Jedro

15-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči, ko je tožena stranka prejela pisni zagovor, saj se je šele tedaj seznanila z razlogi in z vsemi subjektivnimi okoliščinami, ki so odpoved utemeljevale.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po odločitvi tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) z dne 14.06.2005, da jo je toženec dolžan pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi ter ji povrniti pravdne stroške.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnica in predlaga njeno spremembo na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem, podredno pa njeno razveljavitev. Navaja, da izredna odpoved ni bila podana v okviru 15 dnevnega roka od seznanitve z razlogi za odpoved, da je sodišče dejansko stanje glede domnevnih kršitev dne 1., 2. in 3.6.2005 ter glede vrste in nujnosti zdravniškega pregleda dne 01.06.2005 zmotno in nepopolno presodilo. Opozarja, da ni mogoče šteti za dokazano, da je bila tožnica o usposabljanju z dne 09.05.2005 zagotovo obveščena. Po mnenju pritožbe sodišče ni upoštevalo drugih okoliščin v dneh pred in na dan usposabljanja ter da je imela tožnica še veljavno potrdilo o predhodno opravljenem usposabljanju, zaradi česar odsotnost tožnice na tečaju ni imelo hujših posledic za toženca. Sodišče se napačno sklicuje na HACCP sistem (zagotavljanje varne hrane), pri čemer kršitve s tem v zvezi tožnici niso dokazane, niti ni iz sodbe jasno, ali je sodišče to sploh štelo za kršitev ali ne. Smisel navodil, izdanih s strani toženca, ni bil izvajanje omenjenega sistema, temveč ekonomičnost in pregled nad poslovanjem. Žalitev in obrekovanje toženca s strani tožnice v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista konkretizirani, ta dejanja pa tudi niso izkazana. Osporava neizvedbi predlaganih dokazov in meni, da so opisi kršitev nejasni in nekonkretizirani, pri čemer ne gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja niti nista izkazana naklep ali hujša malomarnost tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), da je toženec postopek izredne odpovedi izvedel zakonito in pravilno ter da so obstajali vsi zakonsko določeni pogoji zanjo.

Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi urejata 110. in 111. člen ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec spoštoval določbo 2. odstavka 110. člena ZDR, na podlagi katere mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od celovite seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je 15 dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči z dnem 09.06.2005, ko je toženec prejel tožničin pisni zagovor z dne 08.06.2005, pri čemer je bil zagovor sicer predviden za dan 10.06.2005 (B4). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil toženec šele po prejemu pisnega tožničinega zagovora z dne 09.06.2005 seznanjen z razlogi in z vsemi tudi subjektivnimi okoliščinami, ki so utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je toženec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 16.06.2005, torej v roku 15 dni od pisnega zagovora tožnice, je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 2. odstavka 110. člena ZDR, ko je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonsko določenem roku.

V zvezi s tožnici očitanimi kršitvami v času med 1. in 3. junijem 2005 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med tožnico in tožencem, ki sta se v sredini maja dogovorila za kasnejše koriščenje preveč opravljenih ur v obliki odsotnosti z dela, najverjetneje prišlo do nesporazuma o tem, kdaj bo tožnica ta višek ur lahko koristila. Toženec namreč zatrjuje, da sta se dogovorila, da mu bo tožnica koriščenje teh ur predhodno najavila, tožnica pa, da ji je toženec obljubil, da bo višek ur lahko koristila v času od 1. do 3. junija, zaradi česar je v teh dnevih dejansko delala po 4 ure. Priči N.J. sicer ni bilo znano, da je toženec tožnici odsotnost na navedene dneve odobril, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča za razliko od stališča sodišča prve stopnje ne izkazuje, da se tožnica s tožencem o tem ni dogovarjala. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi 01.06.2005 tožnica imela naročen zdravstveni pregled in da ni šlo za tako nujen pregled. To, da je tožnica na omenjeni pregled šla, kaže na njeno prepričanje, da ima tega dne na podlagi dogovora s tožnikom proste ure odobrene in da lahko gre k osebni zdravnici na pregled ter po napotnico za fizioterapijo (zdravstvena potrdila na list. št. od 63 do 66). Tudi naslednja dva dneva je delala po štiri ure, pri čemer je po lastni izjavi takoj po delu šla na fizioterapijo, tožnik pa je v teh dneh niti ni opozoril na morebiten drugačen dogovor, kar dodatno potrjuje njeno prepričanje v tak dogovor z njim. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s časom koriščenja viška ur tožnice, med njo in delodajalcem najverjetneje prišlo do nesporazuma in tako ni mogoče z gotovostjo trditi, da je tožnica vedela, da dovoljenja za delo po 4 ure v spornih dnevih ni imela. Ker vsebina njunega dogovora v postopku ni izkazana in je dvomljiva, tožnici pa ni mogoče očitati hude malomarnosti v zvezi z neupravičeno odsotnostjo z dela, pritožbeno sodišče te tožnici očitane kršitve ne more upoštevati, ker ne izpolnjuje pogojev iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Dokazno breme o utemeljenosti razlogov za izredno odpoved je namreč na strani delodajalca (toženca), ki bi zato moral z gotovostjo izkazati, da ji takega dovoljenja koriščenja viška ur ni dal. V zvezi z neudeležbo tožnice na obveznem izobraževanju iz sistema HACCP in varstva pri delu z dne 09.05.2005 pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je predhodna obveščenost tožnice s tem usposabljanjem brez dvoma izkazana in v izogib ponavljanju razlogov, ki jih je v zvezi z na vratih nalepljenim obvestilom navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj dodaja, da iz prepričljive izpovedi priče N.J., razvidne iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.01.2006 (list. št. 57), izhaja, da je bila tožnica o tem izobraževanju obveščena tudi ustno. Toženec ju je namreč isti dan, ko je prinesel pisno obvestilo (B5), o tečaju tudi ustno obvestil. Druge okoliščine v dneh pred in na dan usposabljanja, ki jih navaja pritožba, na dejstvo, da kljub obveščenosti tožnica na obvezno izobraževanje neupravičeno ni prišla, nimajo vpliva. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje pritožbe o pristranskosti zgoraj omenjene priče, saj je bila pred pričanjem pravilno opozorjena na izpoved resnice, zaradi česar zgolj pavšalno zatrjevanje pristranskosti priče brez nasprotnega dokaza o resničnosti njenih navedb ni utemeljeno. V zvezi z veljavnim potrdilom tožnice o predhodno opravljenem usposabljanju, ki je veljalo še nekaj mesecev po izvedenem tečaju, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da od delodajalca ni mogoče zahtevati, da organizira usposabljanja za vsakega delavca posebej, pač pa to lahko opravi za vse delavce skupaj istočasno, ne glede na to, kdaj posameznemu delavcu veljavnost ustreznega potrdila poteče. Drugačno ravnanje delodajalca bi bilo nesmotrno in neekonomično, za delavce pa to ne pomeni sorazmerno pretirane obremenitve.

Ker je spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu na podlagi 33. člena ZDR tudi delavčeva obveznost in se je delavec na podlagi 172. člena ZDR dolžan izobraževati v skladu s potrebami delovnega procesa ter na podlagi 32. člena ZDR upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče ugotavlja, da je tožnica z opustitvijo pristopa na izobraževanje huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je to storila vsaj v hudi malomarnosti glede na to, da je o izobraževanju gotovo bila obveščena.

Očitano kršitev z dne 11.05.2005, ko se je tožnica do toženca grdo obnašala in ga zmerjala, tudi pritožbeno sodišče šteje za dokazano, pri čemer poleg toženca in priče N.J. to posredno priznava tudi sama tožnica, ko zaslišana na glavni obravnavi dne 18.01.2006 pove, da je tega dne v stanju depresije in razburjenosti tožencu govorila tudi nekaj v tem smislu, kot sam zatrjuje. Glede očitka v pritožbi, da ta dogodek v samem aktu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni konkretiziran, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem dokumentu izrecno navedeno, da je bila tožnica predhodno opozorjena na žaljiv in neprimeren odnos do svojega delodajalca in sodelavcev, kar izkazuje pisno opozorilo tožnici z dne 19.05.2005 (v prilogah A1), v katerem je ta dogodek tudi natančno opredeljen z datumom in opisom kršitve. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je toženec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj določno opisal to kršitev tožnice, saj se sama odpoved povezuje s predhodnimi pisnimi opozorili tožnici in je jasno, na katere dogodke med tožnico in delodajalcem se izredna odpoved nanaša. Tožnica je s tem, ko se je dne 11.05.2005 do toženca grdo obnašala, ga zmerjala in žalila, delovala v nasprotju s prepovedjo škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR na način, ki nedvomno pomeni hujšo kršitev delovnih obveznosti in ki je po oceni pritožbenega sodišča takšna, da jo je možno storiti samo naklepno. Skladno s tem so izpolnjeni pogoji po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbene navedbe glede neizkazanosti ostalih kršitev tožnice (v zvezi z upoštevanjem sistema HACCP) so neutemeljene. Iz obrazložitve sodbe je namreč razvidno, da je sodišče te kršitve tožnice, z izjemo očitkov glede vodenja evidence o čiščenju kuhinjskih prostorov in sanitarij, ki jih ni štelo za kršitev, upoštevalo kot dodatne okoliščine, ki utemeljujejo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do poteka odpovednega roka (110/I ZDR). S tem soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj tožnica kljub večkratnim pisnim toženčevim opozorilom ni upoštevala navodil delodajalca v zvezi s pomivanjem posode (v pomivalnem stroju je prala tudi samo po en kos posode, npr. eno cedilko za čaj, kar izhaja iz izpovedbe priče N.J.), ni uporabljala zaščitnega predpasnika in je toženca obrekovala pri delavcih Ž.. Glede na navedeni hudi kršitvi delovnih obveznosti s strani tožnice (dne 09. in 11.05.2005) in ob upoštevanju vseh ostalih predhodno naštetih okoliščin, je jasno, da je bilo zaradi tožničinega ravnanja zaupanje med strankama popolnoma porušeno, njuni odnosi pa nevzdržni. Skladno s povedanim nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka brez dvoma ni bilo možno, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR in je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedena iz utemeljenega razloga in skladno z zakonom.

Tudi če navodila delodajalca z dne 11.01.2005 in iz junija leta 2004 niso bila namenjena izvajanju HACCP sistema ampak, kot navaja pritožba, ekonomičnosti in pregledu nad poslovanjem, je potrebno upoštevati, da gre za instrukcije delodajalca svojim delavcem v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih delavci na podlagi 32. člena ZDR dolžni upoštevati v okviru ostalih delovnih dolžnosti. Konstantno neupoštevanje teh navodil s strani tožnice, zato pomeni kršenje delovnih obveznosti, ki ruši zaupanje med strankama.

V zvezi z neizvedbo s strani tožnice predlaganih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo le M.S. (s strani tožnice predlagane priče), ker je bilo stanje stvari že na podlagi ostalih dokazov dovolj razjasnjeno. Kot dodatno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena priča o dogodkih, spornih dejanjih tožnice in razmerah pri delodajalcu v spornem času ne bi mogla ničesar povedati, ker v času tožnici očitanih kršitev ni bila več zaposlena pri tožencu. Dejstva, ki jih je želela tožnica z njenim pričanjem izkazati (odpust treh prevzetih delavk), v konkretni zadevi niso relevantna.

Pritožbeno sodišče je zatem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, sodišče o njih ni odločalo.