Jedro

Sodišče druge stopnje je namreč sprejelo dokazno oceno na prvi stopnji, da je drugi toženec zapeljal v križišče, ko je to smel storiti, to je, ko je zanj (še) gorela zelena luč na semaforju. Zato je tudi za to sodišče nesprejemljiva trditev drugega toženca, da je sam peljal za avtomobilom, ki je že imel prižgano rumeno puščico oz. da je tudi sam peljal tedaj, ko je bila prižgana rumena puščica.

Sodišče druge stopnje je med drugim tudi opozorilo, "da s strani pravdnih strank ni bila postavljena trditev, da bi bili v času prometne nezgode semaforji v križišču v okvari" (str. 3 sodbe). S tem je sodišče druge stopnje torej povsem jasno povedalo, da ne verjame toženčevi verziji dogodka.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno so bile uporabljene določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter 51. in 54. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer tako, da je tožniku prisodilo odškodnino za 20% njegove škode, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 19.2.1992. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama toženih strank in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo 110.940,00 SIT s pripadki zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje (popravljeni s popravnim sklepom) je vložil revizijo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je dokazna ocena sodišča druge stopnje nepravilna. Nemogoče je, da bi drugotožencu 10 m, predno je zapeljal v križišče, še utripala zelena luč, če je ves čas zelene luči za vožnjo naravnost tožnik stal v križišču s prižganim levim smernim kazalcem, in to ne sam, ampak pred njim še drug avtomobil J.. Ta avtomobil pa je zapeljal v križišče šele takrat, ko je imel prižgano zeleno puščico za zavijanje v levo. Vsak prometni izvedenec bi s 100% sigurnostjo potrdil, da se rumena puščica za zavijanje v levo prižge takrat, ko je na semaforju za vožnjo naravnost za vsa vozila že prižgana rdeča luč. Do prometne nesreče je zato po mnenju tožnika prišlo zaradi tega, ker je drugi toženec z neznansko hitrostjo in brez vsakega zaviranja pridivjal po K. c. naravnost v tožnikovo vozilo. Za drugotoženca je lahko gorela zelena luč le, ko je tožnik še stal sredi križišča, vendar pa, ko je prevozil semafor, mu je s 100% gotovostjo že gorela rdeča luč. Zmotna je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik ni imel prižganega levega smerokaza, ko je zavijal v levo. Revident zato meni, da bi moralo sodišče zaslišati strokovnjaka, ki bi razložil semaforski režim. Ker tega ni storilo, je ostal postopek na prvi in drugi stopnji pomanjkljiv ter zaradi tega odločitve ni mogoče preizkusiti. Revident zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Revident je pri svoji reviziji vztrajal tudi potem, ko je sodišče druge stopnje izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo svoj izrek glede odločitve o tožnikovi pritožbi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je reviziji zoper sodbo in popravni sklep sodišča druge stopnje obravnavalo kot revizijo zoper sodbo, saj je bila sodba s popravnim sklepom le popravljena.

Tožnik v reviziji očita sodiščema druge in prve stopnje kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. To kršitev uveljavlja smiselno, saj zatrjuje, da obeh sodb ni mogoče preizkusiti. Vendar pa iz obrazložitve revizije izhaja, da tožnik vsebinsko napada dejanske ugotovitve na drugi in prvi stopnji, da torej izpodbija dejansko stanje. Izpodbijanje dejanskega stanja pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

V odgovor na revizijske navedbe revizijsko sodišče le pojasnjuje, da sta obe sodbi glede vprašanja semaforskega režima na spornem križišču skladni in jasni. Gre le za to, da revident deloma povzema ugotovitve iz druge in prve sodbe, deloma pa vztraja pri svoji verziji škodnega dogodka. Zato obstaja neskladje med njegovimi trditvami in razlogi v drugi in prvi sodbi, ne pa med razlogi v samih sodbah. Sodišče druge stopnje je namreč sprejelo dokazno oceno na prvi stopnji, da je drugi toženec zapeljal v križišče, ko je to smel storiti, to je, ko je zanj (še) gorela zelena luč na semaforju. Zato je tudi za to sodišče nesprejemljiva trditev drugega toženca, da je sam peljal za avtomobilom, ki je že imel prižgano rumeno puščico oz. da je tudi sam peljal tedaj, ko je bila prižgana rumena puščica. Sodišče druge stopnje je med drugim tudi opozorilo, "da s strani pravdnih strank ni bila postavljena trditev, da bi bili v času prometne nezgode semaforji v križišču v okvari" (str. 3 sodbe). S tem je sodišče druge stopnje torej povsem jasno povedalo, da ne verjame toženčevi verziji dogodka. Obrazložitev je torej glede dejanskega stanja povsem skladna sama s seboj.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sodi tudi revizijski predlog za zaslišanje izvedenca prometne stroke med predloge, ki naj pripeljejo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči druge in prve stopnje v zvezi s tem nista storili nobene kršitve ZPP. Tožnik takšnega dokaznega predloga med postopkom na prvi in drugi stopnji sploh ni postavil. Zato je predlog za izvedbo dokaza z izvedencem tudi nedovoljena revizijska novota (primerjaj 387. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi (4. stran) posebej poudarilo, da bi, če bi bili na razpolago kakršnikoli podatki o sledeh razbitega stekla, laka in zaviranja po nezgodi, zaslišalo izvedenca avtomobilske stroke. Ker pa teh ni bilo, sodišču ni kazalo drugega, kot odločiti na podlagi razpoložljivih dokazov. Tožnik v pritožbi zoper takšno stališče sodišča prve stopnje ni ugovarjal. Tudi sodišče druge stopnje je pri presoji dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, temu stališču pritrdilo in posebej poudarilo, da izvedba dokaza z izvedencem prometne stroke v tem primeru ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja (3. stran sodbe sodišča druge stopnje).

Trditve o tem, da naj bi tožnik ne imel prižganega levega smernega kazalca, pa v sodbi sodišča druge stopnje sploh ni.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno so bile uporabljene določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter 51. in 54. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih procesnopravnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.