Jedro

Zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini - spravljanje v podrejen položaj - izhaja iz celotnega opisa ravnanja obdolženca in je konkretiziran z navedbo, da oškodovanka „iz bojazni, da ji ne bi naredil še kaj hujšega in grožnje uresničil, daje svoj denar, ne upa mu nasprotovati, ves čas živi v strahu, ker je njegovo obnašanje nepredvidljivo...“.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Celju je na predlog okrožne državne tožilke, podanem v obtožnici, podaljšal pripor zoper obdolženega L. M. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor nemudoma odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena. Obtožnica navaja vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini in podrobno opiše spravljanje v podrejen položaj. Vprašanje obdolženčeve prištevnosti spada v področje ugotavljanja dejanskega stanja. Sodišče se je pri utemeljevanju podaljšanja pripora utemeljeno sklicevalo na dalj časa trajajoče nasilje in na obdolženčevo predkaznovanost za dejanja z elementi nasilja.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 27. 1. 2011. B.

5. Zagovornik obdolženega utemeljuje kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbo, da v dejanju, ki se očita obdolženemu, niso zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini. Predvsem naj ne bi bilo opisano „spravljanje v podrejen položaj.“ Temu očitku ne gre pritrditi, saj iz dejanja, ki ga Okrožno državno tožilstvo v Celju v zahtevi za preiskavo in v obtožnici očita obdolžencu, sodišče pa povzema v sklepu o uvedbi preiskave in v sklepu o odreditvi pripora, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini. Spravljanje v podrejen položaj izhaja že iz celotnega opisa ravnanja obdolženca do njegove matere, še posebej pa je konkretizirano z navedbo, da oškodovanka zaradi obdolženčevega ravnanja „iz bojazni, da ji ne bi naredil še kaj hujšega in grožnje uresničil, daje svoj denar, ne upa mu nasprotovati, ves čas živi v strahu, ker je njegovo obnašanje nepredvidljivo...“ V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora sodišče utemeljenost suma, da je obdolženi storil očitano dejanje, opira na izpovedbo oškodovanke, ki je ob zaslišanju v preiskavi vse te očitke potrdila.

6. Utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, po mnenju vložnika že po naravi stvari ne more biti izkazan tudi iz razloga, ker naj bi bil podan utemeljen dvom v obdolženčevo prištevnost v trenutku izvršitve kaznivega dejanja. Takšen dvom se v preiskavi ni izkazal za utemeljenega. V izvedenskem mnenju, na katerega se v izpodbijanem sklepu med drugim sklicuje sodišče, je izvedenec psihiater ugotovil, da je bila obdolženčeva sposobnost presoje pri očitanih dejanjih zmanjšana, vendar ne bistveno, njegova sposobnost obvladovanja pa je bila zaradi kombinacije organske možganske oškodovanosti in osebnostne motnje bistveno zmanjšana. Iz dokazov, izvedenih v preiskavi, torej ne izhaja dvom v obdolženčevo prištevnost. 7. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obširno in prepričljivo utemeljilo obstoj nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti še naprej izvrševal nasilna kazniva dejanja, ne le proti oškodovanki, temveč tudi proti drugim. Pri tem se je oprlo na okoliščine v zvezi s samim dejanjem in na subjektivne okoliščine obdolženčeve osebnosti in njegovega življenjskega okolja. Sodišče druge stopnje je poleg tega presodilo, da dejstvo, da obdolženec v priporu redno jemlje zdravila, ni garancija, da bi jih jemal tudi, če bi bil na prostosti. Takšne pravne zaključke sprejema tudi Vrhovno sodišče, zato zagovornik ne more uspeti s trditvijo, da ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo obstoja ponovitvene nevarnosti.

8. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da pripor zoper obdolženca ni neogibno potreben in bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč težo, način dejanja in obdolženčeve osebnostne lastnosti presodilo, da za zagotovitev zadostne stopnje varnosti oškodovanke in drugih ljudi v tem trenutku zoper obdolženca ni mogoče uporabiti nobenega milejšega ukrepa, saj bi se obdolženi vrnil v svoje dosedanje življenjsko okolje, torej v skupno stanovanje z oškodovanko.

9. Ker kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega L. M., niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.