Jedro

Ob odločanju o predlagani začasni odredbi je sodišče vezano na trditve tožeče stranke v predlogu in v okviru teh trditev mora presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženca in sklep o izdaji začasne odredbe z dne 8.5.2006 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu stroške postopka v višini 26.840,00 SIT, v 15-ih dneh.

Zoper sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne razpolaga z odločbo Upravne enote P. o odobritvi pravnega posla, sicer točno, vendar pa sodišče spregleda, da tožnik s takšno odločbo ne more razpolagati, dokler sodišče ne odloči o njegovem zahtevku v tej pravdi, saj upravna enota ne more odobriti pravnega posla, ki ga še ni. Tožnik pa ne more toženca na drugačen način kot s tožbo prisiliti v sklenitev pravnega posla. Ker toženec odklanja sklenitev pogodbe s tožnikom kot predkupnim upravičencem, je vložil tožbo, s katero zahteva sklenitev take pogodbe. Šele, ko bo ugodeno zahtevku, bo tožnik lahko zahteval odobritev pravnega posla pri upravni enoti. Zato sodišče od njega nerazumno pričakuje, da bi lahko predložil potrdilo upravne enote o odobritvi pravnega posla. Nelogično je stališče sodišča prve stopnje, da je ključ do verjetno izkazane terjatve in do utemeljenosti tožbenega zahtevka za tožnika ugodna odločba upravne enote. Obratno - ključ za odobritev pravnega posla je sodba v tej pravdi, v kateri tožnik terja sklenitev pogodbe, katere odobritev bo terjal v upravnem postopku. Zato je pomembno, ali tožnik izkazuje druge elemente, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo z zahtevkom v pravdi uspel. Bistven element je, ali je tožnika mogoče šteti kot predkupnega upravičenca po zakonu o kmetijskih zemljiščih (sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da ga je) ter ali je tožnik uveljavljal predkupno pravico v upravnem postopku pri upravni enoti. Glede slednjega sodišče zmotno meni, da tožnik ni izkazal kot verjetno, da je v tem postopku uveljavljal predkupno pravico, s tem se tožnik ne more strinjati. Tožbi oz. predlogu za izdajo začasne odredbe je predložil dokazilo, da je predkupno pravico v postopku pred upravno enoto uveljavljal ter da jo je uveljavljal pravočasno. Predložil je obvestilo Upravne enote P. z dne 1.2.2006, iz katerega izhaja, da je tožnik uveljavljal predkupno pravico z izjavo o sprejemu ponudbe z dne 30.1.2006, kar je v tem obvestilu zavedeno kot uradna ugotovitev uradne osebe D. Ž.. Zato tožnik ne razume prvostopenjskega stališča, češ, da iz razpoložljive dokumentacije ni mogoče zaključiti, da bi tožnik svojo predkupno pravico iz naslova statusa kmeta v upravnem postopku tudi uveljavljal. Ne strinja se s stališčem, da darilna pogodba, ki sta jo sklenila toženec in F. O., ni fiktivna. Tožnik sicer meni, da to vprašanje v tej pravdi ni tako bistveno, saj bo to predmet obravnavanja v drugi pravdi, ki jo bo sprožil zoper toženca in F. O., pripominja pa, da je na podlagi dejstev, kot jih je mogoče ugotoviti že v tej pravdi na podlagi predloženih listin, evidentno, da gre pri sklenjeni darilni pogodbi med tožencem in F. O. za navidezno pogodbo. Omenjena sta že dne 24.10.2005, to je že pred oddajo in iztekom ponudb po Zakonu o kmetijskih zemljiščih sklenila kupoprodajno pogodbo, ki pa sta jo, potem, ko se je izkazalo, da je tožnik kot predkupni upravičenec v postopku pred Upravno enoto P. uveljavljal svojo predkupno pravico do nakupa nepremičnin, ki so kmetijsko zemljišče, ter potem, ko je tožnik toženca izrecno pisno obvestil, da sprejema njegovo ponudbo in ga pozval na sklenitev kupne pogodbe (pismo z dne 6.2.2006), sporazumno razveljavila ter jo nadomestila z darilno pogodbo z dne 9.2.2006. Zato meni, da je izkazal najmanj verjetnost obstoja svoje terjatve na sklenitev kupne pogodbe s tožencem.

Pritožba ni utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem lahko izda sodišče začasno odredbo, če upnik (tožnik) izkaže za verjeten obstoj terjatve, ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala in eno izmed predpostavk po 2. odst. 272. člena ZIZ. Tožnik zahteva od toženca sklenitev prodajne pogodbe z njim kot predkupnim upravičencem po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 55/2003, ZKZ - UPB1). Trditvena podlaga predloga za izdajo začasne odredbe je bila, da je toženec 9.2.2006, že potem, ko je sprejel pismo tožnika z dne 6.2.2006, da sprejema ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, sklenil s tretjo osebo (F. O.) darilno pogodbo, z očitnim imenom izigrati določbe ZKZ in tožnika kot predkupnega upravičenca. Zato je tožnik utemeljeval nevarnost, da bo v primeru, če bo toženec razpolagal z nepremičnino, uveljavitev njegove (vtoževane) terjatve onemogočena, zato naj se tožencu prepove obremeniti in odtujiti zadevno nepremičnino (parc. št. 2387, njiva, k.o. P.) z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je sprva predlogu ugodilo, čemur je toženec ugovorjal, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve, toženec z njim ni dolžan skleniti kupoprodajne pogodbe, saj ni jasno, ali je sploh podal ponudbo in (ali) na kakšni podlagi velja za prednostnega upravičenca, skliceval se je tudi na dejstvo dne 9.2.2006 sklenjene darilne pogodbe s F. O. in odločbo Upravne enote P. z dne 9.5.2006, s katero je upravna enota to darilno pogodbo odobrila in z isto odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za odobritev pravnega posla za isto nepremičnino. V ugovornem postopku je zato moralo sodišče prve stopnje predpostavke za izdajo začasne odredbe še enkrat preizkusiti. Ob takem preizkusu je ugovoru ugodilo in izdani sklep razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je tožnik vložil tožbo, zato ker toženec odklanja sklenitev kupoprodajne pogodbe z njim kot predkupnim upravičencem in torej s kupoprodajno pogodbo še ne razpolaga. Tudi 1. odst. 22. člena ZKZ določa, da je vlogi za odobritev pravnega posla (ki se jo vloži najkasneje v 60-ih dneh po poteku roka iz 4. odst. 20. člena tega zakona) treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu. Zato je res nerazumna prvostopenjska obrazložitev, da je vtoževana sklenitev kupoprodajne pogodbe brezpredmetna, ker tožnik ne razpolaga z odločbo upravne enote o odobritvi pravnega posla. Prav ima tudi pritožba, da je pomembno vprašanje, ali ima tožnik status predkupnega upravičenca in ali je predkupno pravico uveljavljal s pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo v skladu z 21. členom ZKZ pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži pri upravni enoti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik kot kmet sodi v krog predkupnih upravičencev (po 23. členu ZKZ), ni pa tožnik izkazal, da je to predkupno pravico uveljavljal, saj je v izjavi o sprejemu ponudbe z dne 30.1.2006 tozadevno rubriko pustil prazno. To je za pritožbo sporno in se sklicuje na obvestilo upravne enote z dne 1.2.2006, ki pa njegovih pritožbenih trditev, da je uveljavljal predkupno pravico, ne potrjuje. Gre za obvestilo na podlagi 2. odst. 21. člena ZKZ, po katerem upravna enota po preteku roka za sprejem ponudbe zgolj obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku iz 4. odst. 20. člena ZKZ; iz obvestila z dne 1.2.2006 ne izhaja to kar trdi tožnik, da je predkupno pravico uveljavljal. V nadaljevanju pa se pritožbene navedbe nanašajo na darilno pogodbo, sklenjeno med tožencem in F. O., predmet daritve je obravnavana nepremičnina, ki je po mnenju tožnika navidezna. To je tožnik zatrjeval že v predlogu za izdajo začasne odredbe, da je toženec sklenil darilno pogodbo za obravnavano nepremičnino z namenom izigravanja prisilnih predpisov (ZKZ) glede prodaje kmetijskega zemljišča in tožnika kot predkupnega upravičenca, pritožbene navedbe, da bo to predmet druge pravde, ki jo bo tožnik sprožil zoper toženca in omenjenega F. O., pa so neupoštevna pritožbena novota. Ob odločanju o predlagani začasni odredbi je sodišče vezano na trditve tožeče stranke v predlogu in v okviru teh trditev mora presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožnik je že v predlogu trdil in to ponavlja v pritožbi, da je toženec (že) 9.2.2006 sklenil darilno pogodbo s F. O., torej že pred vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe razpolagal z obravnavano nepremičnino. Ob takih trditvah, sklenjeni darilni (navidezni) pogodbi, bi zato moral tožnik kot predkupni upravičenec do nakupa kmetijskega zemljišča, darilno pogodbo izpodbijati, in ob uspešnem izpodbijanju bi lahko zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe z njim kot prednostnim upravičencem. Zato zgolj s postavljenim tožbenim zahtevkom na sklenitev kupoprodajne pogodbe tožnik (še) ne more uspeti. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe pa je verjeten obstoj terjatve. Če je že iz tožnikovih navedb razvidno, da verjetnost obstoja terjatve ni podana, pa tudi pogojev za izdajo začasne odredbe ni. Zato je izpodbijana odločitev iz vseh navedenih razlogov materialnopravno pravilna, pritožba pa neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje, ko tudi ob uradnem preizkusu kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).