju pomoči v zameno za plačilo. Pri tem ni nezanemarljivo, da je pokojna v medicinski dokumentaciji tožnika sama označila kot partnerja, katerega se naj obvesti o njenem stanju.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločitev (165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Jan Zobec, Pravdni postopek Zakon s komentarjem, prva knjiga str. 90-95.