Jedro

Za vsako obratovanje naprave, njenega dela ali dejavnosti, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, se lahko izda okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja vrste takšnih dejavnosti in naprav (Uredbo IPPC). Če pa je takšna naprava ali njen del ali dejavnost odlagališče, pa je predpostavka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja tudi izpolnjevanje zahtev iz Uredbe, ki je kasnejša in bolj specifična za obravnavano področje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahteva tožnice za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališče nenevarnih odpadkov ..., ki se nahaja na zemljiščih s parcelnimi št. 2530/3, 2530/7, 2545, 2547, 2552, 2553/2, 2560, 2563/1, 2563/2, 2567/2, 2296/15, 2296/20 in 3755/5, vse k.o. ..., zavrne.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnica z dokumentacijo, ki jo je priložila vlogi, ni dokazala izpolnjevanja pogojev iz 3. točke 3. odstavka 44. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06 in naslednji, v nadaljevanju Uredba), saj se na odlagališču ... ne odlagajo obdelani odpadki, kot to zahteva 1. odstavek 5. člena Uredbe. Tudi iz navedb tožnice v dopolnitvi vloge z dne 5. 5. 2010 izhaja, da se na odlagališče ... še vedno odlagajo neobdelani mešani komunalni odpadki. Prav tako tudi noben od izvajalcev javnih služb ne razpolaga z okoljevarstvenim dovoljenjem za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, kar je toženka preverila na podlagi evidenc, s katerimi razpolaga. Ker z napravo „MBO“ še ne razpolaga, tožnica ne izpolnjuje pogoja, določenega v 1. odstavku 5. člena Uredbe. Zaradi upoštevanja načela ekonomičnosti postopka se toženka ni opredeljevala do ostalih predloženih dokumentov in navedb v vlogi.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da tožnica v pritožbi ne zanika, da se na odlagališče ... odlagajo neobdelani komunalni odpadki. Toženka je zato z izpodbijano odločbo pravilno zavrnila izdajo zahtevanega okoljevarstvenega dovoljenja s sklicevanjem na pravilne pravne podlage. Tožničino sklicevanje na ovire pri pridobitvi finančnih sredstev in možnost nastanka škode ter ogrožen razvoj druge faze projekta CeROD ne vplivajo na izpolnjevanje pogojev za pridobivanje zahtevanega okoljevarstvenega dovoljenja, prav tako pa tudi ne navedba, da bo tožnica v prihodnosti nadgradila obdelavo odpadkov.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da vztraja pri vseh pritožbenih navedbah zoper upravni akt, ki se s to tožbo ne izključujejo. Navaja, da ne drži ugotovitev drugostopenjskega organa, da se na odlagališču ... odlagajo neobdelani komunalni odpadki. Poleg tega drugostopenjski upravni organ zmotno navaja, da tožnica ne zanika, da se na odlagališču odlagajo neobdelani odpadki. Iz pritožbene navedbe na strani 3, 6. odstavka, je jasno navedeno, da je tožnica na podlagi inšpekcijske odločbe začela v mesecu februarju 2011 z izvajanjem obdelave mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem s strani izbranega izvajalca ... v obratu v ..., kar pomeni, da se odlaganje od navedenega obdobja dalje vrši tudi upoštevaje 1. odstavek 5. člena Uredbe. Drugostopenjski organ se ni jasno opredelil do navedbe tožnice, ki je v konkretnem primeru ključna, in sicer zakaj toženka utemeljuje kot podlago za odločanje v predmetni zadevi predpis iz 44. člena Uredbe in ne zgolj Uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Uradni list RS, št. 97/04 in naslednji, v nadaljevanju Uredba IPPC). Tožnica je namreč dovoljenje pridobivala na podlagi Uredbe IPPC, ki v prilogi 1 natančno opredeljuje, da dejavnost ravnanja z odpadki spada v okvir omenjene Uredbe in ni nikjer navedeno, da se dovoljenje pridobiva po Uredbi. Uredba, na katero se sklicuje upravni organ, je v koliziji interesov glede na Uredbo IPPC in posledično z ZGO-1, saj ne omogoča uvedbe BAT tehnologij po drugih strokovnih merilih, ki temeljijo na novih znanstvenih dognanjih, do česar se toženka ni opredelila. Niti toženka, niti drugostopenjski organ se nista opredelila do vseh potrebnih navedb, kar kaže na dejstvo, da v okviru pristojnega organa ni jasnih stališč glede zakonodaje s področja ravnanja z odpadki, upravni organ pa se z usmeritvami upravljalcem odlagališč sploh ni ukvarjal. V času reševanja pritožbe je bila izdana odločba RS, Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, o dodelitvi sredstev za projekt „Regijski center za ravnanje z odpadki Dolenjske – druga faza, ki predstavlja podlago za izgradnjo objekta za mehansko biološko obdelavo odpadkov. Ker je namen tožnice le pridobitev dovoljenja za obstoječe odlagališče, kar Uredba IPPC omogoča, bo po izgradnji druge faze projekta, zaradi nemotenega delovanja deponije kot celote, podana vloga za nameravan poseg MBO. Gre za specifično problematiko na nivoju države oziroma drugostopenjskega organa, ki ni ustrezno sprožil vseh mehanizmov za delovanje regijskih centrov. Tožnica bi z odobritvijo sredstev države lahko že začela z realizacijo obdelave odlaganja komunalnih odpadkov, vendar je drugostopenjski organ ves čas zamikal dodelitev sredstev, vsakršne vmesne rešitve pa sedaj predstavljajo ekonomsko breme, saj posledica vmesnih tehnologij finančno prizadene vse prebivalce, vključene v območje CeROD iz 15 občin. Predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in s sodbo odloči o stvari oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka pravilno ugotovila dejansko stanje, na katerem je utemeljila svojo odločitev, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 1. odstavka 5. člena Uredbe, ki določa, da je dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke ter ali je s tem, ko je uporabila Uredbo, pravilno uporabila materialno pravo.

1. odstavek 30 člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) med drugim določa, da mora tožnik v tožbi navesti razloge, zakaj toži (tožbena narcija). Ti razlogi morajo biti v tožbi posebej navedeni in se ni mogoče zgolj sklicevati na pritožbene razloge v upravnem postopku, kot se je skliceval tožnik v predmetni tožbi, saj gre pri upravnem sporu za samostojen sodni postopek, ki v nobenem primeru ne predstavlja zgolj nadaljevanja upravnega postopka. Sodišče zato razlogov, ki naj bi izhajali iz pritožbe in ne izhajajo iz tožbe, ni preizkušalo.

Po 1. odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (v nadaljnjem besedilu: tožnik). V obravnavanem primeru je to odločba prvostopenjskega organa, saj je bilo z njo poseženo v pravni položaj tožnice. Ta odločba je postala dokončna z izdajo zavrnilne odločbe drugostopenjskega upravnega organa. Presoja zajema zakonitost te odločbe po pravnem in dejanskem stanju v času njene izdaje. Sodišče se zato do tožbenih razlogov, ki se nanašajo na odločbo drugostopenjskega organa, ni opredeljevalo.

Sodišče se najprej opredeljuje do tožbenega ugovora o nepravilni uporabi materialnega prava. V zadevi ni sporno, da je predmet izpodbijane odločbe okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave - odlagališča nenevarnih odpadkov, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega. Uredba, ki je začela veljati 11. 7. 2009, torej po začetku veljavnosti Uredbe IPPC (29. 12. 2007), v skladu z Direktivo Sveta 1999/31/ES z dne 26. 4. 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL L št. 182 z dne 16. 7. 1999) in Odločbo Sveta 2003/33/ES z dne 19. 12. 2002 o določitvi meril in postopkov za sprejemanje odpadkov na odlagališčih na podlagi člena 16 in Priloge II k Direktivi 1999/31/ES (UL L št. 11 z dne 16. 1. 2003)), med drugim določa tudi pogoje za obratovanje odlagališč z namenom zmanjšanja učinkov škodljivih vplivov na okolje, zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z emisijami snovi v površinke vode, podzemne vode, tla in zrak, in v zvezi z globalnim onesnaževanjem okolja zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in preprečijo tveganja za zdravje ljudi (1. člen). Ker Uredba ne izključuje uporabe in pogojev za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja po Uredbi IPPC, pač pa jo zgolj dopolnjuje, v kolikor gre za odlagališče kot napravo ali del naprave ali del dejavnosti, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega, ni utemeljena tožbena navedba, da je bilo z njeno uporabo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Navedeno jasno izhaja iz 6. odstavka 44. člena Uredbe, ki določa, da če je odlagališče naprava ali del naprave ali del dejavnosti, ki povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, se za njegovo obratovanje izda okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja vrste dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega, če obratovanje odlagališča izpolnjuje zahteve te uredbe. Povedano drugače, za vsako obratovanje naprave, njenega dela ali dejavnosti, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, se lahko izda okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja vrste takšnih dejavnosti in naprav (Uredbo IPPC). Če pa je takšna naprava ali njen del ali dejavnost odlagališče, pa je predpostavka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja tudi izpolnjevanje zahtev iz Uredbe, ki je kasnejša in bolj specifična za obravnavano področje. Tožbeni ugovor, da toženka ni pravilno uporabila materialnega prava, ko je uporabila Uredbo, ki naj bi bila v nasprotju z Uredbo IPPC, ker naj ne bi omogočala „uvedbe BAT tehnologij po drugih strokovnih merilih“, zato ni utemeljen.

V nadaljevanju se sodišče opredeljuje še do tožbenega ugovora o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Po 3. odstavku 20.člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 1. odstavku 52. člena ZUS-1 lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogle predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ne iz tožbenih navedb, ne iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnica že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe navajala, da je v februarju 2011 začela z izvajanjem obdelave mešanih komunalnih odpadkov. Iz tožbe celo izhaja, da je to navedla šele v priožbi. Ker tožnica v tožbi tudi ni navedla, da ni imela možnosti navesti to dejstvo in za to predlagati ustrezne dokaze pred izdajo izpodbijane odločbe in tudi ni obrazložila, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta, se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb, da je nepravilna ugotovitev toženke, da tožnica ni izkazala, da se na predmetnem odlagališču odlagajo neobdelani odpadki. Nasprotno, iz neprerekanih ugotovitev toženke, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, celo izhaja, da je imela tožnica celo dovolj možnosti, da navede vsa pravno relevantna dejstva, saj jo je toženka dvakrat opozorila na pomanjkljivost njene vloge in jo pozvala na dopolnitev, prvič 20. 9. 2007, drugič pa 7. 1. 2010. Med drugim jo je opozorila tudi na 1. odstavek 5. člena Uredbe, iz katerega izhaja, da je potrebno odpadke pred odlaganjem obdelati in jo pozvala, naj se izjasni, ali izvaja predobdelavo sama ali jo izvaja druga pravna oseba ter naj opiše postopke predobdelave. Glede naprave za mehansko in biološko obdelavo (MBO objekt), ki naj bi se gradila kot druga etapa izgradnje Centra za ravnanje z odpadki, jo je pozvala, da opiše, v kakšni fazi je naveden objekt oziroma če je že v taki fazi, da ga je mogoče vključiti v vlogo, predloži natančne opise naprave in njenih emisij ter njeno lokacijo in povezavo z odlagališčem. Tožnica je vlogo šestkrat dopolnjevala. Glede izpolnitve spornega pogoja je v zadnji dopolnitvi z dne 5. 5. 2010 izrecno navedla, da sprejemajo samo delno obdelane odpadke, ki jih dostavljajo izvajalci posameznih področij, delno obdelavo pa zagotavlja tudi osebje, zaposleno na odlagališču odpadkov, ki mehansko dodatno prebere sprejete odpadke, če kontrola na sprejemu odpadkov ugotovi primesi uporabnih frakcij v večjih količinah. Posebej pa je še navedla, da ne zagotavlja obdelave komunalnih odpadkov, kot je to določeno v referenčni shemi 1, v prilogi 1 Uredbe in da bo le ta zagotovljena z republiškim planom do leta 2013, ko bo zgrajen MBO.

Po 3. točki 3. odstavka 44. člena Uredbe mora biti vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja med drugim priložena dokumentacija, s katero vlagatelj dokazuje, da so izpolnjene zahteve, predpisane s to uredbo. Obvezna ravnanja in drugi pogoji za odlaganje odpadkov so določeni v II. poglavju Uredbe. Tako je v 1. odstavku 5. člena določeno, da je na odlagališčih dovoljeno odlagati samo obdelane odpadke, kateri odpadki se štejejo za obdelane, pa izhaja iz 3. odstavka 5. člena Uredbe, po katerem so to odpadki, obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1, ki je sestavni del te uredbe, ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme.

Glede na predhodno povzete tožničine navedbe v dopolnitvi vloge z dne 5. 5. 2010 in ker tožnica ni prerekala ugotovitve toženke, da noben od izvajalcev javne službe, ki jih je navedla kot dobavitelje predobdelanih odpadkov, ne razpolaga z okoljevarstvenim dovoljenjem, je tudi po presoji sodišča pravilna ugotovitev toženke, na kateri temelji izpodbijana odločba, da tožnica ni izkazala pogoja, določenega v 1. odstavku 5. člena Uredbe.

Presoja izpolnjevanja pogoja, določenega v 1. odstavku 5. člena Uredbe, temelji na dejanskem stanju v času izdaje odločbe, to je dne 15. 7. 2011. Ker je bila Odločba Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko o dodelitvi sredstev za projekt „Regijski center za ravnanje z odpadki Dolenjske – II. Faza“ z dne 25. 8. 2011, ki naj bi predstavljala podlago za izgradnjo objekta za mehansko biološko obdelavo odpadkov, izdana kasneje od izpodbijane odločbe, na njeno zakonitost ne more vplivati. Seveda pa ni nobenih ovir, da tožeča stranka ne vloži nove zahteve za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje predmetne naprave, če meni, da za to izpolnjuje vse predpisane pogoje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).