Jedro

Izgubljeni dobiček je samostojna premoženjska (ekonomska) kategorija, ki predstavlja razliko med prihodki in odhodki, upoštevajoč vsa fiskalna bremena. Njen izračun mora biti razviden že iz same trditvene podlage, čemur tožnika kljub opozorilom nasprotne stranke in sodišča nista zadostila.

Sodišče z dokazi ugotavlja obstoj (pravočasno) zatrjevanih dejstev, pri čemer manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 19.259,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnikoma naložilo, da toženi stranki povrneta 1.410,05 EUR pravdnih stroškov.

Tožnika v pravočasni pritožbi sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo materialnega prava, ker je tožbo zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Ne drži, da sta podala le trditve o oceni izgubljenega dobička, pri čemer naj ne bi zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede drugih postavk, ki so potrebne za ugotavljanje škode. Sodišče je štelo kot nesporno ugotovljeno dejstvo, da sta nameravala v letu 1999 na parceli št. 489, v sodelovanju z družbo J., d. o. o., narediti matičnjak in začeti z gojenjem trsnih podlag za cepiče vinske trte, kar predstavlja eno od predpostavk za ugotovitev škode. Konkretizirala sta tudi kmetijsko površino, ki sta jo nameravala uporabiti za navedeni namen ter kmetijsko kulturo, ki sta jo nameravala gojiti. Navedla sta, koliko bi znašal letni čisti prihodek od dejavnosti vzgoje trsne podlage v letih od 1999 do 2002 (2.086,46 EUR) ter v letih od 2009 do 2011 (4.500,00 EUR). Zatrjevano dokazujeta s pogodbo z dne 25. 2. 1999, ki sta jo sklenila z družbo J., iz katere izhajata cena najema in cena dela v višini 4.590,22 EUR (1.100.000,00 SIT), kar je nekoliko več kot vtoževana višina škode iz naslova čistega prihodka. Cena najema nepremičnine in plačilo za delo sta bili torej sporazumno dogovorjeni pogodbeni kategoriji, ti pa predstavljata najrelevantnejši predpostavki škode. Stroške materiala za oporo za vzgojo trsnih sadik bi v skladu s pogodbenimi določili nosila družba J., tožnika bi nosila le stroške zaščitnih sredstev, ki pa so zanemarljive vrednosti. Pogodbeno dogovorjena cena najema in dela bi tako predstavljala čisti prihodek tožnikov od kmetijske proizvodnje na spornem zemljišču, zato za izračun izgubljenega dobička ni bilo treba izdelati zahtevnih matematičnih operaciji ali upoštevati drugih ekonomskih kategorij. Poleg tega sta za potrditev svojih trditev predlagala tudi dokaz s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke. Ni res, da sta postavitev izvedenca predlagala z namenom, da bi ta izračunal izgubljeni dobiček (višino tega sta sama povzela iz omenjene pogodbe), temveč sta dokaz predlagala zato, da bi dokazala utemeljenost svojega zahtevka tako po temelju kot tudi po višini. Izvedenec bi moral preveriti le primernost nepremičnine za proizvodnjo trsne podlage ter ali bi tožnika, glede na normalen tek stvari in posebne okoliščine, utemeljeno pričakovala vtoževani (izgubljeni) dobiček. Tožena stranka je izrazila dvom, da bi bil kdo za najem 421 m2 velikega kmetijskega zemljišča pripravljen plačati letno 4.590,00 EUR (oziroma 1.100.000,00 SIT / 12 mesecev = 382,51 EUR mesečno). Navedeno nakazuje, da sta ponudila vse relevantne podatke za ugotovitev škode, saj je tožena stranka lahko izvajala preračune. Pomanjkljiva trditvena podlaga in kršitev razpravnega načela nista podana, saj so trditve in predložene dokazne listine toženi stranki omogočale, da je podala relevantne in argumentirane nasprotne navedbe. Primerov novejše sodne prakse (sodba VSRS št. II Ips 102/2011 in sodba VSRS št. VIII Ips 226/2010) s predmetno zadevo ni mogoče primerjati, ker je šlo pri teh primerih za bolj zapleteno dokazovanje izgubljenega dobička. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglašata pritožbene stroške.

Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tožnika v tožbi glede višine škode navedla, da se je njuna parcela po širitvi lokalne ceste zmanjšala, zaradi česar je ni več mogoče uporabljati za kakršnokoli kmetijsko dejavnost in sta zato po njuni oceni utrpela škodo, ki znaša letno vsaj 500.000,00 SIT (oziroma 1.500.000,00 SIT v treh letih). V pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2011 sta dodala, da bi po njuni oceni znašal čisti prihodek od vzgoje trsnih podlag najmanj 2.000,00 EUR, ob doseženih optimalnih pogojih pa še enkrat več, ter predlagala, naj sodišče zatrjevano preveri s pridobitvijo izvedenskega mnenja. O odsotnosti ustrezne trditvene podlage sta bila tožnika pravočasno in izrecno opozorjena s strani tožene stranke ter tudi s strani prvostopenjskega sodišča v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP), ki je tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo pozvalo, naj dopolnita svoje navedbe (predvsem) glede višine vtoževane škode. Na podlagi poziva sodišča sta tožnika pojasnila, da sta imela z družbo J. sklenjeno pogodbo za vzgojo trsnih podlag, v kateri je bil (ob optimalnih pogojih proizvodnje) predviden njun letni donos/prihodek v višini 1.100.000,00 SIT (4.500,00 EUR) ter ponovno predlagala, da se za preveritev navedene višine letnega prihodka angažira izvedenec kmetijske stroke.

Ne drži pritožbeno stališče, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Oškodovanec ima v okviru določb OZ, ki urejajo odškodninsko odgovornost, pravico do povrnitve (navadne) škode in do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Tožnika nepravilno definirata izgubljeni dobiček, ko ga enačita z letnim donosom/prihodkom. Višje sodišče ob tem pojasnjuje, da je dobiček drugačna, ekonomska kategorija, ki predstavlja razliko med prihodki in odhodki, upoštevajoč vsa (fiskalna) bremena.

Tožnika v pritožbi navajata, da bi bili njuni stroški z vzgojo in proizvodnjo trsnih podlag v skladu z določbami priložene pogodbe z dne 25. 2. 1999 zanemarljivo nizki (zato, trdita, se šteje, da sta navedla podlago za vse postavke vtoževane škode). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavljajo pojasnila tožnikov glede odhodkov nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavke 337. člena ZPP). Ker šele trditve o prihodkih na eni ter o odhodkih na drugi strani privedejo do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička, je argumentacija sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka pravilna. Kategorija izgubljenega dobička je samostojna premoženjska (ekonomska) kategorija, ki potrebuje natančnejšo specifikacijo . Njen izračun mora biti razviden že iz same trditvene podlage (1), čemur tožnika kljub opozorilom nasprotne stranke in sodišča v konkretnem primeru nista zadostila. Nenazadnje že iz pravočasno podane trditvene podlage izhaja, da gre zgolj za njuno oceno izgubljenega dobička, pri čemer, kot rečeno, ostaja nepojasnjeno, kako sta tožnika do te ocene prišla.

Pritožnika skušata uveljaviti stališče, da je bilo kršeno razpravno načelo, vendar temu sodišče druge stopnje ne more pritrditi. To, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), pomeni, da v postopku nosita trditveno in dokazno breme pravdni stranki (2). Sodišče z dokazi ugotavlja obstoj (pravočasno) zatrjevanih dejstev, pri čemer manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza – npr. postavitev izvedenca ustrezne stroke oziroma pridobitev njegovega mnenja. Dokaz s postavitvijo izvedenca ni namenjen odkrivanju spornih pravnorelevantnih dejstev, temveč zgolj ugotavljanju obstoja pravočasno zatrjevanih dejstev(3). Tako imenovani poizvedovalni (informativni) dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, praviloma ni dovoljen (4). Sodišče mora že na podlagi navedb strank ugotoviti, katera dejstva so med njimi sporna, in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne. Višje sodišče se strinja s presojo prvega sodišča, da je bila trditvena podlaga tožnikov v zvezi z uveljavljanjem povračila izgubljenega dobička v konkretnem primeru pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tožbenem zahtevku. Kot je razvidno iz zgoraj povzete pravočasne trditvene podlage (podane do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP)), ni razvidno, kako sta tožnika izračunala zatrjevani izgubljeni dobiček. Sodišče druge stopnje se ne more strinjati s pritožnikoma, da dejstvo, da je tožena stranka na podlagi njunih navedb glede višine vtoževane škode lahko izvajala matematične izračune, kaže na to, da je ta lahko podala argumentirane nasprotne navedbe, s čimer skušata povedati, da so njune navedbe zadoščale.

Tožnika skušata uspeti tudi s stališčem, da čisti prihodek izhaja iz pogodbe, ki sta jo sklenila z družbo J., d. o. o., zato naj jima nadaljnjega substanciranja zahtevka ne bi bilo treba podati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Ob vpogledu v navedeno pogodbo namreč ugotavlja, da znaša cena najema parcele, dela ter zaščitnega materiala skupno 1.100.000,00 SIT letno, tožnika pa kot izgubljeni dobiček terjata 500.000,00 SIT letno za leta 1999 – 2002 oziroma 4.500,00 EUR letno za leta 2009 – 2011. Že iz razloga, ker se pogodbeni zneski in vtoževani znesek izgubljenega dobička ne ujemajo popolnoma, pritožbena zavzemanja niso utemeljena. Dodaten razlog, da je takšno stališče zgrešeno, pa predstavlja še dejstvo, da tožnika za dve različni obdobji (obdobje od leta 1999 do leta 2002 ter obdobje od leta 2009 do leta 2011) vtožujeta izgubljeni dobiček v različni višini, a se pri tem sklicujeta na isto (pravno) podlago – sklenjeno pogodbo. Tožnika bi morala izračun izgubljenega dobička v trditveni podlagi (za vsako posamezno obdobje) natančno substancirati. Poleg tega pritožbeno sodišče še dodaja, da iz pogodbe, na katero se tožnika sklicujeta, izhaja, da bosta sama nosila letne stroške škropilnega in zaščitnega materiala, potrebnega za predmetno kmetijsko dejavnost – torej iz pogodbe ne izhaja čisti prihodek, saj višina teh stroškov v pogodbi ni zneskovno opredeljena. Da gre za zanemarljivo visoke stroške, tožnika v pritožbi povesta prvič, brez pojasnila, zakaj tega nista (z)mogla navesti že prej (prvi odstavek 337. člen ZPP).

Dejstvo, da je sodišče prve stopnje štelo kot nesporno med strankama, da sta tožnika na sporni parceli nameravala narediti matičnjak, z dejstvi glede višine škode nima neposredne veze, zato so pritožbene navedbe v tej smeri zgrešene. Sklepno sodišče druge stopnje dodaja še, da bi (pravočasno podane) navedbe glede kmetijske površine ter kmetijske kulture, na katere se sklicujeta pritožnika, postale relevantne oziroma odločilne šele, ko bi sodišče ob popolno podani trditveni podlagi za dokazovanje resničnosti trditev angažiralo izvedenca ustrezne stroke.

Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Odločitev o stroških pritožnikov je logična posledica zavrnitve njune pritožbe, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 3. 2013, opr. št. I Cp 2408/2012. (2) Stranki sami morata navesti vsa tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku, ter za ta dejstva predlagati dokaze, sodišče pa svoje odločitve ne sme opreti na dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank.

(3) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 20. 10. 2011, opr. št. II Ips 102/2011. (4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 3. 2013, opr. št. 815/2009.