Jedro

Ker je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni upravičen do denarne socialne pomoči. Zato ni upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

Tožnik po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki nima denarnih prejemkov. Je lastnik osebnega vozila v vrednosti 5.000,00 EUR, vendar se od 31. 5. 2012 do 31. 12. 2014 kot premoženje po ZSVarPre ne upoštevajo osebni avtomobili v vrednosti do višine 8.060,00 EUR. Zato je delna oprostitev sodne takse utemeljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožeča stranka delno oprosti plačila sodne takse, tako da je dolžna plačati takso v višini 50,00 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ga oprosti sodne takse ali vsaj delno, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je zadnjo plačo prejel v mesecu juniju za pretekli mesec, dne 9. 7. 2014 pa se je prijavil na zavodu za zaposlovanje in je iskalec zaposlitve. Ker je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne prejema nobenega nadomestila in drugih dohodkov. Finančno stanje tožnika se je po 15. 6. 2014 bistveno spremenilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče skrbno presodi vse okoliščine primera in odloči na podlagi spremenjenega finančnega stanja. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sprejeta odločitev pa je materialnopravno zmotna.

Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami) v prvem odstavku 11. člena določa, da sodišče oprosti stranko plačila takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prispevke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Obenem je določilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. To pomeni, da mora sodišče do odprave protiustavnosti v postopkih odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks, ko stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, samo ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne.

Tožnik v pritožbi opozarja, da je zadnjo plačo prejel v mesecu juniju (15. 6. 2014) za pretekli mesec, dne 9. 7. 2014 pa se je prijavil na zavodu za zaposlovanje. Ker je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne prejema nobenega nadomestila in drugih dohodkov. Dohodkovno stanje tožnika se je od 15. 6. 2014 dalje, torej še pred odločitvijo sodišča prve stopnje, bistveno spremenilo, zato ga je pritožbeno sodišče kot dejansko novoto skladno s 337. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZST-1, upoštevalo v okviru pritožbene presoje.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks v celoti. Popolna taksna oprostitev je po citirani odločbi Ustavnega sodišča RS možna, če gre za stranko, ki bi bila upravičena do denarne socialne pomoči. Po prvem odstavku 28. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami; ZSVarPre) do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Za razlog iz prejšnjega odstavka se po drugem odstavku 28. člena ZSVarPre šteje tudi odpoved delavca. Ker je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ne bi bil upravičen do denarne socialne pomoči. Zato tudi ni upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z delno oprostitvijo plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovi prejemki (677,47 EUR neto) presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki od dne 1. 8. 2013 znaša 265,22 EUR (dvakratnik znaša 530,44 EUR) in zato s plačilom v celotnem znesku ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 513/2012 z dne 3. 7. 2013) sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določata Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadalj.) in od 1. 1. 2012 dalje in ZSVarPre, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke (plače), ne pa tudi, kadar prosilci prenehajo prejemati periodični dohodek.

Skladno s petim odstavkom 11. člena ZST-1 je treba pri odločanju o delni oprostitvi plačila sodnih taks presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja vlagatelja ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, ki v konkretnem primeru znaša 22.000,00 EUR. Tožnik po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki nima nobenih denarnih prejemkov, ima pa osebno vozilo A. v vrednosti 5.000,00 EUR, vendar se od 31. 5. 2012 do 31. 12. 2014 kot premoženje po ZSVarPre ne upoštevajo osebni avtomobili v vrednosti do višine 8.060,00 EUR (Uradni list RS, št. 40/2012). Zaradi vsega navedenega je po oceni pritožbenega sodišča utemeljena delna oprostitev sodne takse (celotna taksa za postopek na splošno po tar. št. 2311 znaša 414,00 EUR), do zneska 50,00 EUR, tako da je tožnik dolžan po delni oprostitvi plačila sodne takse plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep.

Povrnitev pritožbenih stroškov je odvisna od izida pravde in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo, tožnik pa jih predhodno krije sam (152. člen ZPP).