Up-119/95

12. marec 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe H.K., ki ga zastopa D.P., odvetnik v L. na seji senata dne 12. marca 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba H.K. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 750/95 z dne 21.8.1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 732/95 z dne 9.8.1995 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik v ustavni pritožbi, vloženi dne 29. avgusta 1995 izpodbija sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za odpravo pripora in mu bil podaljšan pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po izreku obsodilne sodbe, ter sklep, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper prvi sklep. Meni, da sta bila z izpodbijanima sklepoma kršena 20. in 27. člen Ustave ter določbe 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP) o trajanju pripora. Navedel je, da sodišče v sklepu ni ugotovilo obstoja posebnih, konkretnih okoliščin, ki bi opravičevale bojazen, da bo na prostosti ponovil očitano mu kaznivo dejanje:

2.Izpodbijana sklepa naj bi bila tudi v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Pritožnik prej še ni bil kaznovan, niti ni sodba v obravnavani zadevi še pravnomočna.

Abstraktna možnost ponovitve kaznivega dejanja pa obstaja pri prav vsakem obdolžencu. Sodišča na podlagi ugotovitve, da obdolženca življenjska in materialna situacija ne sili k izvrševanju kaznivih dejanj, običajno sklepajo, da ni razlogov za odreditev pripora. Višje sodišče pa naj bi kljub taki ugotovitvi prejudiciralo pritožnikovo krivdo.

3.Sodišče naj bi se ne izreklo o trditvi obrambe, da je na pritožnika vplivala že sama dolžina trajanja pripora (pritožnik ima družino, dva otroka) in da bi bilo tudi to okoliščino potrebno upoštevati pri oceni o neizogibnosti pripora. Pritožnik meni, da mu je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz tretjega odstavka 5. člena EKČP. Od vložitve obtožnice do razglasitve prvostopne sodbe je poteklo šest dni manj kot osem mesecev, pisni odpravek sodbe pa je bil pritožniku vročen več kot mesec dni po razglasitvi. Obravnavana zadeva ni bila zamotana in obsežna; listinski dokazi so bili pribavljeni že med preiskavo; zaslišane so bile le tri priče, ki iz lastnega niso vedele povedati ničesar; obdolženci se v bistvu niso zagovarjali.

4.Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

5.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku 245. člena Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 38/90). Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora. Čas, prebit v priporu, mu je bil vštet v izrečeno kazen.

6.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 732/95.

B.

7.Ustava kot enega od razlogov za poseg v pravico do osebne svobode določa, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi (20. člen). Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) na podlagi te določbe omogoča odreditev pripora v primeru, ko obstojijo posebne okoliščine, ki utemeljujejo bojazen, da bo določena oseba ponovila kaznivo dejanje. Ustavno sodišče je v odločbah Up-57/95, Up-74/95 in Up- 75/95, vse z dne 7.7.1995, navedlo, da morajo to biti konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo prav prizadeti posameznik morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje.

8.Ustavno sodišče zavrača pritožnikov očitek, da sodišče takih okoliščin ni ugotovilo. Vsaka okoliščina sama za sebe najbrž res ne bi mogla utemeljevati potrebne stopnje nevarnosti. Res je tudi, da bi bila obrazložitev izpodbijanih odločb pavšalna in nezadostna, če bi argumente sodišča razumeli tako, kot navaja pritožnik. Vendar pa takih poudarkov, kot jih daje odločbi pritožnik, razumna oseba ne bo našla.

9.Dejstvo, da gre za utemeljen sum storitve zelo hudega kaznivega dejanja zoper človekovo zdravje, samo po sebi res ne utemeljujejo nevarnosti, da bi prav pritožnik na prostosti tovrstna kazniva dejanja ponavljal. Vendar pa je sodišče poleg omenjenih okoliščin navedlo tudi,

10.Te okoliščine v povezavi s prvimi naštetimi po sodbi Ustavnega sodišča v zadostni meri utemeljujejo sklep o obstoju realne nevarnosti, da bi prav pritožnik na prostosti kazniva dejanja ponovil.

11.Tudi samo dejstvo, da pritožnik še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, ne pomeni kršitve 20. oziroma 27. člena Ustave. Domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov. Ustava sama je v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ne šele na podlagi pravnomočne sodbe.

12.Pri presoji, ali je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz tretje točke prvega odstavka 5. člena EKČP, je bilo najprej potrebno odgovoriti na vprašanje, katero obdobje pripora je treba upoštevati pri presoji.

EKČP zagotavlja pravico do sojenja v razumnem roku osebam, ki jim je bila odvzeta prostost v skladu z določbo c točke prvega odstavka 5. člena EKČP. Ta med drugim dopušča odvzem prostosti, če je to utemeljeno nujno zaradi preprečitve storitve kaznivega dejanja. Določba vsebuje dve sankciji za kršitev pravice: 1) osebo, ki ji je odvzeta prostost, je s potekom razumnega roka potrebno izpustiti; 2) če s potekom razumnega roka ni bila izpuščena, ji EKČP zagotavlja iztožljivo pravico do odškodnine.

13.Po sodni praksi Sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: Sodišča), ki je po 44. členu EKČP pristojno tudi za razlago EKČP, se odvzem prostosti po c točki prvega odstavka 5. člena EKČP konča z dnem izreka sodbe (tako npr. v zadevi B. proti Avstrija, sodba z dne 28.3.1990, Publications of the European Court of Human Rights, Series A, Vol. 175). Od tedaj naprej gre za odvzem prostosti po izreku sodbe po točki a prvega odstavka 5. člena EKČP, za katerega jamstvo iz tretjega odstavka 5. člena EKČP več ne velja. Med razlogi za takšno odločitev je Sodišče navedlo, da je bila s sodbo v skladu s pravom ugotovljena storitev kaznivega dejanja in obdolženčeva krivda zanj ter izrečena kazen; obsodilna sodba je nujen pogoj za podaljšanje pripora; nujna posledica oprostilne sodbe je izpustitev iz pripora.

14.Po sodbi Ustavnega sodišča izhaja taka razlaga določba tretjega odstavka 5. člena EKČP že iz namena pravice. Razlog omejitve trajanja pripora na najkrajši možni čas je v varstvu priprte osebe. Hud poseg v osebno svobodo prizadetega, ki ima posledice tako v njegovem zasebnem življenju kot tudi v kazenskem postopku (npr. primerne možnosti za pripravo obrambe), je namreč možen že na podlagi relativno nizke stopnje verjetnosti, da je prizadeti storil kaznivo dejanje. Izrek sodbe pa vzpostavlja domnevo, da je krivda prizadete osebe ugotovljena s tisto stopnjo verjetnosti, ki je potrebna za izrek zaporne kazni. Domneva je sicer res izpodbojna, a do nasprotne ugotovitve velja sodba za pravilno.

15.Ustavno sodišče je pri presoji, ali je bila pritožniku kršena pravica do razumnega trajanja pripora, upoštevalo čas od odreditve pripora dne 17. novembra 1994 do izreka prvostopne sodbe dne 9. avgusta 1995.

16.Pri presoji, ali gre za kršitev pravice do razumnega trajanja pripora, je eden bistvenih elementov ravnanje sodišča v postopku. Zadeve, v katerih je obdolženec v priporu, mora sodišče obravnavati prednostno in posebno hitro. Vendar pa ta zahteva sodišču ne odreka potrebnega časa, da razišče zadevo tako daleč, da si lahko o njej ustvari sodbo. Tako obrambi kot obtožbi morajo biti dane možnosti za predložitev dokazov.

Sodišče sme izreči sodbo šele po razjasnitvi tega, ali je bilo dejanje, očitano obdolžencu, res storjeno.

17.Po sodbi Ustavnega sodišča okoliščine, ki jih navaja pritožnik, ne kažejo tako očitno na nepotrebno zavlačevanje postopka, da bi že same po sebi zadoščale za ugotovitev obstoja zatrjevane kršitve. Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče obravnavalo zadevo brez daljših presledkov med posameznimi procesnimi dejanji. Preiskava je bila uvedena 22. novembra 1994. Obtožnica je bila vložena 15. decembra 1994 in postala pravnomočna 30. januarja 1995. Glavna obravnava je bila opravljena 30. marca , 20. aprila, 11. maja, 23. maja, 22. junija, 4. julija, 10. julija in 9. avgusta 1995. Tega dne je bila tudi izrečena prvostopna sodba. Res je bilo zaslišanih le malo prič, a je bila obravnava večkrat preložena tudi zaradi novih dokaznih predlogov obrambe, potrebnih zaradi razjasnitve odločilnih dejstev. Ustavno sodišče po navedenem sodi, da pritožniku ni bila kršena pravica do razumnega trajanja pripora iz tretje točke prvega odstavka 5. člena EKČP.

C.

18.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič