Jedro

Kolo z motorjem po 27. točki 10. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (TZVCP, Uradni list SFRJ, št. 50/88 - 11/91) res ni motorno vozilo, vendar pa opredelitev motornega vozila po TZVCP za uporabo 178. člena ZOR ni pravno odločilna. ZOR sicer nima definicije motornega vozila, je pa treba kolo z motorjem šteti za nevarno stvar, saj gre za vozilo, ki ga poganja motor, ki doseže znatno hitrost in je udeleženo v cestnem prometu. Določba 178. člena je v poglavju o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Po tem kriteriju je treba tudi kolo z motorjem šteti kot motorno vozilo v smislu določbe 178. člena ZOR, tako da se imetnikova odgovornost za škodo zaradi nesreče ob udeležbi drugega motornega vozila ugotavlja po krivdnem načelu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati prvemu tožniku odškodnino v znesku 810.1709,00 SIT in drugi tožnici 1.351.750,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter jima povrniti 298.541,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožnikoma nastala škoda v nesreči ob trčenju med mopedom, ki ga je vozil prvi tožnik, in osebnim avtomobilom, ki ga je vozil prvi toženec. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca je ugotovilo, da sta kritični položaj povzročila oba voznika in da sta za nesrečo enako kriva. Glede na to je tožnikoma priznalo polovično odškodnino za ugotovljeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je prvemu tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.134.238,00 SIT in drugi tožnici 2.703.500,00 SIT ter naložilo toženi stranki 376.877,30 SIT pravdnih stroškov prve stopnje in 65.366,00 SIT druge stopnje. Potrdilo je vse dejanske ugotovitve, vendar deleža odgovornosti vsakega od voznikov ni presojalo po 178. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR), pač pa po 3. odstavku 177. člena ZOR, ker je štelo, da tožnikovo kolo z motorjem ni motorno vozilo po 178. členu ZOR ter je zato odgovornost prve tožene stranke treba presojati po 3. odstavku 177. člena ZOR. Pri tem je ugotovilo, da je delež tožnikove odgovornosti 30 %, delež prvega toženca pa 70 %. Potrdilo je prvostopno odločitev o obsegu škode in višini odškodnine in je prisodilo tožniku v skladu z deležem njegove odgovornosti 70 % ugotovljene odškodnine, drugi tožnici pa odškodnino v celoti. Proti tej sodbi vlagata revizijo obe toženi stranki. Sodbo izpodbijata v tistem delu, v katerem je pritožbeno sodišče razsodilo, da je toženec soodgovoren za škodo tožnika 70 % ter zaradi odločbe o stroških postopka. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni v skladu z navedbami toženih strank. Navaja, da ni pravilno stališče, izraženo v sodbi druge stopnje, da tožnikovo kolo z motorjem ni motorno vozilo in da zato o odgovornosti ni mogoče odločati po 178. temveč po 177. členu ZOR. Sicer pa poudarja, da je kritično situacijo povzročil tožnik in je zato pretežno odgovoren za škodo. Izpodbija tudi izrek o stroških, ker niso upoštevani stroški tožene stranke. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP). Revizija ni utemeljena. Kolo z motorjem po 27. točki 10. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (TZVCP, Uradni list SFRJ, št. 50/88 - 11/91) res ni motorno vozilo, vendar pa opredelitev motornega vozila po TZVCP za uporabo 178. člena ZOR ni pravno odločilna. ZOR sicer nima definicije motornega vozila, je pa treba kolo z motorjem šteti za nevarno stvar, saj gre za vozilo, ki ga poganja motor, ki doseže znatno hitrost in je udeleženo v cestnem prometu. Določba 178. člena je v poglavju o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Po tem kriteriju je treba tudi kolo z motorjem šteti kot motorno vozilo v smisli določbe 178. člena ZOR, tako da se imetnikova odgovornost za škodo zaradi nesreče ob udeležbi drugega motornega vozila ugotavlja po krivdnem načelu. Toliko ima revizija prav in o tem vprašanju sodba druge stopnje ni pravilno uporabila materialnega prava. Razmejitev krivde med obema voznikoma, to je prvim tožnikom in prvim tožencem, pa je kljub temu pravilna. Krivda drugega toženca je namreč znatno večja od tožnikove. Do trčenja je prišlo na tožnikovi desni strani ceste in na toženčevi levi. Tožnik je torej kljub svoji neprevidni odločitvi, da prehiti traktor pred nepreglednim ovinkom, v svoji nameri uspel. Nasprotno pa toženec ni obvladal svojega avtomobila, kar je osnovna dolžnost vsakogar, ki upravlja motorno vozilo. Moped in traktor na lokalni cesti med polji v bližini naselij sredi dne ne more predstavljati nobenega takega presenečenja, ki ga ne bi bil toženec dolžan pričakovati. Na morebitno potrebo po zaviranju bi torej moral računati. Nedopustna je vožnja skozi popolnoma nepregleden ovinek, pri kateri zaradi zaviranja vozila ni več mogoče obvladati. Tako je ravnal toženec, ki je zavozil povsem na levo stran in trčil najprej s tožnikovim mopedom, nato pa še s traktorjem. Dodati je treba še, da je toženec napačno ocenil položaj; po izvedenčevem mnenju namreč do trčenja ne bi prišlo, če bi ostal na desni strani ceste (zapisnik o glavni obravnavi 7.10.1993 l. št. 67 spisa), ker bi pred srečanjem tožnik že bil na svoji strani ceste. Zato je toženčev delež krivde večji (2. odstavek 178. člena ZOR). Upoštevati je treba še, da pomeni avtomobil kot hitrejše in težje vozilo večjo nevarnost za ostale udeležence v prometu kot moped. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o preglednosti ceste, njeni širini, hitrosti obeh vozil, časih in razdaljah, kar vse skladno ugotavljata obe sodbi ob upoštevanju izvedeniškega mnenja izvedenca mag. J. S., je delež krivde drugega toženca 70 % in toliko znaša tudi njegova odškodninska odgovornost nasproti tožniku. Nasproti tožnici kot tretji osebi pa glede na določbo 4. odstavka 178. člena v zvezi s 1. odstavkom 414. člena ZOR odgovarja za škodo v celoti. Enako kot prvi toženec odgovarja na podlagi zavarovanja odgovornosti tudi druga tožena stranka (940. in 941. člen ZOR). Z izpodbijano sodbo je o deležih odgovornosti odločeno pravilno, čeprav se sodba nepravilno sklicuje na 177. člen ZOR namesto pravilno na 178. člen. Odločitvi, po kateri zadene prvega toženca 70 % krivde za nesrečo, revizijsko sodišče pritrjuje, čeprav z drugačnimi razlogi. Izrek o stroških se nanaša na stransko dajatev in je akcesorne narave. O stroških odloča revizijsko sodišče samo v zvezi z odločitvijo o glavni stvari. Zato revizijskih navedb, ki zadevajo pravilnost izreka o stroških, glede na zavrnitev revizije o glavni stvari, revizijsko sodišče ni moglo obravnavati (400. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 167. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).