Jedro

Po določilih II. odst. 519. čl. ZKP odstop zadeve za pregon in sojenje tujca tuji državi potem, ko se je že začela glavna obravnava ni več mogoč.

Izrek

Ob zavrnitvi pritožbe zagovornika obtoženega L. F. kot neutemeljene, se sklep sodišča prve stopnje spremeni po uradni dolžnosti in sicer tako, da se spis Okrožnega sodišča v Celju z opr. št. K 140/98 za kazenski pregon in sojenje ne odstopi pristojnemu sodišču v R. H.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, po predlogu zagovornika in okrožnega državnega tožilca, na podlagi določil II. odstavka 519. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločil, da se kazenski spis Okrožnega sodišča v Celju z opr. št. K 140/98 za kazenski pregon in sojenje odstopi pristojnemu sodišču v R. H. Proti temu sklepu se je pritožil zagovornik obtoženega L. F. zaradi kršitve kazenskega zakona in predlaga, da se ta spremeni tako, da se proti obtoženemu vodeni kazenski postopek, zaradi absolutnega zastaranja, ustavi.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka v C. je v pisno podanem mnenju o pritožbi predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep, po uradni dolžnosti, razveljavi.

Pritožba ni utemeljena, sklep sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Zagovornik obtoženega nima prav, ko v vloženi pritožbi trdi, da je kazenski pregon zoper tega že absolutno zastaral, na kar mora sicer res paziti že sodišče samo. Njegova trditev temelji na več kot očitni napačni razlagi kazenske zakonodaje, na kateri temelji proti obtožencu vložena obtožnica. V tej se obtoženemu L. F. očita storitev hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa (v njej je sicer napačno navedeno ime kaznivega dejanja kot kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa) po IV. odstavku 255. člena v zvezi s I. .in III. odstavkom 251. člena takrat veljavnega Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list RS 12/77 ... 55/92). Za storitev tega kaznivega dejanja je bila v času, ko bi naj bilo storjeno zagrožena kazen do 8 let zapora, tolikšna, kot je za tovrstno kaznivo dejanje zagrožena v sedaj veljavnem II. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ). Glede na zagroženo kazen je bilo v takrat veljavnih določilih 3. točke I. odstavka 95. člena Kazenskega zakona SFR Jugoslavije (KZ SFRJ), tako kot v sedaj veljavnih določilih 3. točke I. odstavka 111. člena KZ predpisano, da pregon storilca zanj ni več mogoč, ko preteče 10 let od njegove storitve (relativno zastaranje kazenskega pregona). To zastaranje pa je bilo s procesnimi dejanji državnega tožilca in sodišča, katero je v zadevi razpisovalo glavne obravnave, pretrgano, ker pomeni, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati določila VI. odstavka 96. člena KZ SFRJ oziroma VI. odstavka 112. člena KZ, katera govore o absolutnem zastaranju kazenskega pregona. Do tega pa bo, če bo prišlo šele za tem, ko bo preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, v danem primeru torej šele z iztekom dne 3.11.2014. Sodišče prve stopnje zaradi povedanega ni imelo razloga kazenskega postopka, vodenega proti obtožencu, ustavljati, kot to zmotno meni pritožnik.

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obtoženega je moralo sodišče druge stopnje poseči v izpodbijani sklep po uradni dolžnosti. V V. odstavku 402. člena ZKP je namreč določeno, da mora sodišče druge stopnje, ko preizkuša pritožbo vloženo proti sklepu, po uradni dolžnosti paziti na to, ali je bilo sodišče prve stopnje za njegovo izdajo stvarno pristojno oziroma ali ga je izdal upravičen organ. V obravnavanem primeru je sicer pritrditi sodišču prve stopnje, da pogoje za odstop kazenske zadeve v kateri je obtoženec tujec drugi državi, določajo določila člena 519 ZKP. Ta pa so v svojem II. odstavku jasna, ko določajo, da je takšen odstop, zgolj na predlog državnega tožilca (in ne tudi zagovornika obtoženega) mogoč le do začetka glavne obravnave, za tem pa ne več. Glavna obravnava v tej kazenski zadevi pa se je pričela z branjem obtožnice dne 23.1.2004 (listna številka ... spisa), kar pomeni, da bi moral podani predlog državnega tožilca kot neutemeljen zavrniti že razpravljajoči senat. Senat iz VI. odstavka 25. člena ZKP glede na povedano za odločanje o predlogu za odstop kazenskega pregona in sojenja tujca v tuji državi v tej fazi kazenskega postopka ni več stvarno pristojen, kar istočasno pomeni, da je sedaj izpodbijani sklep izdal neupravičen organ.

Sodišče druge stopnje je torej moralo ob zavrniti pritožbe zagovornika obtoženega L. F. izpodbijani sklep spremeniti in odločitvi, da se navedena kazenskega zadeva Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 140/98 za kazenski pregon in sojenje ne odstopi pristojnemu sodišču v R. H. Za sprejem nasprotne odločitve, kot že rečeno, senat sodišče prve stopnje iz II. odstavka 25. člena ZKP ni pristojen, ne more pa je sprejeti tudi kak drug organ ali morda razpravljajoči senat sodišča prve stopnje sam.