Up-154/99

29. 11. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. 11. 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 133/98 z dne 24. 2. 1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 703/97 z dne 1. 10. 1997, sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 97/09056-11 z dne 18. 7. 1997 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 97/09056-0001 z dne 20. 5. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče je v izvršilnem postopku za izterjavo preživnine na podlagi pravnomočne sodbe, s katero sta bila mladoletna upnika izvršilnega postopka zaupana v varstvo in vzgojo materi in s katero je pravdno sodišče očetu otrok (dolžniku v izvršilnem postopku) naložilo plačilo preživnine za oba otroka, ugodilo predlogu za izvršbo. Hkrati je izvršilno sodišče ugodilo tudi predlogu za zavarovanje preživninskega zahtevka. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da mu je bil mlajši sin dodeljen z začasno odredbo v postopku za predodelitev tega otroka po pravnomočni sodbi, ki jo je sodišče štelo za izvršilni naslov. Dolžnik meni, da preživnine ne dolguje, ker z materjo otrok preživljata vsak po enega otroka, zato naj bi se stroški preživljanja izravnali. Izvršilno sodišče je ugovor zavrnilo, ker je pravdno sodišče v začasni odredbi, s katero je mlajšega sina zaupalo v varstvo in vzgojo dolžniku, sočasno zavrnilo dolžnikov predlog za začasno prenehanje odtegovanja preživnine od njegovega osebnega dohodka. Višje sodišče je sklep izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi glede izterjave terjatve mlajšega sina in zavarovanja te terjatve razveljavilo ter predlog mladoletnega sina za izvršbo in zavarovanje, vloženega po zakoniti zastopnici, zavrnilo.

Menilo je, da je zaradi dejanske izpolnitve preživninske obveznosti do mladoletnega upnika po 295. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, 57/89 - v nadaljevanju: ZOR) dolžnikova preživninska obveznost tudi na podlagi izvršilnega naslova, na katerega se upnik sklicuje (to je na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bil mladoletni upnik dodeljen v varstvo in vzgojo materi), prenehala. Terjatev na podlagi te določbe namreč preneha, če je izpolnjena. Sodišče še poudarja, da plačuje preživnino vedno tisti roditelj, ki otroka nima v varstvu. Tisti, ki otroka ima v varstvu, ga preživlja dejansko. Tako sodišče opozarja, da bi plačilo preživnine v denarnem znesku poleg dejanskega preživljanja predstavljalo neupravičeno obogatitev. Iz enakih razlogov je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Državno tožilstvo.

2.Zoper navedene odločitve je zakonita zastopnica upnikov v svojem imenu vložila ustavno pritožbo, v kateri navaja, da je podlaga za preživninsko terjatev lahko le pravnomočna sodba ali sporazum med staršema, ne pa začasna odredba. Višje in Vrhovno sodišče naj bi ji z izpodbijanima odločitvama odvzela pravico do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave) in pravico do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave), ker sta odločili o ukinitvi preživninske obveznosti, o kateri bi moralo odločati pravdno in ne izvršilno sodišče. Sodišči naj bi ji s tem odvzeli tudi možnost do izjave o tem, kdo otroka dejansko preživlja, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave). Z izdajo začasne odredbe v postopku predodelitve otroka, ki naj bi temeljila na zlonamernih in tendencioznih mnenjih centra za socialno delo in s katero naj bi sodišče upoštevalo samo voljo otroka, ne pa tudi njegove koristi, naj bi sodišče ustavni pritožnici poleg pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave) in pravice do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave), kršilo tudi njene pravice in dolžnosti iz 54. člena Ustave, pravice otrok (iz 56. člena Ustave) in pravico do izobrazbe in šolanja (iz 57. člena Ustave).

3.Na podlagi prvega odstavka Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) se sme ustavna pritožba vložiti v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča pritožba. Pred vložitvijo ustavne pritožbe mora pritožnik v skladu s prvim odstavkom 51. člena izčrpati vsa pravna sredstva. Ta so bila glede odločitev, ki zadevajo temeljne pravice in svoboščine ustavne pritožnice kot zakonite zastopnice obeh mladoletnih upnikov v izvršilnem postopku, izčrpana že s koncem postopka pred Višjim sodiščem.

Tako je rok za vložitev ustavne pritožbe za pritožnico začel teči z vročitvijo sklepa Višjega sodišča pooblaščenki ustavne pritožnice (oziroma pooblaščenki zakonite zastopnice upnikov v izvršilnem postopku) in ne šele z vročitvijo sklepa Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti namreč ni pravno sredstvo, ki bi bilo namenjeno strankam, niti ni bila s to zahtevo odločba Višjega sodišča spremenjena tako, da bi ustavna pritožnica lahko zatrjevala, da je pravni interes za vložitev ustavne pritožbe pridobila šele z izdajo sklepa Vrhovnega sodišča.

4.Ker je ustavna pritožba vložena prepozno, jo je Ustavno sodišče zavrglo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude