Jedro

V pravno relevantni vzročni zvezi z nepravilno lokacijsko informacijo je samo tista škoda, ki je nastala do trenutka, ko je tožnica zvedela za dejstvo, da je lokacijska informacija nepravilna. S tem trenutkom tožničina investicija ni bila več izvedljiva in se je s tem izjalovila. Škoda, ki pa je nastala, ker se je izjalovil projekt, ki ga je tožnica izvajala po tem, ko je zvedela za nepravilno lokacijsko informacijo in je bil temu prilagojen, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nepravilno lokacijsko informacijo.

Objektivni zastaralni rok, ki začne teči z nastankom škode, ni vezan na nobene subjektivne okoliščine. Škoda, ki izvira iz izjalovljene investicije, je nastala tedaj, ko se je investicija izjalovila in je s tem trenutkom začel teči tudi objektivni zastaralni rok.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se odločba sodišča druge stopnje:

‒v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ugodi in se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 216.372,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje do plačila."

‒v izpodbijanem delu II. točke izreka (glede zahtevka za plačilo 205.454,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015) pa se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodno

1.V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče odloča drugič. S sklepom III Ips 24/2021 z dne 13. 12. 2021 je razveljavilo odločbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Podalo je napotilo, da se sodišče v novem sojenju opredeli še do (poleg protipravnosti) ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, pri tem pa upošteva zgolj škodo, ki je tožnici nastala v obdobju, ko je bila zaradi neskladnosti občinskih aktov zavedena, to je do 21. 8. 2008.

Odločitev in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

2.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 216.372,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 1.805.914,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 216.372,45 EUR od 6. 7. 2012 do 13. 4. 2015 (II. točka izreka).

3.Toženkino odškodninsko odgovornost je presojalo na podlagi 26. člena Ustave in 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Presodilo je, da je podana odgovornost toženke za nepravilno lokacijsko informacijo, na katero sta se tožnica kot investitorka in njen projektant upravičeno lahko zanesla. Tožnici je zaradi napačne lokacijske informacije nastala škoda, vendar le do 21. 8. 2008, ko je bila obveščena o pripravi sprememb prostorskih aktov, ki so se nanašali na njeno investicijo. Od tega dne naprej je morala računati na spremembo določitve namenske rabe območja, na katerem je imela namen graditi večstanovanjski objekt in spremembo svoje investicije. Tožnici je nastala škoda, ker je bila zavedena, saj je pričela s pripravo investicije glede na informacijo, da gre za višjo gostoto gradnje (Ct). Ta škoda je v vzročni zvezi s toženkinim protipravnim ravnanjem, saj je dala napačno informacijo, za izdajo katere je bila odgovorna. Tožnici je prisodilo navadno škodo v višini 216.372,45 EUR, in sicer 192.372,45 EUR iz naslova plačanih obrokov na podlagi pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, ki so zapadli do 21. 8. 2008 in prvi obrok v višini 25 % pogodbenega zneska za izdelavo projekta za gradbeno dovoljenje v višini 24.000,00 EUR. Presodilo je, da tožnica ni bila primorana vztrajati pri investiciji, za to se je odločila sama. Vzročna zveza med tožničinim nadaljnjim ravnanjem od 21. 8. 2008 dalje in preostalo navadno škodo in izgubljenim dobičkom ni podana, saj toženka ni izdala posamičnega akta (gradbenega dovoljenja), temveč ga je izdal upravni organ. Tožnica ni zaprosila za gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta višje gostote poselitve, to je Ct, ampak za Sn, za kar je tudi dobila gradbeno dovoljenje. Zavrnilo je toženkin ugovor zastaranja, saj je štelo, da je začel zastaralni rok teči od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja 18. 9. 2013 dalje. Presodilo je, da je bila takrat znana celotna višina škode.

3.Sodišče druge stopnje je v delu, ki je relevanten za odločanje o reviziji, zavrnilo pritožbo toženke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka). Pritožbi tožnice zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje je delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še 205.454,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje do plačila (prva alineja II. točke izreka).

3.Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje glede toženkine odškodninske odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave zaradi napačnega potrdila o namenski rabi in lokacijske informacije. Glede toženkinega ugovora zastaranja je navedlo, da je zastaralni rok začel teči, ko je bilo tožnici jasno, da tudi po spremenjenem projektu za gradnjo v območju Sn ne bo mogla zgraditi objekta. Takrat je dokončno propadla njena investicijska namera in ji je bila znana višina celotne škode. Presodilo je, da je zastaralni rok začel teči z odstopom leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu 7. 6. 2012. Tožnica bi po rednem teku dogodkov lahko izvedla projekt v celoti. Rok izvedbe projekta je bil bistven, saj je tožnica predvidela lastna prihranjena sredstva za odplačevanje leasinga in bi s tem uspela, kolikor bi bil projekt zaključen v razumnem roku, ki ga je glede na razpoložljivo dokumentacijo ob pričetku projekta lahko pričakovala. Tožnica ni mogla odstopiti od pogodbe o finančnem leasingu, ampak je poskušala zmanjšati grozečo škodo s tem, ko je še več kot dve leti in pol vztrajala pri projektu. Presodilo je, da za izredni dogodek z napačno lokacijsko informacijo odgovarja toženka in da gre v njeno breme vsak kasnejši življenjski dogodek, ki je tožnici preprečil uresničitev časovno in finančno realno načrtovanega projekta, torej tudi za odstop leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu 7. 6. 2012 in s tem propad tožničine investicije. Zaključilo je, da toženka tožnici odgovarja za vso škodo zaradi neuspele investicije. Tisto škodo, ki je nastala do 21. 8. 2008 in tisto škodo, ki je nastala po tem presečnem datumu. Spremenilo je odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene navadne škode tako, da je tožnici prisodilo še 205.454,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje. Zaključilo je, da so bili vsi ti stroški potrebni za tožničino nameravano investicijo in da so postali njena dejanska škoda z odstopom leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu 7. 6. 2012.

Dopuščena revizijska vprašanja

4.Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 31/2024 z dne 12. 11. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanj:

-Ali je podana vzročna zveza med napačno izdano lokacijsko informacijo in nastalo škodo, ob večkratni izrecni ugotovitvi sodišča, da za postopek ni pomembno, v katerem območju ležita parceli?

-Kdaj začne teči zastaranje odškodninske terjatve zaradi napačno izdane lokacijske informacije?

-Ali plačilo leasing obrokov za (ponovni) nakup nepremičnine, katero je lastnik neposredno pred tem prodal in zanjo prejel kupnino, predstavlja zmanjšanje premoženja (navadno škodo)?

Povzetek revizijskih navedb in odgovora na revizijo

5.Toženka je v reviziji navedla, da tožnica nikoli ni poskušala pridobiti gradbenega dovoljenja za objekt tipa Ct, temveč je gradbeno dovoljenje pridobila za objekt tipa Sn, ki ga je bilo ves čas mogoče zgraditi. Zato napačni lokacijska informacija in potrdilo o namenski rabi nista v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, saj nista v ničemer onemogočala zgraditve objekta, za katerega je bila dana vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja. Na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica najkasneje 21. 8. 2008 seznanjena, da se nepremičnini ne nahajata v območju Ct, temveč v območju Sn, je bila tedaj seznanjena z vsemi okoliščinami (višina obveznosti po leasing pogodbi, stroški projekta gradnje na območju Ct, načrtovane cene prodanih stanovanj), na podlagi katerih bi lahko izračunala škodo, ki naj bi ji nastala. Relativni zastaralni rok se je tako iztekel 21. 8. 2011, absolutni pa 21. 8. 2013; v trenutku tožbe, vložene 13. 2. 2015, je zahtevek zastaral. Plačevanje obrokov leasing pogodbe, sklenjene po principu sale-and-lease-back tudi ne pomeni zmanjšanja premoženja, saj je s plačilom leasing obrokov tožnica le vračala denar, ki ga je od leasingodajalca prejela, nepremičnina pa je bila v ekonomskem smislu znova njena last. Škodo bi lahko predstavljali le stroški financiranja, tj. obresti, česar pa tožnica ne trdi.

6.Tožnica je v odgovoru na revizijo navedla, da protipravna ravnanja toženke predstavlja tudi spreminjanje namenske rabe v PUP, kot tudi medsebojna neusklajenost prostorskih aktov, za katero mora skrbeti toženka kot občina. Do preprojektiranja je prišlo izključno iz razloga, ker gradbenega dovoljenja za gradnje za območje Ct tožnica ne bi mogla dobiti, razlog za to pa je v sferi toženke; tožnica je s preprojektiranjem poskušala zmanjšati grozečo škodo. Investicijska namera tožnice se zaradi protipravnega ravnanja toženke ni realizirala, kar pomeni, da je vzpostavljena vzročna zveza. Celotna škoda se je izkazala po tem, ko je postalo jasno, da tožnica kljub preprojektiranju projekta ne bo mogla izpeljati in tako zmanjšati grozeče škode, kar se je zgodilo po odstopu leasingodajalca od leasing pogodbe, saj je tedaj slednji nepremičnini tudi prevzel v svojo posest. Ne drži, da je tožnica monetizirala svojo nepremičnino; sredstva za nakup nepremičnine od prejšnjega lastnika je zagotovil leasingodajalec in ne drži, da bi tožnica leasingodajalcu vračala kupnino, ki jo je pred tem prejela od njega. Četudi pa bi šlo za sell-and-lease-back posel, ima leasingojemalec glede predmeta leasinga pričakovalno pravico; ker se ta ni realizirala v posledici protipravnega ravnanja toženke, plačani obroki leasinga pomenijo tožničino škodo.

Presoja utemeljenosti revizije

7.Revizija je utemeljena.

8.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

9.Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so naslednje:

-Tožnica kot investitorka je imela na dveh zemljiščih, ki se nahajata na območju toženke, namen graditi večstanovanjski objekt.

-Od prodajalca zemljišč je tožnica dobila lokacijsko informacijo z dne 3. 12. 2007, sama pa je pridobila še potrdilo o namenski rabi z dne 15. 4. 2008. Iz obeh listin je bilo pri opredelitvi podrobnejše namenske rabe prostora razvidno, da nepremičnini sodita v območje namenske rabe Ct (območje centralnih dejavnosti - trgovina; območje, ki dovoljuje gradnjo stanovanj višje gostote - več kot 80 prebivalcev na ha).

-Za namen sofinanciranja nakupa in izgradnje objekta je tožnica 26. 5. 2008 z družbo A., d. o. o., sklenila pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin.

-Tožnica je dne 21. 8. 2008 izvedela, da sta bili lokacijska informacija in potrdilo o namenski rabi napačni in da sporne nepremičnine, na katerih je nameravala graditi večstanovanjski objekt, ležijo v območju Sn - območja stanovanj nizke gostote do 40 prebivalcev na ha.

-Tožničin projekt je bil časovno in finančno realno zastavljen.

-Tožnica je po informaciji o napačnih lokacijski informaciji in potrdilu o namenski rabi spremenila projekt in poskušala izvesti projekt izgradnje večstanovanjskega objekta, primernega za območje Sn, ki pa ga prav tako ni uspela zaključiti.

-7. 6. 2012 je leasingodajalec odstopil od pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin.

-Nad tožnico se je 26. 6. 2013 začel stečajni postopek.

Glede prvega dopuščenega vprašanja

Izhodišča

10.Ena od temeljnih predpostavk odškodninske terjatve je vzročna zveza med škodnim ravnanjem odgovorne osebe in nastalo škodo. Obstoj vzročne zveze pomeni, da je ravnanje odgovorne osebe povzročilo škodo. Škoda mora biti predvidljiva posledica takega ravnanja, kar pomeni, da mora biti predvidljivo, da bo protipravno ravnanje povzročilo škodni dogodek.

11.Pri presoji vzročne zveze med ravnanjem odgovorne osebe in škodnim dogodkom (škodo) se razlikujeta dva pristopa: Pri retrospektivni analizi vzročnosti presojamo (za nazaj, ex post), ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi, če ne bi bilo ravnanja (zatrjevano) odgovorne osebe. Vzročna zveza (med ravnanjem in škodo) obstaja, če analiza pokaže, da se škodni dogodek ne bi zgodil ob predpostavki, da druge okoliščine škodnega dogodka ostanejo nespremenjene, razen okoliščine, da odgovorna oseba ni storila dejanja, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo. Po nastopu škodnega dogodka se vprašamo, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi, če bi odgovorna oseba ravnala drugače.

11.V novejši pravni teoriji se predvidljivost vzročne zveze ocenjuje z uporabo prospektivne analize vzročnosti. Ta metoda je usmerjena v prihodnost in se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka tega škodnega dogodka. Pri tem (sodobnejšem) pristopu ne upoštevamo samo dejstva, da je do škodnega dogodka (v preteklosti) prišlo, temveč tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah.

Nato pa je sodišče druge stopnje priznalo še odškodnino za škodo, nastalo po 21. 8. 2008, v višini 205.454,36 EUR, po naslednjih postavkah:

-169.758,09 EUR obrokov po pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin, ki so zapadli v plačilo in bili plačani po 21. 8. 2008;

-15.637,51 EUR iz naslova plačila obrokov nadomestila za podelitev stavbne pravice, ki so zapadli v plačilo in bili plačani po 21. 8. 2008;

-1.736,96 EUR iz naslova odvetniških stroškov za zastopanje pred Ustavnim sodiščem (gre za odločbo U-I-178/09 z dne 7. 10. 2009, v kateri je Ustavno sodišče zavrglo pobudo za presojo ustavnosti), ki so bili plačani 21. 9. 2010;

-2.593,50 EUR za revizijo B. B., s. p., ki so bili plačani 2. 2. 2011;

-1.400,00 EUR za izdelavo urbanističnega mnenja C. C., s. p., plačanih 6. 10. 2010;

-plačilo dajatve NUSZ 3.273,46 EUR, plačane 6. 11. 2011;

-prvi obrok komunalnega prispevka v višini 11.054,84 EUR, ki je bil pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja; na plačilo tega zneska je sodišče sklepalo na podlagi dejstva pridobitve gradbenega dovoljenja za objekt za območje Sn (59. točka obrazložitve).

Revidentka v reviziji ne konkretizira, na katere od priznanih postavk se nanaša revizija, zato je Vrhovno sodišče štelo, da formalno izpodbija obstoj pravno relevantne vzročne zveze za vso priznano škodo.

14.Sodišče druge stopnje je upoštevalo vse bistvene elemente, ki jih za utemeljitev vzročne zveze terja uporaba prospektivne analize vzročnosti. Ukvarjalo se je z vprašanjem, ali je očitano protipravno ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka - izjalovljene investicije. Četudi tega ni izrecno zapisalo, je sodišče izvedlo analizo ex ante. Ugotavljalo je, kako bi se investicija tožnice odvila v drugačnih okoliščinah - če ne bi prišlo do očitanega protipravnega ravnanja - in ugotovilo, na kar je Vrhovno sodišče vezano, da je bil projekt časovno (sposobnost izvedbe predvidenih del v predvidenem roku) in finančno (sposobnost financiranja projekta) realno zastavljen ter na podlagi tega zavzelo stališče, da bi tožnica po rednem teku stvari lahko projekt izvedla v celoti tako, kot si ga je zamislila.

15.Čeprav je sodišče druge stopnje uporabilo pravilno metodo za presojo obstoja pravno relevantne vzročne zveze, pa je napačno kvalificiralo škodni dogodek. Lokacijska informacija in potrdilo o namenski rabi, ki ju je prejela tožnica, sta sporni nepremičnini umeščali v območje Ct; investicija tožnice, ki jo je presojalo sodišče druge stopnje, je bila izgradnja večstanovanjskega objekta, ki bi ga bilo mogoče zgraditi na takem območju. 21. 8. 2008 pa je bila tožnica obveščena o tem, da lokacijska informacija in potrdilo o namenski rabi za sporni nepremičnini nista skladni z veljavnimi prostorskimi akti in da se pripravlja uskladitev hierarhično nižjega s hierarhično višjim prostorskim aktom; povedano drugače, izvedela je, da ji prostorski akti izgradnje večstanovanjskega objekta, ki ga je načrtovala, ne omogočajo. Investicija v prvotni večstanovanjski objekt s tem ni bila več izvedljiva, kar pa pomeni, da je do izjalovitve tožničine investicije prišlo že s tem trenutkom, ne pa šele tedaj, ko je postalo jasno, da tožnica na nepremičninah ne bo mogla zgraditi nobenega objekta, kar je bil škodni dogodek po presoji sodišča druge stopnje.

16.Da se je v nadaljevanju izjalovil tudi projekt izgradnje objekta, primernega za območje Sn, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem revidentke. Četudi je v posledici izjalovitve tega projekta, torej projekta, ki se ga je tožnica lotila po tem, ko je bila obveščena, da sta bili lokacijska informacija in potrdilo o namenski rabi nepravilni, tožnici po presoji sodišča druge stopnje nastala pravno relevantna škoda (ta presoja presega domet dopuščenih revizijskih vprašanj), najverjetnejši vzrok za to škodo ni ugotovljeno protipravno ravnanje revidentke. V območju Ct je bilo mogoče graditi tudi objekt, primeren za območje Sn. To dejstvo med strankama ni sporno. Primerjava položaja, ki se je zgodil, s hipotetičnim položajem, ki bi obstajal, če bi revidentka ravnala tako, kot je bilo treba, pokaže, da ugotovljeno protipravno ravnanje ni povečalo verjetnosti nastanka škodnega dogodka nezmožnosti gradnje nobenega objekta, torej tudi objekta za območje Sn, temveč le objekta za območje Ct.

17.To pomeni, da je zaradi zmotne pravne kvalifikacije škodnega dogodka zmotna presoja sodišča druge stopnje, da je tudi škoda, za katero je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je nastala po 21. 8. 2008 (53. točka obrazložitve), in je na to ugotovitev Vrhovno sodišče vezano, v pravno relevantni vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem revidentke. Škodo, za katero je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je nastala po 21. 8. 2008 in jo je Vrhovno sodišče opredelilo v drugem odstavku 13. točke obrazložitve, tvorijo obveznosti, ki jih je tožnica plačevala po 21. 8. 2008 in jih je plačevala, ker je poskušala izpeljati projekt izgradnje objekta za območje Sn. Ker pa izjalovitev tega projekta ni bila v vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem revidentke, tudi škoda, ki je ob izjalovitvi tega projekta nastala, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z ugotovljenim protipravnim ravnanjem.

18.Na podlagi navedenega je odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje pritrdilen v delu, ki se nanaša na škodo, ki je tožnici nastala zaradi izjalovitve investicije v projekt izgradnje objekta za območje Ct, ki se je izjalovil 21. 8. 2008.

19.Za konkretno prisojeno odškodnino pa to pomeni, da je sodišče druge stopnje tožnici zmotno prisodilo odškodnino za škodo, ki je nastala po 21. 8. 2008, ob izvajanju projekta izgradnje objekta za območje Sn. To pa pomeni, da je treba v tem delu, torej skupno za znesek 205.454,36 EUR, za katerega je tožbenemu zahtevku v izpodbijani odločbi ugodilo sodišče druge stopnje, tožbeni zahtevek zavrniti.

Glede drugega dopuščenega vprašanja

Izhodišča

20.Sodišči prve in druge stopnje sta zastaralni rok presojali po določbah prvega in drugega odstavka 352. člena OZ. Po prvem odstavku odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, po drugem odstavku pa ta terjatev zastara v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala.

21.Oškodovančevo védenje za škodo, prav tako pomembno za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, zaobsega védenje o tem, da je nastala pravno upoštevna škoda in kakšen je njen obseg ter višina. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da zastaranje po prvem odstavku 352. člena OZ začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. To hkrati pomeni, da bi oškodovanec na podlagi razumne ocene lahko ocenil, da ima njegov odškodninski zahtevek (tj. pravica terjati izpolnitev odškodninske obveznosti) ob takratnem stanju stvari možnost za uspeh. Možnost za uspeh z zahtevkom za povračilo škode je odvisna (med drugim) od obstoja pravno upoštevne škode, ker je njen obstoj ena izmed prvin odškodninskega razmerja. Splošna določba OZ o začetku teka zastaranja (prvi odstavek 336. člen OZ) opredeljuje, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Prvi odstavek 352. člena OZ glede na obrazloženo ne posega v to temeljno opredelitev glede začetka teka zastaralnega roka, saj pred obstojem pravno upoštevne škode oškodovanec ne more računati na uspeh z odškodninskim zahtevkom.

22.Za ugotovitev, ali je neka terjatev zastarala zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka, niso pomembne nobene subjektivne okoliščine (na primer ali oškodovanec ve, da mu je v nekem trenutku nastala škoda in kdo mu jo je povzročil). Petletni objektivni zastaralni rok je pač predpisan v interesu povzročitelja škode, da ne bi bil predolgo v negotovosti glede tega, ali bo moral plačati odškodnino. Za ugotovitev, ali je ta rok potekel, je treba ugotoviti, kdaj je nastala škoda in kdaj je bila vložena tožba.

Presoja konkretnih okoliščin

23.Ne drži revizijska navedba, da sta sodišči tožbeni zahtevek presojali po pravilih pogodbene odškodninske odgovornosti. 243. člen OZ je res umeščen v poglavje OZ glede pogodbene odškodninske odgovornosti, vendar se ta določba, kot je izrecno zapisano v petem odstavku, smiselno uporablja tudi za obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe. V primerih odškodninske odgovornosti državnih organov in organov lokalne skupnosti za škodo, ki naj bi jo ti povzročili s svojim protipravnim ravnanjem v zvezi z opravljanjem svoje funkcije, se tek zastaralnih rokov presoja na podlagi 352. člena OZ. To pomeni, da je sodišče druge stopnje napravilo pravilen materialnopravni sklep, da je treba za presojo ugovora zastaranja uporabiti prvi oziroma drugi odstavek 352. člena OZ.

24.Glede začetka teka zastaralnega roka je sodišče druge stopnje za škodo, ki je nastala do 21. 8. 2008 in za škodo, ki je nastala po tem datumu, presodilo, da je zastaralni rok začel teči, ko je dokončno propadla tožničina investicijska namera, kar se je zgodilo 7. 6. 2012, ko je leasingodajalec odstopil od pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin. Zaradi odgovora na prvo dopuščeno vprašanje, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka za škodo, ki je po ugotovitvi sodišča druge stopnje, nastala po 21. 8. 2008, je vprašanje zastaranja relevantno le glede škode, ki je, po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, nastala do 21. 8. 2008 (opredeljena v prvem odstavku 13. točke obrazložitve). Vendar pa okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pravno relevantne vzročne zveze za navedeno škodo, terjajo drugačno pravno presojo ugovora zastaranja.

25.Nosilni argument za obstoj pravno relevantne vzročne zveze je osredotočenje na investicijo izgradnje objekta za območje Ct. Na podlagi tega pa je, kot že navedeno, treba zaključiti, da se je investicija tožnice, na katero je poseglo ravnanje revidentke, izjalovila tedaj, ko je tožnica zvedela za napačni lokacijsko informacijo in potrdilo o namenski rabi in s tem za nezmožnost izvedbe investicije v objekt za območje Ct. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je tožnica za to dejstvo zvedela 21. 8. 2008. Tedaj pa je tožnici nastala tudi škoda iz izjalovljene investicije v objekt za območje Ct, kar pa pomeni, da je do vložitve tožbe 13. 2. 2015 potekel objektivni 5-letni zastaralni rok iz drugega odstavka 352. člena OZ, neodvisno od presoje subjektivnega zastaralnega roka. Te presoje ne spremeni dejstvo, da se je nad tožnico 26. 6. 2013 začel stečajni postopek, zaradi česar je bil na podlagi 249. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) tek zastaralnega roka 1 leto zadržan, po izteku tega roka - 26. 6. 2014 pa se je nadaljeval in se najkasneje 21. 8. 2014 iztekel.

26.Na začetek teka objektivnega zastaralnega roka ne more vplivati zavzeto stališče sodišča druge stopnje, da je tožnica, s preprojektiranjem prvotnega projekta in poskusom izvedbe projekta gradnje objekta za območje Sn, delovala v smeri zmanjševanja nastale škode, da bi se izognila morebitnemu ugovoru iz četrtega odstavka 243. člena OZ. Uporaba četrtega odstavka 243. člena OZ spada v sfero odmere odškodnine in ne v sfero obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti. Če je torej sodišče druge stopnje v ravnanju tožnice prepoznalo ravnanje v smeri zmanjševanja škode, je ob taki kvalifikaciji že zaobsežen zakonski dejanski stan nastanka škode iz drugega odstavka 352. člena OZ, kar pomeni, da je objektivni zastaralni rok že začel teči.

27.Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da je v okoliščinah konkretne zadeve objektivni zastaralni rok začel teči s trenutkom, ko se je izjalovila tožničina investicija v projekt izgradnje objekta za območje Ct, ki ga je nameravala zgraditi glede na posredovani napačni lokacijsko informacijo in potrdilo o namenski rabi.

28.V okoliščinah konkretne zadeve to pomeni, da je tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki je nastala pred 21. 8. 2008, v znesku 216.372,45 EUR, za katerega je tožbenemu zahtevku ugodilo sodišče prve stopnje, treba zavrniti zaradi zastaranja.

Glede tretjega dopuščenega vprašanja

29.Ker že odgovora na prvo in drugo dopuščeno vprašanje utemeljujeta odločitev o ugoditvi reviziji, obravnava tretjega dopuščenega vprašanja ni potrebna.

Odločitev o reviziji

30.Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje pomeni, da odločitev sodišča druge stopnje, ki je tožnici prisodilo dodatno odškodnino, ni pravilna. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje pa pomeni, da ni pravilna niti odločitev sodišča druge stopnje, da je pritožba toženke v tem delu neutemeljena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zato Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo ter odločbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbi toženke ugodi in se tožbeni zahtevek za plačilo 216.372,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje zavrne ter da se pritožbo tožnice zavrne in se glede zahtevka za plačilo 205.454,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 sodba sodišča prve stopnje potrdi.

31.Ker je sodišče druge stopnje odločbo sodišča prve stopnje tudi delno razveljavilo, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP)

32.Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 729-730.

2Ibid.

3Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 47/99 z dne 27. 10. 1999 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 87/2017-3 z dne 13. 3. 2018.

4Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 12/2023 z dne 6. 2. 2024, 10. in 11. točka obrazložitve.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 43/2019 z dne 24. 9. 2019, 10. točka obrazložitve.

6Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 10/2024 z dne 8. 7. 2025, 51. točka obrazložitve.