Jedro

Tožnik (direktor tožene stranke) je sprejel sklep o plačilu sredstev delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu 2013 v skupni višini 100.000,00 EUR, za katero ni bilo pravne podlage, s čimer je namenoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega je tožnik v spornem obdobju izostal z dela zaradi izrabe presežka ur, kar je odobril sam sebi (brez odobritve za to pristojne osebe), pri čemer presežka 80 ur ne more imeti, ker je delavcem tožene stranke omogočen le prenos presežka 20 ur. Neupravičena odsotnost pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2014 tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28. 4. 2014, ampak še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 28. 4. 2014 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v sistem socialnih zavarovanj, mu obračunati bruto nadomestilo plače, od njega obračunati in plačati prispevke za socialna zavarovanja in davke ter mu plačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter za plačilo pravdnih stroškov (I. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po vsebini pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede drugega in petega očitka podana prepozno zaradi zamude 30-dnevnega subjektivnega roka. Tožena stranka je bila najkasneje ob izdaji vabila na zagovor 5. 3. 2014 seznanjena z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na katera je nato oprla izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz vabila na zagovor izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena s sklepom z dne 9. 12. 2013 o izplačilu sredstev v višini 100.000,00 EUR in tudi z izvršitvijo tega sklepa 18. 12. 2013, saj je v vabilu točno navedla podatke sklepa ter datum in višino plačila. Razvidna je tudi njena seznanjenost s Programom dela in finančnim načrtom za leto 2013, s katerim je bila seznanjena že zato, ker ga je sprejel svet tožene stranke. Iz vabila na zagovor tudi izhaja, da za izplačilo po ugotovitvi tožene stranke ne obstaja pravna podlaga, tj. sprejet interni akt o delitvi sredstev, in da ni bilo predhodnega soglasja Vlade RS. Tožena stranka je navedla tudi predpise, ki jih je tožnik po njenem mnenju kršil. V pisnem zagovoru tožnika tožena stranka ni izvedela ničesar novega, pač pa je tožnik le potrdil, da je bila podlaga za izplačilo le sklep z dne 9. 12. 2013, internega akta pa tožena stranka ni sprejela. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka zgolj ponovila svoje navedbe v vabilu na zagovor. Izpovedi priče A.A. ni mogoče slediti glede na vsebino vabila na zagovor in njegovo funkcijo predsednika Sveta tožene stranke in življenjsko ni prepričljiva. Z izplačilom in okoliščinami v zvezi s tem se je seznanil najkasneje na seji Sveta v februarju 2014. Svet tožene stranke je bil seznanjen z nameravanim izplačilom, kar posredno dokazuje elektronsko sporočilo B.B., poslano C.C. Glede na to, da je vršilec dolžnosti direktorja D.D. že v februarju 2014 raziskoval o plačilu, je neprepričljivo, da se je raziskovanje zaključilo šele z zagovorom tožnika. Drugi očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi neutemeljen, saj je bilo nakazilo izvedeno na podlagi veljavne pravne podlage, tj. sklepa z dne 9. 12. 2013, v katerem so bili določeni kriteriji za izplačilo. V nasprotnem primeru bi tožena stranka od delavcev zahtevala vračilo. Za izplačilo ni bilo treba sprejeti nobenih drugih (internih) aktov. Sklicevanje na 1.8. točko Programa dela in finančnega načrta za leto 2013 ni utemeljeno, saj ta program ne more zahtevati izdaje internih aktov pri toženi stranki. V vsakem primeru pa tožniku ni mogoče očitati niti naklepnega ravnanja niti hude malomarnosti, saj je delal v skladu s sprejetim programom, ki je dopuščal izplačilo delovne uspešnosti, na voljo pa so bila tudi sredstva iz tega naslova. Kršitev, čeprav bi obstajala, torej ni bila tako huda, da bi opravičevala podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede petega očitka navaja, da je bila tožena stranka s tožnikovo odsotnostjo seznanjena že v času njegove odsotnosti, že pred tem pa z nameravano odsotnostjo, saj jo je tožnik o tem obvestil z obrazcem. Čeprav je tožena stranka obrazec „našla“ šele po tožnikovem zagovoru, iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil obrazec ves čas v dokumentaciji tožene stranke. Že pred zagovorom je bila seznanjena tudi z (ne)upravičenostjo odsotnosti, saj je že v vabilu navedla, da je bila odsotnost neupravičena in navedla pravne podlage za to, iste kot nato v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Naknadno najdeni obrazec tega ni spremenil, saj je tožena stranka tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi vztrajala pri neupravičeni in nezakoniti odsotnosti iz istih razlogov kot v vabilu na zagovor. Tožena stranka se je v obeh dokumentih sklicevala tudi na izpoved tožnika (v drugem sodnem postopku) z dne 28. 2. 2014, da takrat ni bil na dopustu, zato je tožena stranka že pred vabilom na zagovor vedela, da tožnik ni koristil letnega dopusta, ampak je bil neupravičeno odsoten. Izpovedi priče A.A., da ni posvečal posebne pozornosti dejstvu, da tožnik koristi ure, ne gre verjeti, saj je dobrih 14 dni po tem spisal vabilo na zagovor. D.D. je že v februarju po naročilu A.A. ugotavljal dejstva v zvezi s tožnikovo odsotnostjo, takrat pa je videl tudi obrazec za koriščenje ur. Glede na to, da je bila tožena stranka že v februarju seznanjena s tožnikovo odsotnostjo in razlogi zanj, bi lahko že takrat presodila, ali je upravičena ali ne. Peti očitek iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tudi neutemeljen, saj tožniku v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi koriščenja ur do 80 ur (10 dni) ni bilo treba nikomur napovedovati. Pravilnik o delovnih razmerjih glede koriščenja ur za toženo stranko ni veljal. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Prerekala je njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku s strani tožene stranke 11. 4. 2014. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu direktor na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (od 3. 6. 2011 do 2. 6. 2016). Iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) izhaja, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora v skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (kadar ima krivdni razlog vse znake kaznivega dejanja, veljajo drugačna pravila, ki pa za obravnavani primer niso bistvena).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (podana 11. 4. 2014) pravočasna glede na šestmesečni objektivni in glede na 30-dnevni subjektivni rok ter utemeljena, vendar le v zvezi z drugim in petim očitkom iz odpovedi. V zvezi s preostalimi očitki je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi bodisi prepozna bodisi neutemeljena.

8. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala (t. i. drugi očitek), da je tožnik 9. 12. 2013 sprejel sklep o plačilu sredstev delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu 2013 v skupni višini 100.000,00 EUR, ki je bilo izvršeno 18. 12. 2013, za katero ni bilo pravne podlage, s čimer je namenoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (očitek kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V zvezi s tem očitkom je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi (podana 11. 4. 2014) pravočasna, saj je šestmesečni objektivni rok pričel teči z izvedbo plačila v decembru 2013, 30-dnevni subjektivni rok pa z zagovorom tožnika 28. 3. 2014, saj je tožnik na zagovoru pojasnil, zakaj je sprejel odločitev o plačilu delovne uspešnosti in katere akte je pri tem upošteval. Tožnik se z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja, meni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s tem očitkom podana izven 30-dnevnega subjektivnega roka in da tudi ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je subjektivni rok 30 dni za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči z zagovorom tožnika 28. 3. 2014. 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 začne teči, ko pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na stališče sodne prakse navedeni rok prične teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo kršitve(1). Zadnji takšen trenutek je tako lahko šele delavčev zagovor. V konkretnem primeru se je tožena stranka z bistvenimi elementi petega očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanila šele s tožnikovim zagovorom. Da naj bi bila tožena stranka z očitkom seznanjena že ob sestavi vabila na zagovor 5. 3. 2014, še ni mogoče avtomatično sklepati na podlagi podobne vsebine vabila in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot neutemeljeno navaja pritožba. Tožnik je na zagovoru, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur pritožba ne nasprotuje, namreč pojasnil, da je izplačilo delovne uspešnosti opravil zgolj na podlagi sklepa, ki ga je sprejel 9. 12. 2013, in da tožena stranka ni sprejela nobenega internega akta, iz katerega bi izhajali kriteriji za razdelitev izplačila med delavce. Glede na takšno vsebino tožnikovega zagovora in glede na izpovedi prič A.A., predsednika sveta tožene stranke, in D.D., vršilca dolžnosti direktorja tožene stranke (ki sta izpovedala, da so pred zagovorom obstajali le indici o nezakonitem poslovanju tožnika, dokončno pa se je to potrdilo na zagovoru), je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka. Ker je podana tudi znotraj šestmesečnega objektivnega roka, je torej odpoved pravočasna.

10. Pri presoji pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede drugega očitka pa ni pomembno, ali je bil svet tožene stranke s strani C.C. obveščen o nameravanem izplačilu delovne uspešnosti. Čeprav bi se namreč svet tožene stranke z nameravanim izplačilom seznanil že pred zagovorom, ni mogoče šteti, da se je s tem seznanil tudi s samo kršitvijo, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za predložitev elektronskega sporočila C.C. in ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 213. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi.

11. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je drugi očitek iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da Program dela in finančni načrt tožene stranke za leto 2013 predstavlja pravno podlago za izplačilo, saj predvideva, da se v primeru ustvarjenega presežka prihodkov nad odhodki lahko plača delovna uspešnost, torej ponovno soglasje sveta tožene stranke ni bilo potrebno. Ugotovilo je tudi, da je bil ustvarjen presežek prihodkov nad odhodki iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu. Ker pa niso bili sprejeti interni akti, iz katerih bi izhajali kriteriji za razdelitev izplačila delovne uspešnosti, tožnik za izplačilo ni imel pravne podlage. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo treba pred izplačilom sprejeti interni akt in v njem določiti kriterije za razdelitev izplačila. To namreč izrecno izhaja iz 1.8. točke Programa dela in finančnega načrta tožene stranke za leto 2013. Neutemeljena je v zvezi s tem pritožbena navedba, da je bil že sam sklep tožnika z dne 9. 12. 2013 interni akt, saj v skladu s 24. členom Sklepa o ustanovitvi tožene stranke (Ur. l. RS, št. 81/2010) splošne akte tožene stranke sprejema njen svet, ne pa direktor. Irelevantna pa je pritožbena navedba, da bi tožena stranka, če bi ji nastala škoda, od delavcev zahtevala vračilo delovne uspešnosti. Čeprav tožena stranka tega ni (oziroma ne bi, saj to v postopku niti ni bilo ugotovljeno) storila, še ne pomeni, da tožnik očitane kršitve ni storil. 12. S tem, ko je tožnik storil kršitev iz drugega očitka, je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Sprejetje sklepa o izplačilu delovne uspešnosti in njegova realizacija brez ustrezne pravne podlage namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik kot direktor tožene stranke mora zagotoviti, da javna agencija posluje v skladu z zakonom in ustanovitvenim aktom (tretji odstavek 20. člena Zakona o javnih agencijah – ZJA; Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadalj.) in javni agenciji odgovarja za škodo, ki jo je povzročil s svojim nevestnim oziroma protipravnim ravnanjem (četrti odstavek 20. člena ZJA). Tožnik je tako storil hujšo kršitev svoje delovnopravne obveznosti, pri čemer je bila kršitev storjena vsaj iz hude malomarnosti, saj je sprejetje internih aktov določal že sam Program dela in finančni načrt tožene stranke za leto 2013. 13. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tudi očitala (t. i. peti očitek), da je tožnik od 18. 2. 2014 do 28. 2. 2014 izostal z dela zaradi izrabe presežka ur, kar je odobril sam sebi (brez odobritve za to pristojne osebe), pri čemer niti ni mogoče, da bi imel delavec presežek 80 ur, s čimer naj bi tako kot pri drugem očitku storil kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4) je razvidno, da je tožena stranka navajala tudi, da tožnik kot direktor presežka ur sploh ne more imeti, saj je v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi dolžan delati tudi preko polnega delovnega časa. V zvezi s petim očitkom je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj je šestmesečni objektivni rok pričel teči s samo odsotnostjo tožnika v februarju 2014, 30-dnevni subjektivni rok pa z zagovorom tožnika 28. 3. 2014, saj se je tožnik na zagovoru do očitane kršitve opredelil, na podlagi zagovora pa je tožena stranka očitane kršitve „utesnila“ (tožniku ni več očitala kršitve obveznosti obveščanja delodajalca o odsotnosti). Tožnik se z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja in meni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s tem očitkom podana izven 30-dnevnega subjektivnega roka in da tudi ni utemeljena.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko ugotovitvijo, vezano na presojo začetka teka 30-dnevnega subjektivnega roka, da se je tožena stranka s petim očitkom seznanila šele na zagovoru 28. 3. 2014. Da se je tožena stranka šele takrat seznanila z vsemi bistvenimi elementi tožnikove kršitve, izhaja že iz vsebinske primerjave vabila na zagovor z dne 5. 3. 2014 in same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč v vabilu na zagovor tožniku očitala tudi, da je ni obvestil o svoji odsotnosti (česar mu v odpovedi ne očita več), na podlagi tožnikovega zagovora pa je konkretizirala tudi očitke v zvezi s tožnikovo neupravičeno odsotnostjo. Šele v odpovedi pogodbe o zaposlitvi se sklicuje tudi na obrazec, ki ga je tožnik izpolnil za koriščenje nadur (B24). Čeprav je A.A., kot je izpovedal, vedel za tožnikovo odsotnost in koriščenje ur, pa na podlagi te izpovedi še ni mogoče zaključiti, da je vedel tudi za neupravičenost tega koriščenja, kar je očitana kršitev. Izpovedal je namreč, da temu takrat ni posvečal posebne pozornosti, kar je povsem razumljivo glede na to, da tožnik takrat ni bil več direktor (razrešen je bil 13. 2. 2014), ampak zgolj zaposleni pri toženi stranki in je kot tak torej odgovarjal direktorju (oziroma vršilcu dolžnosti direktorja). Glede na to, da v vabilu na zagovor obrazec, ki ga je tožnik izpolnil, ni omenjen, tudi ni mogoče zaključiti, da je bil z obrazcem seznanjen A.A. kot pristojen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pa ne izhaja niti iz izpovedi D.D. Da naj bi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo v drugi zadevi 28. 2. 2014 izvedela, da tožnik v času odsotnosti ni bil na dopustu, na pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede pravočasnosti odpovedi ne vpliva. Čeprav bi tožena stranka takrat izvedela, da tožnik ni bil na dopustu, še ne bi vedela za razlog njegove odsotnosti in tudi ne bi mogla presoditi o njeni (ne)upravičenosti. Ker je torej izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tako znotraj 30-dnevnega subjektivnega kot tudi znotraj šestmesečnega objektivnega roka, je pravočasna.

15. Peti očitek iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tudi utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala, da je sam sebi odobril izrabo presežka ur, kar ni zakonito, ker tožnik kot direktor presežka ur sploh ne more imeti, hkrati pa ne more imeti 80 ur presežka, ker je delavcem tožene stranke omogočen le prenos presežka 20 ur. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik obrazec za izrabo presežka ur izpolnil, preden je izvedel za razrešitev (ta ugotovitev je sicer glede na vsebino tožnikovega zagovora, da je za razrešitev izvedel že 13. 2. 2014, vprašljiva), vendar ker se izraba presežka ur nanaša na čas, ko tožnik ni bil več direktor, je zanj veljala omejitev Pravilnika o delovnih razmerjih. Ta v tretjem odstavku 47. člena določa, da lahko javni uslužbenec iz meseca v mesec prenese največ 20 presežnih ur. Pritožbeno sodišče se z navedeno presojo sodišča prve stopnje strinja. Ker tožnik v času izrabe presežka ur ni bil več direktor tožene stranke, je zanj veljalo enako kot za druge zaposlene delavce pri toženi stranki, torej tudi omejitev prenosa največ 20 presežnih ur. Očitek neupravičene odsotnosti iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je v vsakem primeru utemeljen, ker je tožnik, še preden je izvedel za razrešitev (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje), zaprosil za izrabo presežka ur, pri čemer tožnik kot direktor presežka ur sploh ne more imeti in ga torej tudi ne more koristiti. Za ureditev delovnega časa direktorjev kot poslovodnih oseb namreč ne more veljati enako kot za delovni čas drugih delavcev (zato tudi možnost drugačne ureditve v pogodbi o zaposlitvi od tiste, ki izhaja iz zakona – 73. člen ZDR-1), kar pomeni, da so pri razporejanju delovnega časa samostojni in nevezani na navodila in odredbe nadrejenih.

16. S tem, ko je tožnik storil tudi kršitev iz petega očitka, je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neupravičena odsotnost tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Obveznost opravljati delo (33. člen ZDR-1) namreč predstavlja temeljno obveznost delavca, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da ugotovljena kršitev ni bila takšna, da bi upravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

17. Do pritožbenih navedb, ki v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Glej na primer sodbo in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012, in druge.