Jedro

Eden temeljnih postulatov postopka za ugotavljanje odgovornosti za kršitve delovnih obveznosti je načelo objektivne identitete zahteve pristojnega organa in odločbe disciplinskega organa. To pomeni, da se delavčeva odgovornost ugotavlja na podlagi v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opisanega konkretnega dejanja, ne pa na podlagi nedoločnega opisa ravnanj ali zgolj citiranih pravnih predpisov ( 61.člen ZTPDR )

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 10.4.1995 in njene komisije za varstvo pravic z dne 19.5.1995 v delu o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja spremenilo tako, da je njegovo izvršitev pogojno odložilo za dobo enega leta. Pritrdilo je sicer oceni disciplinskih organov, da je tožnik odgovoren za hujšo kršitev delovnih obveznosti, opredeljeno kot malomarno opravljanje delovnih nalog barvarja. Ob ugotovitvi, da obstoji pozitivna prognoza, pa je pri izbiri disciplinskega ukrepa uporabilo določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). V posledici te odločitve je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo in v celoti razveljavilo izpodbijana sklepa disciplinskih organov tožene stranke. Ugotovilo je, da je bil disciplinski postopek zaradi kršitev procesnih določb in zmotne uporabe zakona, nezakonit. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi v celoti ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ter naloži vsaki stranki, da trpi svoje stroške postopka. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je prezrlo dejstvo, da pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke ne vsebuje pravil o pismeni izdelavi disciplinske odločbe ter njeni vsebini, zato ni mogoča kršitev neobstoječe pravne norme. Presoja drugostopnega sodišča, da je podana absolutna bistvena kršitev disciplinskega postopka, če disciplinska komisija tožene stranke, ki je proizvodno podjetje, ni zapolnila pravne praznine, je zato protipravna in nelegitimna. Še zlasti, ker je pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 5.3.1998, opr.št. Pdp 611/96-3 ugotovilo, da toženka ni storila bistvene procesne kršitve.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, niti zmotne uporabe materialnega prava, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP je revizijsko sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. Tožena stranka v reviziji sicer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je pravno ne opredeljuje, niti utemeljuje.

Očitek sodišču druge stopnje, da je v razveljavitvenem sklepu na list. št. 37 sprejelo pravno presojo, da tožena stranka v disciplinskem postopku ni storila bistvenih procesnih kršitev, je protispisen. Pritožbeno sodišče v svojih razlogih na list. št. 39 in 40 takšne presoje ni navedlo, ugotovilo je le po sodišču prve stopnje storjeno absolutno bistveno kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tudi v primeru, če bi sodišče druge stopnje očitano ugotovitev sprejelo, ne bi bila z drugačno presojo v izpodbijani sodbi podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kot jo ima verjetno v mislih revizija, saj razveljavitveni sklep nima narave pravnomočno razsojene zadeve.

Tudi sklicevanje tožene stranke na pravno praznino v njenem pravilniku o delovnih razmerjih, ki naj ne bi določal vsebine in oblike sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu, je protispisno.

Tožena stranka je namreč v 47. členu pravilnika o delovnih razmerjih predpisala sestavine pisnega odpravka odločitve disciplinske komisije. Tudi v primeru, če tega vprašanja ne bi imela urejenega, bi bilo uporabiti določbo 103. člena ZDR, ki nalaga delodajalcu, da v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev smiselno uporabi določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna iz delovnih razmerij. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), ki ureja pravila postopka, po katerih ta sodišča obravnavajo in odločajo v delovnih sporih, v 1. odstavku 14. člena napotuje na uporabo določb Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da bi se smiselno uporabile določbe o pismeni izdelavi sodne odločbe kot jih predpisuje 337. in 338. člen ZPP.

V izreku disciplinske odločbe izdane tožniku, bi morala disciplinska komisija tožene stranke (z navedbo vseh njenih članov v uvodu - točka 1 47. člena pravilnika o delovnih razmerjih) odločiti o kršitvah, očitanih tožniku v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. V zahtevi pristojnega organa iz 1. odstavka 61. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) morajo biti kršitve, ki so podlaga za uvedbo postopka pred disciplinsko komisijo, vsebinsko, časovno in pravno opredeljene ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč zato, ker so na očitane storitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanja in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo "ne bis in idem"). Ob dejanski ugotovitvi sodišča druge stopnje, da niti zahteva obratovodje kot pristojnega organa iz 44. člena pravilnika o delovnih razmerjih za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika niti pisni odpravek odločbe disciplinske komisije nista vsebovala konkretnega opisa dejanj, časa njihove storitve oziroma opustitve ter elementov tožniku očitanih kršitev, ju mora tudi revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoje, da je bilo materialno pravo - na katero pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) - v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Temeljna načela v disciplinskem postopku so vsebovana tako v III/7 poglavju Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in VI. poglavju Zakona o delovnih razmerjih. V omenjenih zakonskih določbah je opredeljena pristojnost disciplinskih organov za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov, njihova sestava, uvedba in izvedba disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem. Z njimi so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela, ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov delodajalca, temveč domnevnemu storilcu disciplinske kršitve tudi zagotavlja pravno varnost pred morebitno samovoljo in arbitrarnostjo. Predpisi o delovnih razmerjih zato ne prepuščajo disciplinskim organom, da opravljajo procesna opravila na način, ki se jim zdi najbolj primeren, temveč predpisujejo za posamezna procesna opravila posebne oblike. Oblika je način opravljanja procesnih opravil in ima svoj namen. Strogo varovanje procesnih opravil ustvarja procesno zakonitost, s katero se uresničuje zakonitost pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti. S procesnimi oblikami se zagotavlja pravilnost odločanja in stanje materialne resnice, z njimi se uresničujejo procesne garancije delavcev v postopku in jih varujejo pred neupravičenimi sankcijami.

Zato stališče tožene stranke, da je dana možnost odstopanja od predpisanih procesnih oblik, ni pravno pravilno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR, je sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.