Jedro

Ker toženec v pritožbi zoper zamudno sodbo navaja, da naj bi tožnik že v začetku obdobja, v katerem toženec ni bil upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, za to glede na toženčevo postopanje vedel, bi moral navedeni ugovor uveljavljati v odgovoru na tožbo (1. odst. 277. čl. zakona) ter se zato glede na določbo 286. čl. ZPP, ker je naveden šele v pritožbi, ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku SIT 137.587,50 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.3.1998 dalje do plačila ter izreklo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se laično pritožuje toženec, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob bistveno razčiščenih vprašanjih pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanjaj pa poudarja naslednje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji, predpisani za izdajo zamudne sodbe v 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) in tako sodbo izdalo. Tožencu je bila tožba pravilno vročena in sicer 19.8.2000 (povratnica k list. št. 3) s pozivom, da nanjo odgovori. Sodišče pa ga je v njem opozorilo tudi na posledice iz 2. odst. 277. čl. zakona. Ne gre za zahtevek iz 3. odst. 3. čl. zakona, tožba je sklepčna in dejstva, na katera se tožbeni opira, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi. Tožnik je tožbi priložil (priloga A/4) odločbo o začasnem prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo zaradi sklenitve delovnega razmerja s strani toženca za določen čas, krajši od 9 mesecev, obračun socialne varnosti (A/5) in obvestilo tožencu z dne 19.2.1998 (A/6), iz česar obojega je razvidno, da mu je tožnik v obdobju, ko toženec do nadomestila ni bil upravičen - od 21.8.1997 do 31.12.1997 - izplačal skupno SIT 137.587,50, kar predstavlja obravnavano preplačilo in opomin (A/7) za vrnitev le-tega, ki je bil tožencu, kot je razvidno iz fotokopije povratnice, vročen 17.3.1998. Vsemu navedenemu tudi pritožba ne oporeka, pač pa smiselno poudarja, da naj bi tožnik že v začetku obdobja, v katerem toženec ni bil upravičen do navedenega nadomestila, za to glede na toženčevo postopanje vedel. Navedeni ugovor pa bi moral toženec uveljavljati v odgovoru na tožbo (1. odst. 277. čl. zakona) ter se zato in smiselno glede na določbe 286. čl. zakona, ker je naveden šele v pritožbi, ne more upoštevati. Ker torej tako glede glavničnega kot glede obrestnega dela zahtevka (po določbah 277. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih dolguje tožnik, ki je z izpolnitvijo obveznosti v zamudi poleg glavnice tudi zakonite zamudne obresti od dneva zamude dalje, konkretno od 26.3.1998, torej od preteka 8. dnevnega roka od vročitve opomina dne 17.3.1998) z izdajo izpodbiajne sodbe prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb 7.tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.