Jedro

Ukinitev delovnega mesta, ki je bilo na novo ustanovljeno le zato, da je tožena stranka lahko reintegrirala tožnico po pravnomočni sodbi, s katero je bila predhodna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena, ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga za novo odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21. 1. 2009 nezakonita in se razveljavi (I. točka) ter da se ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 11. 5. 2011 (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico brez prekinitve prijaviti v zavarovanje do 11. 5. 2011 ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 11. 5. 2011 obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v znesku 12.688,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2011 dalje do plačila (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.416,84 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po oceni tožene stranke je naziranje sodišča prve stopnje napačno. Med pravdnima strankama je pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 413/2005 potekal spor zaradi nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnih razlogov, pri čemer je sodišče navedlo, da je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo iz formalnega razloga, saj naj bi tožena stranka odpoved podala izven šestmesečnega objektivnega in 30-dnevnega subjektivnega roka po takratnem 5. odstavku 88. člena ZDR. Tožena stranka je podala zoper navedeno odločitev pritožbo, Višje delovno in socialno sodišče pa je s sodbo z dne 17. 6. 2008 opr. št. Pdp 1333/2007 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je sicer ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in navedlo, da tožena stranka ni prekoračila objektivnega in subjektivnega roka ter ugotovilo, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Višje sodišče je tudi navedlo, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „planer – analitik“ ni več obstajala, ter da je tožena stranka zato ni mogla zakonito odpovedati. Tako je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da je bila tožnica pred odpovedjo zaposlena na delovnem mestu „pomožna računovodska dela“. Glede na stališče je bila tožnici odrejena reintegracija, tako je tožena stranka tožnico razporedila na isto delovno mesto, po katerih je po mnenju obeh sodišče opravljala delo, to je pomožni računovodja v DE S.B.. Tako ni šlo za fiktivno zaposlitev, saj je tožena stranka tožnico razporedila na delo, ki ga je ta opravljala pred odpovedjo, z delom na navedenem delovnem mestu pa sta se strinjali tako tožnica kot njena pooblaščenka. Do zaposlitve tožnice na delovnem mestu „pomožni računovodja v DE S.B.“ na podlagi usklajevanja med toženo stranko in tožnico ter njeno pooblaščenko pomeni, da se je tudi tožnica strinjala, da se zaposli na navedenem delovnem mestu. Tožena stranka je tako izpolnila vse svoje obveznosti. Po reintegraciji je potreba po delu na delovnem mestu „pomožni računovodja v DE S.B.“ obstajala in je zato drugačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča napačna. Ni šlo za obit zakona, kar je razvidno tudi iz sklepa o spremembah in dopolnitvah pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, saj je šlo za obsežnejšo spremembo sistemizacije. Sodišče navaja, da naj bi bilo koriščenje dopusta za leti 2008 in 2009 tožnici odrejeno, s čimer sodišče prve stopnje implicitno nakazuje na že navedeni obid zakona. Takšna ugotovitev je napačna, iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica takoj po reintegraciji nastopila bolniški stalež, ki je trajal od 5. 11. 2008 do 5. 12. 2008, nato pa je na lastno zahtevo koristila neizkoriščeni letni dopust. Priča A.V. je povedal, da je delo na delovnem mestu obstajalo in da bi ga lahko tožnica pričela opravljati, vendar je že naslednji dan po podpisu pogodbe nastopila bolniški stalež. Tudi O.R. je izpovedala, da je tožnica izročila pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica prevzela in priči O.R. povedala, da bo pogodbo dala v pregled svoji odvetnici. Iz izpovedi priče A.V. je razvidno, da je bila reintegracija usklajena in dogovorjena s tožnico in njeno pooblaščenko. Tožena stranka je predlagala soočenje prič A.V. in O.R. ter tožnice, ki pa ga sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo. S tem je bilo kršeno načelo enakopravnosti strank v postopku, saj je sodišče ponovno zaslišalo le tožnico. Tako je podana bistvena kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, prav tako je podan pritožbeni razlog po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tožnici prisodilo odškodnino v višini 12.688,90 EUR, kar naj bi predstavljalo 10 bruto plač. Obrazložilo je, da je tožnica stara 55 let, da je diplomirana ekonomistka in ima glede na svojo starost in splošni upad povpraševanja po takšnem kadru, izredne majhne možnosti za zaposlitev. Svojo odločitev je obrazložilo tudi z dejstvo, da naj bi bila tožnica samska in brez otrok in se bo morala preživljati sama. Tožena stranka nima vpliva na tožničino starost in izobrazbo ter domnevno majhne možnosti, domnevno samski stan in dejstvo, da se bo morala preživljati sama. Tožnica ima po oceni tožene stranke veliko možnosti za zaposlitev na različnih delovnih mestih, pri čemer je bilo v letu 2010 na območju Maribora prijavljenih 142 delovnih mest za izobrazbo diplomirani ekonomist, število brezposelnih pa je znašalo 133. Tožnica bo nedvomno lahko našla zaposlitev. Tožnica je v postopku, ki je tekel pod opr. št. Pd 420/2009 zatrjevala, da ni samska, temveč da intimno prijateljuje z osebo po imenu S.S. (takšno je bilo njeno pojasnilo, zakaj jo kontrolor bolniškega staleža vsak dan ob 7.00 uri opazi, kako stopa v pisarno drugega delodajalca na naslovu T. 4, S.B.). Tožnica je kasneje priznala, da si je pri navedenem podjetju uredila delo za določen čas in da je v tem času nadzora opravljala poskusno delo. Tako je sodišče zmotno presodilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji po 118. členu ZDR. Tožnici je prisodilo 12 bruto plač tožnice, izplačane za december 2009, pri čemer je potrebno upoštevati povprečje plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče je prisojeno odškodnino utemeljilo tudi z navedbo, da bi bila tožnica upravičena najmanj do toliko plač po 109. členu ZDR, pri čemer je sodišče spregledalo, da 118. in 109. člen ZDR urejata različne inštitute in različne osnove za odmero. Torej gre za odškodnino v pretiranem znesku. Tožnica za uporabo 118. člena ZDR tudi ni utemeljila elementov odškodninskega delikta. Že zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek zavrniti. Tožena stranka tudi navaja, da je med istima strankama pred Delovnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. Pd 420/2009 tekel tudi postopek zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo ob kontroli bolniškega staleža ugotovljeno, da tožnica opravlja pridobitno delo. Delovno sodišče je sodbo z dne 20. 4. 2010 razsodilo, da je izredna odpoved nezakonita, in sicer iz razloga, ker je tožnici že prenehalo delovno razmerje zaradi redne odpovedi z dne 26. 6. 2009 in tako dne 29. 6. 2009, ko je kršitev priznala, več ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki. Gre za absurdno situacijo, takšne odločitve pa vodijo v nove spore ter v obnovo postopka opr. št. Pd 420/2009 (opr. št. Pdp 745/2010). Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, saj so le-te neutemeljene, delno pa predstavljalo tudi pritožbene novote. Dejstvo je, da je bila tožnica reintegrirana v delovno razmerje po pravnomočni sodni odločbi za delovno mesto, s katerim se je tožnica sicer strinjala, ni pa vedela in ni mogla vedeti, da bo po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ponovno odpuščena iz poslovnega razloga in da na svojem delovnem mestu sploh ne bo delala. Sodišče je na podlagi skrbne ocene dokazov ugotovilo, da potreba po tožničinem delu „pomožni račuvodja v DE S.B.) ni obstajala, zato njeno delovno mesto ni moglo biti zakonito ukinjeno. Okoliščine v zvezi s koriščenjem dopusta je sodišče prav tako pravilno ugotovilo in zaključilo, da je bilo koriščenje dopusta odrejeno in ne odobreno na tožničino prošnjo. Glede odškodnine je sodišče skrbno presodilo vse okoliščine in tožnici priznalo primerno odškodnino. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ob navedenem je poudariti, da sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so relevantni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kot to določa 285. člen ZPP, ki sicer ureja načelo materialnega procesnega vodstva. Sodišče ni bilo dolžno izvajati kot že navedeno vseh predlaganih dokazov tožene stranke, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da soočenje prič A.V. in O.R. ter tožnice, ne bi moglo pripeljati do drugačnega zaključka. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je jasno navedlo, da izvedeni dokazi zadoščajo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično odločitev, sodišče prve stopnje pa je tudi obrazložilo, da vse ostale predlagane dokazne predloge kot nepotrebne zavrača. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni soočilo predlaganih prič s tožnico, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno in zaradi tega ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, kot to določa 1. alinea prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 - ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (prvi odstavek 82. člena ZDR). Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (šesti odstavek 88. člena ZDR). V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tretji odstavek 90. člena ZDR). Obveznost delodajalca obstaja le v primeru, če ima na voljo ustrezno delo in za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo že izvedene dokaze v prejšnjem postopku in sicer z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki ter po zaslišanju prič A.V., O.R. ter dodatnem zaslišanju tožnice odločilo, kot to izhaja iz izreka sodbe. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je pri tožnici prišlo do ukinitve delovnega mesta „pomožni računovodja v DE S.B.“ z novo organizacijo z dne 15. 1. 2009 ter za tožnico ni bilo možnosti prekvalifikacije oziroma dokvalifikacije. Kot se je izkazalo v dokaznem postopku tožnica na delovnem mestu ni nikoli nastopila dela, temveč je bila po navodilih tožene stranke doma potem, ko je izkoristila ves dopust. Tožena stranka je tožnici v letu 2005 odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „planer analitik“. Tožena stranka je tožnico po pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 413/2005 z dne 5. 9. 2007 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1333/2007 z dne 17. 6. 2008 tožnico pozvala oktobra 2008 na delovno mesto „pomožni računovodja v DE S.B.“. Tožnica je bila po pozivu nazaj na delo najprej na koriščenju dopusta iz leta 2007, nato pa zaradi psihičnih obremenitev v bolniškem staležu od 5. 11. 2008 do 5. 12. 2008, nato je bila zopet na letnem dopustu od 8. 12. 2008 do 31. 12. 2008, nato od 5. 1. 2009 do 31. 1. 2009, od 2. 2. 2009 do 28. 2. 2009 in od 2. 3. 2009 do 17. 3. 2009 na dopustu za leto 2008. Med koriščenjem dopusta je tožnica prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2009, nato pa je bila dne 5. 2. 2009 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 1. 2009. Do opredelitve naziva delovnega mesta je prišlo z usklajevanjem med tožnico in njeno pooblaščenko ter tožene stranke, pri čemer se je tožena stranka z delovnim mestom strinjala. Tožena stranka je ustanovila delovno mesto „pomožni računovodja v DE S.B.“ zaradi realizacije sodne odločbe, vendar tožnica po pozivu nazaj na delo ni opravljala dela niti en dan, torej pritožbeno sodišče ocenjuje, enako kot sodišče prve stopnje, da potreba po delovnem mestu tožnice „pomožni računovodja v DE v S.B.“ dejansko ni obstajala. Za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati, da je odpovedni razlog resen in utemeljen, pri čemer potreba po delovnem mestu tožnice ni obstajala, zato njeno delovno mesto tudi ni moglo biti zakonito ukinjeno, posledično pa je njena odpoved nezakonita, saj je šlo za fiktivno določitev delovnega mesta, saj potreba po njenem delu nikoli ni obstajala.

Sodišče je tožnici priznalo tudi odškodnino po določilih 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR), ki določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanje delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče tožnici priznalo primerno odškodnino v višini 12.688,90 EUR, ki sicer predstavlja 10 bruto plač, pri čemer je tožnica diplomirana ekonomistka, stara 55 let in ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi se lahko zaposlila, saj tudi če je bilo na območju Maribora razpisanih več delovnih mest za ekonomista, ni mogoče trditi, da bi prav tožnica dobila zaposlitev, pri čemer je tožnica že v času trajanja predhodnega postopka iskala zaposlitev in je ni uspela dobiti. Sodišče je tudi ustrezno upoštevalo, da je tožnica samska in da se mora preživljati sama, pri čemer predvideva, da se bo lahko upokojila v treh letih. Nenazadnje pa je sodišče tožnici priznalo odpravnino po 118. členu ZDR v višini, kot bi sicer pripadala po določilih 109. člena ZDR, v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Ob navedenem ni upoštevno tudi stališče tožene stranke, da bi morala tožnica izkazati vse predpostavke odškodninskega delikta, saj je odškodnina po 118. členu ZDR odškodnina zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ker se delavec ne želi vrniti na delo in ne klasični odškodninski delikt, kot to meni tožena stranka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških postopka na podlagi določil 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.