Jedro

Zakonca kot solidarna dolžnika ne moreta biti enotna sospornika. Spričo možnosti parcialnega odpusta dolga je zoper vsakega od njiju mogoča različna sodba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi tisti del sklepa o izvršbi, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati 529.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1996 dalje ter ji povrniti 20.265 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1996. Sicer je sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, ki tožencu nalaga, da mora tožeči stranki plačati 1.059.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1996 ter v odločbi o izvršilnih stroških. Toženčevo pritožbo je zavrnilo ter tožencu naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 272.580 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2004 in 83.700 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2004. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili sporno pogodbo o posredovanju ter da toženčev ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije ni utemeljen. Pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo, ker je bila pogodbena kazen dogovorjena zaradi kršitve nedenarne obveznosti (zaradi kršitve prepovedi ravnanja, ne pa zaradi neplačila provizije).

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da bi morala tožeča stranka tožbo vložiti tudi zoper njegovo ženo, saj sta star poslovni lokal prodala skupaj in s kupnino kupila nov poslovni prostor na Kodeljevem. Ker so bili vsi posli sklenjeni v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja, sta solidarna dolžnika (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. ter Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. - ZZZDR) s položajem nujnih sospornikov. Tožba, ki je vložena le zoper toženca (se pravi enega od zakoncev), je zato nesklepčna.

Po mnenju toženca pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistveno vprašanje pritožbe, t.j. ali je sporna pogodba ponaredek (oziroma, ali je tožeča stranka sporni pogodbi dodala prvo stran pogodbe o posredovanju pri prodaji picerije "L." ter tako ustvarila videz, da je toženec istega dne podpisal dve pogodbi o posredovanju). Toženec je v dokaz svojih trditev predlagal dokaz z zaslišanjem svoje žene (M. B.) in priče J. B. (odvetnice nepremičninske agencije E. d.o.o.). Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, ni imel možnosti dokazati, da pogodba o posredovanju sploh ni obstajala. Pritožbenemu sodišču bi morale vzbuditi pomisleke v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja okoliščine, kot je to, da tožeča stranka razpolaga s pogodbo o posredovanju pri nakupu z dne 26.9.1994, s sporno pogodbo pa ne, da sta toženec in njegova žena podpisala sporno pogodbo istočasno s pogodbo o posredovanju pri prodaji (kar pomeni, da takrat še nista imela kupnine za nakup novega lokala), da iz sporne pogodbe izhaja, da naj bi tožeča stranka posredovala pri nakupu poslovno stanovanjskega objekta "Kava bar", zakonca P. pa sta začela s prodajo tega lokala šele aprila 1995, da naj bi sporno pogodbo podpisal toženec, kupca novega poslovnega lokala pa sta bila dva - poleg njega tudi njegova žena, ter da je zakonita zastopnica tožeče stranke priznala, da je v pogodbo o posredovanju enostransko vnesla vsebino, brez vednosti toženca. Toženec tako ni imel nobenih možnosti dokazati svoje trditve in je bil pri dokazni oceni očitno zapostavljen. Pravica stranke do sodelovanja v postopku zajema tudi pravico do predlaganja dokazov in do opredeljevanja do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Prvostopenjsko sodišče odločitve o dokaznih predlogih in o toženčevih dvomih ni argumentirano obrazložilo, prav tako ni razumno in obrazloženo ocenilo ter pojasnilo, zakaj dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ni izvedlo in zakaj izvedba teh dokazov na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Drugostopenjsko sodišče pa teh kršitev ni odpravilo in se ni poglobilo v toženčeve dvome v dokazno oceno in ni prepričljivo odgovorilo na njegovo kritiko.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revident ima vsekakor prav, ko pravi, da spadajo v krog "skupnih" obveznosti, za katere zakonca odgovarjata solidarno, tudi obveznosti iz pogodbe o posredovanju, če je bila taka pogodba sklenjena v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja (prim. drugi odstavek 56. čl. ZZZDR). Pri takšni obveznosti vsak od njiju odgovarja za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). V naravi solidarne obveznosti je torej, da lahko upnik izbira, od katerega izmed dolžnikov in v kakšnem obsegu bo zahteval plačilo. Ker pa izmed več solidarnih dolžnikov vsak lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (prim. drugi odstavek 414. čl. ZOR), prevladuje stališče, da zaradi možne različnosti narave in obsega njihovih obveznosti solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki. Solidarni dolžniki namreč lahko uveljavljajo tudi ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja z upnikom. Glede pobota velja na primer sistem omejenega splošnega učinkovanja (415. čl. ZOR), odpust dolga in prenovitev imata lahko omejeno splošno učinkovanje (416. in 417. čl. ZOR), kar pomeni, da lahko upnik dolg odpusti tudi samo enemu zakoncu (prim. drugi odst. 416.čl. ZOR - parcialni odpust dolga). Ta dolžnik je potem prost obveznosti, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za obveznost, zmanjšano za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada na tistega, ki mu je bil dolg (parcialno) odpuščen. Ko je tako, zakonca kot solidarna dolžnika ne moreta biti enotna sospornika (spričo možnosti parcialnega odpusta dolga je zoper vsakega od njiju mogoča različna sodba).

Smisel solidarne odgovornosti je varovanje upnikovega ekonomskega interesa. Taka oblika odgovornosti mu zagotavlja večjo varnost pred insolventnostjo dolžnikov. Nevarnost plačilne nesposobnosti katerega od njih namreč nosijo (preostali) dolžniki in ne upnik. Stališče, po katerem bi bili solidarni dolžniki nujni sosporniki, bi bilo zato tudi v nasprotju z namenom solidarnosti, saj bi ogrozilo upnikovo pravno varnost in pravno predvidljivost. Ob vsakem sklepanju pogodbe bi moral namreč preverjati, ali je pogodbena stranka v zakonski ali zunajzakonski zvezi, in potem še, ali se pogodba sklepa v zvezi s skupnim premoženjem. Od tretjega pa v pravnem prometu ni mogoče zahtevati preverjanja družinskopravnega statusa druge pogodbene stranke. In če ni pomislekov zoper veljavnost pogodbe, ki je bila v skladu s 53. čl. ZZZDR sklenjena le z enim od zakoncev, potem tudi v morebitnem sporu iz take pogodbe, zakonec, ki ni bil njena stranka, ni nujni sospornik.

Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da pritožbeno sodišče "ni odgovorilo na bistveno vprašanje pritožbe, s katerim je toženec utemeljeval okoliščine, da je tožeča stranka pridodala pogodbi o posredovanju o nakupu prvo stran pogodbe o posredovanju pri prodaji ter tako ustvarila videz, da je toženec istega dne 26.9.1994 podpisal dve pogodbi o posredovanju". Tožencu je namreč pojasnilo, da je imelo sodišče prve stopnje za svojo dokazno oceno dovolj podlage v izvedenih dokazih , da so "zaključki sodišča prve stopnjeŠ...Ć logični in prepričljivi", da se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, "da je dokazno breme, da je sporna posredniška pogodba ponaredek, na tožencu, ki pa za to ni predlagal ne ponudil ustreznih dokazov". Temu je še dodalo, da toženčev podpis sporne pogodbe potrjuje "potrdilo o ogledu nepremičnine z dne 1. 5. 1995, s katerim se je toženec ponovno zavezal, da bo plačal dvojno provizijo, če bo sporno nepremičnino kupil direktno od prodajalca, ali prek drugega posrednika", odgovorilo pa je tudi na toženčevo pritožbeno trditev, da bi morala tožeča stranka hraniti posredniško pogodbo o prodaji picerije L., in navedlo, da pri dokazni oceni ni mogoče spregledati toženčevega spreminjanja in prilagajanja trditev potrebam postopka, na drugi strani pa dejstva, da "je zakonita zastopnica tožeče stranke vseskozi izpovedovala enako in logično". Po vsem tem pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da se ne bi ukvarjalo s toženčevo kritiko ugotovitve, da je sporna pogodba ponaredek - posebej, ker je že sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno o tem natančno in izčrpno obrazložilo. Z vidika pravice stranke do izjave je v takih primerih dovolj, da iz sodbe pritožbenega sodišča izhaja, katera dejstva in s katerimi argumenti je pritožnik izpodbijal in s katerimi stališči prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče strinja - ni nujno da pritožbeno sodišče ponovno in v celoti obrazloži dejanske ugotovitve in pravna stališča, ki jih je zavzelo in izčrpno utemeljilo že prvostopenjsko sodišče. Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča namreč ni namenjena uresničevanju pravice do pritožbe (in ko gre za dejanske ugotovitve, tudi ne pravici do revizije - z njo namreč ni mogoče uveljavljati zmotne ugotovitve dejanskega stanja).

Sodišče prve stopnje sicer res ni zaslišalo prič M. B. in J. B., ki ju je predlagal toženec. Vendar je zavrnitev teh dokaznih predlogov prepričljivo obrazložilo. Zaslišanje svoje žene (M. B.) je namreč toženec predlagal zaradi dokazovanja, da je nepremičnino, katere nakup je bil predmet spornega posredovanja, kupil skupaj z njo in s sredstvi skupnega premoženja. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker "s sredstvi skupnega premoženja ni mogoče utemeljevati pasivne legitimacije" (gl. prvi odstavek devete strani sodbe prve stopnje). Dokazni predlog za zaslišanje priče J. B. pa zato, ker toženec sploh ni navedel, katera konkretna dejstva (oziroma toženčeve trditve o teh dejstvih) naj bi ta priča potrdila (gl. predzadnjo stran sodbe prve stopnje). Ker je tako sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo s pravilnimi argumenti (prvi dokaz se nanaša na nebistvena dejstva, drugi pa ni substanciran), ni kršena toženčeva pravica do izjavljanja v dokaznem postopku. Ta pravica tudi ni kršena, ker sodišče ni sprejelo njegovih stališč, kakšna bi morala biti dokazna ocena, in ker pritožbeno sodišče ni soglašalo z njegovo kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pravica stranke do izjavljanja v dokaznem postopku namreč ne pomeni tudi pravice do uspeha v tem postopku, oziroma dolžnosti sodišča, da sprejme dokazne argumente stranke. Ker se v postopku soočata stranki z nasprotnimi interesi in zato večkrat tudi z nasprotujočimi si trditvami o dejstvih, je táko pojmovanje pravice do izjavljanja v dokaznem postopku logično povsem nevzdržno - ugotovitve sodišča o dokazanosti spornih dejstev so že po naravi stvari za eno od strank vselej neugodne.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (278. čl. ZPP).