Jedro

Ker kavza vzpostavlja razmerje med obligacijama nasprotnih strank, je načelno nujno, da je tako predmet ene kot druge obligacije določen ali vsaj določljiv. Če ni, bo posel običajno ničen. Vendar pa je takšen posel lahko kljub temu veljaven, a le v dveh primerih, (a) če sta stranki na aleatornost pristali ali še drugače: če je aleatornost sestavni del (prvina) konkretne pogodbene kavze ali (b) če sta stranki kavzo delno napolnili z darilnim namenom (animus donandi).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (točke I, II, in IV izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Tožnik je singularni pravni naslednik R. B. Ta je s toženko sklenil najemno pogodbo, na podlagi katere toženka zaseda sporno stanovanje. V denarju določena najemnina po tej pogodbi je nesorazmerno nizka, saj se najemno pogodbeno razmerje izrecno navezuje tudi na mandatno razmerje med singularnim prednikom tožnika in toženko. V mandatnem razmerju je toženka nastopala kot pooblaščenka R. B. v denacionalizacijskih postopkih. Dogovorjeno je bilo, da se pretežni del odvetniške nagrade poravna v okviru znižane najemnine za sporno stanovanje in sicer za nedoločen čas.

2. Tožnik v tej pravdi uveljavlja primarni zahtevek, ki gradi na predpostavki, da je najemna pogodba nična. Če s primarnim zahtevkom, katerega bistvo je zahteva, naj toženka sporno stanovanje izprazni, ne bi uspel, je podal še niz podrednih zahtevkov. S slednjimi se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, ker je ugodilo že primarnemu tožbenemu zahtevku.

3. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da je dogovor o poravnavi odvetniških stroškov v nasprotju z določbo 17. člena ZOdv(1) ter je dogovor iz tega razloga ničen. Posledično naj bi bila nična tudi najemna pogodba, ki se na ta dogovor v okviru določitve predmeta obveznosti neposredno opira. Zahtevku za izpraznitev spornega stanovanja je zato sodišče prve stopnje ugodilo ter hkrati delno ugodilo tudi zahtevku za plačilo uporabnine (do višine 1.699,80 EUR).

4. Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(2) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni ali pa razveljavi.

5. V prvem delu pritožbe se pritožnica zavzema za to, da bi se subjektivne meje pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 146/2003, izdane v pravdi med M.J. (pravno naslednico M. B.) in toženko, raztezale tudi na razmerje med pravdnima strankama v tem postopku.

6. Nadalje napada razloge sodišča, da višina plačila odvetniških stroškov ni bila določena. Trdi, da je ta matematično oziroma statistično določljiva. Na mesečni ravni namreč predstavlja razliko med dogovorjeno in tržno najemnino, na letni ravni pa predstavlja 12 kratnik mesečne razlike, na ravni trajanja celotnega sporazuma, pa ta znesek ustreza pričakovani življenjski dobi toženke (glede na statistično povprečje) pomnoženo s poprej ugotovljenim letnim zneskom.

7. V nadaljevanju oporeka stališču sodišča, da dogovor o poravnavi odvetniških stroškov temelji na tretjem odstavku 17. člena ZOdv. To ne drži, saj dogovor ustreza možnosti iz drugega odstavka istega člena zakona.

8. Pritožnica oporeka tudi razlogom sodišča o ničnosti pogodbene podlage. Nazadnje napada še odločitev o obveznosti plačila uporabnine.

9. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

10. Pritožba je utemeljena.

Glede razširitve subjektivnih mej pravnomočnosti

11. Pritožbena trditev, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 146/2003 veže tudi tožnika, ni utemeljena. Ne tožnik ne njegov pravni prednik nista bila stranka tistega postopka. Dejstvo, da je tožnikov pravni prednik za tisto pravdo vedel (ter bil tudi zaslišan) pa ne utemeljuje uporabe pravila iz 319. člena ZPP. Šlo bi namreč za nedopustno širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti.

12. Tudi sklicevanje na komentar ZPP(3) ne podpira pritožnikovega stališča. V citiranem delu je izrecno poudarjeno, da predstavlja širjenje subjektivnih mej pravnomočnosti na tretje osebe poseg v pravico do izjave, kar narekuje restriktivno razlago. Omejena je na izrecno urejene primere ter na položaj, ko je to po naravi stvari neizogibno. V obravnavani zadevi noben od obeh pogojev ni izpolnjen.

13. Že zato ne, ker se najemno razmerje med R. B. in toženko na eni ter med M. B. in toženko na drugi strani historično ne prekrivata. Že res, da imata stično točko v dogovoru o poravnavi stroškov pravne pomoči, vendar razmerji nista identični, kaj šele istovetni.

14. Že najmanj zato mora imeti tožnik v tem postopku, kjer ščiti (predvsem) svojo lastninsko pravico, možnost polnega sodelovanja, kar zajema avtonomno reševanje vseh pravno relevantnih vprašanj, torej tudi tistih, o katerih je brez njegove procesne udeležbe odločalo sodišče v drugem postopku in med drugima pravdnima strankama.

15. Drugačna rešitev bi bila ustavno neskladna (v nasprotju z 22. členom Ustave – pravica do poštenega postopka ter s 23. členom Ustave – pravica do sodnega varstva). To pa predstavlja bistveno hujšo „nevzdržnost“ kot dejstvo, da sodišče v dveh ločenih postopkih o nekem pogodbenopravnem vprašanju odloči različno.

Dejanski oris zadeve

16. R. B. in toženka sta se v dogovoru o načinu poravnave stroškov pravne pomoči 22.2.1995 (priloga A6) med drugim dogovorila, da bo med njima sklenjena najemna pogodba za stanovanje na K. in sicer za nedoločen čas ter da bo znašala najemnina najprej 200 DEM mesečno, ko se bo mogoče preseliti v stanovanje, ki je v tretjem nadstropju (to je stanovanje, ki je predmet spora) pa 300 DEM. Najemnina se „lahko po letu 1997 spremeni le v razmerju, za katerega se dvignejo povprečne najemnine za enake stanovanjske prostore v centru L.“ Točka V tega dogovora pa se v celoti glasi: „Stranki se dogovorita, da so s tem (torej z razliko med dogovorjeno in tržno najemnino; op. pritožbenega sodišča) poravnane vse finančne obveznosti iz naslova pravne pomoči v zadevah denacionalizacije drugopogodbene stranke (M. B.; opomba pritožbenega sodišča) oz. njene pravne naslednice do leta 2005, za R. B. oz. njegove pravne naslednike pa do leta 1997. Po tem času se plačuje eventualna pravna pomoč po takrat veljavni odvetniški tarifi.“ R. B. in toženka sta nato 1.6.1995 sklenila najemno pogodbo, ki se sklicuje na prej naveden dogovor.

O materialnopravno napačnih razlogih sodišča prve stopnje, zakaj naj bi bila najemna pogodba nična

17. Nosilni razlog za ugotovitev ničnosti pogodbe v izpodbijani sodbi je, da višina odvetniških stroškov, ki bi jih moral kriti R. B., ni niti določena niti določljiva. Tak dogovor po stališču sodišča prve stopnje predstavlja obid kogentnih predpisov, konkretno drugega in tretjega odstavka 17. člena ZOdv. Iz razlogov na 11. in 12. strani izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče gradi na predpostavki, da sta drugi in tretji odstavek 17. člena ZOdv med seboj povezana. Drugi odstavek se namreč glasi: „Odvetnik je upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko.“ Tretji odstavek pa se glasi: „Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko tudi za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki.“

18. Po presoji pritožbenega sodišča gre za dve med seboj ločeni izjemi od splošnega pravila iz prvega odstavka 17. člena ZOdv, po katerem je odvetnik upravičen do plačila po odvetniški tarifi. Zakon namreč izrecne zveze med obema urejenima primeroma ne določa (se pravi zveze, po kateri bi bil tudi dogovor po drugem odstavku 17. člena ZOdv zamejen s 15 odstotki od vrednosti prisojenega zneska). Ker je ne določa, je treba v skladu s temeljnim načelom o pogodbeni avtonomiji strank (10. člen ZOR) šteti, da takšne zveze (ki predstavlja omejitev pogodbene avtonomije) ni. Navsezadnje ta omejitev ne velja niti v primeru, ko je odvetnik nagrajen po odvetniški tarifi (ter je upravičen do nagrade tudi, če sodišče stranki sploh ne prisodi nobenega zneska). Poleg tega so denacionalizacijski postopki bodisi upravni bodisi nepravdni postopki, kjer neposredna uporaba merila o nagradi, ki predstavlja 15 odstotni delež s strani sodišča prisojenega zneska, ni enako nedvoumna kot v pravdnem postopku.

19. Čim je tako, je na dlani, da se stranki v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZOdv lahko dogovorita ne le za višjo, marveč tudi za drugačeno pogodbeno odmeno, kot je predvidena z odvetniško tarifo, pri čemer nista omejena z nikakršnim konkretiziranim odstotkom od vrednosti spornega predmeta ali od vrednosti prisojenega zneska. Omejena sta le s splošnimi načeli in kogentnimi pravili obligacijskega prava. Iz tega razloga dogovor o načinu poravnave stroškov odvetniške pomoči (A5) ni že a priori neveljaven. Če bi se izkazalo, da ustreza splošnim načelom in kogentnim pravilom obligacijskega prava, potem bi bil, ker je hkrati skladen z drugim odstavkom 17. člena ZOdv, veljaven.

20. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na stališče, da opisani dogovor že a priori nasprotuje določbam 17. člena ZOdv ter je zato ničen, po presoji pritožbenega sodišča pa je takšno izhodiščno stališče materialnopravno napačno, se ni celostno ukvarjalo z drugimi vidiki, zaradi katerih bi bila najemna pogodba lahko neveljavna (logično se iz tega razloga ni ukvarjalo niti s podrednimi zahtevki). Podan je razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, kar je pritožbenemu sodišču narekovalo, da v skladu s pooblastilom iz navedene določbe sodbo v izpodbijanem delu razveljavi.

21. Ker pa je sodišče prve stopnje v povezavi s presojo po 17. členu ZOdv načelo tudi vprašanji kavze pogodbe in predmeta pogodbene obveznosti, se bo pritožbeno sodišče v okviru napotkov za nadaljnje delo, opredelilo tudi do materialnopravnih izhodišč v zvezi s tema dvema institutoma.

Splošno o podlagi (kavzi) pravnega posla

22. Podlaga obveznosti (kavza) je osrednja (tudi nosilna) pogodbena prvina. Gre za institut, ki izhaja iz življenja ter se je razvil v teoriji obligacijskega prava, svoje izrecno mesto pa je nato našel tudi v pozitivnem pravu. V 39. členu OZ(4) je tako navedeno: „Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).“ V četrtem odstavku istega člena je predvidena ničnostna sankcija, če ta pogoj ni izpolnjen: „Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična“. Vsebinsko enak pomen sta vsebovala tudi za presojo te zadeve relevantna 51. in 52. člen ZOR.

23. Teorija obligacijskega prava nam pojasni, da je kavza skupen namen pogodbenikov. „Obveznost ene stranke ima za svojo kavzo obveznost nasprotne stranke.“(5) Kavza vzpostavlja torej razmerje med obligacijama nasprotnih pogodbenih strank. „Večina pogodb ima svoj ekonomski interes, ki ga je mogoče zlahka spoznati. Ta ekonomski interes je bodisi zamenjava ene koristi za drugo bodisi prepustitev koristi brez nasprotne vrednosti.“(6) Bistveno torej je, da se med nasprotnima strankama vzpostavi neka ekvivalentnost. Ekvivalentno (v smislu načela enake vrednosti dajatev) je namreč vse tisto, kar sta „udeleženca razumela in želela zajeti s svojim odnosom“(7) Avtor(8) navaja primer darilne pogodbe, kjer kot ekvivalent podarjeni stvari stoji nasproti „stanje njegove psihe“ kot posledica akta daritve. To, kako stranki razumeta ekvivalentnost v konkretnem pogodbenem odnosu, po avtorjevem stališču sodi v pojem kavze. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega argumenta, zaradi katerega takšno stališče ne bi bilo pravilno.

24. Klasična teorija je tako izoblikovala abstraktno zasnovane tipe običajnih pogodbenih podlag (kavz), ki v tipičnih primerih tudi ustrezajo konkretni pogodeni podlagi (kavzi) konkretnih pogodbenih strank. Najbolj tipična primera sta causa acquirendi, ki je značilna za dvostransko obvezne in odplačne pogodb, in causa donandi, ki je značilna za darilne pogodbe. Prvo preveva načelo enake vrednosti dajatve (8. člen OZ)(9) , drugo pa darilni namen (animus donandi). „Če ni darilnega namena, je dajatev brez kavze(10) .“

25. Obstajajo pa še drugi nameni, ki niso ekonomske narave v ožjem smislu. Pojem subjektivne kavze prav s temi nameni dopolnjuje klasično teorijo o kavzi. To pomeni, da se kavza konkretnega pogodbenega razmerja od tipične kavze lahko tudi odmakne ali drugače: ni nujno, da konkretna pogodbena kavza ustreza kateremu izmed abstraktno oblikovanih tipov kavze (causa solvendi, causa credendi, causa donandi). Poleg ekonomskih in subjektivnih namenov Cigoj nadalje opozarja še na zunanje okoliščine, na katere stranki ne mislita posebej, ker so same po sebi umevne(11) oziroma izhajajo iz drugih (predvsem zunanjih) okoliščin posla. Kot šolski primer takšne okoliščine se navaja primer, da stranka najame sobo s pogledom na pričakovano povorko ob kronanju kralja, zaradi česar je pripravljena plačati bistveno višjo ceno kot sicer.

Problem kavze v konkretnem primeru

26. Tipična podlaga najemne pogodbe je causa acquirendi, katere vsebina je, da najemodajalec prepusti posest nepremičnine najemniku, ta pa mu za to plačuje najemnino. Poslovni namen najemodajalca je zaslužek, poslovni namen najemnika je, da zadovolji svoje nepremičninske potrebe.

27. Očitno je, da se v obravnavani zadevi podlaga (kavza) konkretnega posla (najemne pogodbe) s takšno, za najemno pogodbo tipično kavzo ni scela prekrivala ter je zaradi dodatnih pravnoposlovnih prvin konkretna kavza atipična.

28. Poslovni namen najemodajalca namreč v pretežnem delu ni bil denarni zaslužek, marveč korist odvetniških storitev, za katere mu v pretežnem delu ne bo treba plačati v denarju. Njegov pristanek na izgubo najemodajalskega zaslužka je s tega vidika v tesni kavzalni zvezi z njegovim pogodbenim namenom po mandatni pogodbi (ta namen pa je bil sestavni del kavze mandatne pogodbe).

29. Na drugi strani pa je bil poslovni namen mandatarke (pravne zastopnice), da opravlja posle pravnega zastopanja ne zato, da bi pridobila odvetniško nagrado v denarju, marveč da bi pridobila (pretežno brezplačno) pravico do najema nepremičnine za nedoločen čas.

30. A ne glede na atipičnost kavze ni v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je tako opisan skupni namen pogodbenikov hotel vrednostno (premoženjsko) kakorkoli odmakniti od tipične, abstraktno zasnovane causae acquirendi. Sestavni del takšne kavze je tudi zahteva, naj bosta določeno ali vsaj določljivo opredeljena predmeta obveznosti na eni in drugi strani ter da sta v vsaj približnem vrednostnem (premoženjskem) sorazmerju (8. člen OZ oziroma 15. člen ZOR) Problem kavze v povezavi z določljivostjo predmeta obveznosti v konkretnem primeru

31. Ker kavza vzpostavlja razmerje med obligacijama nasprotnih strank, je načelno nujno, da je tako predmet ene kot druge obligacije določen ali vsaj določljiv (35. člen OZ oziroma 47. člen ZOR). Če ni, bo posel običajno ničen.

32. Vendar pa je takšen posel lahko kljub temu veljaven, a le v primeru, če sta stranki na aleatornost pristali ali še drugače: če je aleatornost sestavni del (prvina) konkretne pogodbene kavze.

33. Dejstvo je, da je v konkretnem primeru tako obveznost mandatarja (odvetnice; toženke), da opravlja posle denacionalizacijskih postopkov kot tudi obveznost tožnika (pred tem pa njegovega očeta), da je dolžan za nedoločen čas trpeti pretežno izvotlitev svoje lastninske pravice (zaradi najema po neobičajno nizki ceni), z vidika obsega teh obveznosti t.i. obligatio incerta. Za takšno obligacijo je značilno, da v trenutku sklenitve pogodbe predmet obveznosti ni določen. Vendar je posel kljub temu veljaven, če je vsaj določljiv. Tak primer je, ko je končna pogodbena cena odvisna od npr. količin materiala, od tržnih razmer itd. V slednjem, za ilustracijo navedenem primeru je očitno, da nasprotni pogodbeni obveznosti vseskozi ostajata v medsebojnem kavzalnem razmerju, značilnem za causam acquirendi. V konkretnem primeru pa je očitno ravno nasprotno. Tudi če bi bili obe nasprotni obveznosti v konkretni zadevi (vsaj) določljivi, je na dlani naslednje: med določljivostjo obveznosti ene in druge stranke ni nobene kavzalne zveze (v smislu causam acquirendi) in s tem tudi ne tovrstne kavze. Pretežna brezplačnost najema ni v nikakršni kavzalni zvezi z (v trenutku sklenitve pogodbe) neznanim obsegom odvetniških storitev.

34. Tak pogodbeni položaj bi bil dopusten le, če bi stranki ta manjko pogodbene kavze nadomestili bodisi s prvino aleatornosti ali pa delno tudi z darilnim namenom (animus donandi). Povedano na drugačen, bolj preprost način: če bi R. B. ob sklenitvi pogodbe gradil na izhodišču, češ, ne glede na to, koliko dela bo morala odvetnica B. opraviti v denacionalizacijskih zadevah, jaz ji zavestno za vse večne čase prepuščam stanovanje za neobičajno nizko najemnino (to pa npr. zato, ker mi je neizmerno olajšanje, da bo konkretna odvetnica prevzela z mojih ramen vse skrbi v zvezi s postopki poprave krivic ter bom iz teh postopkov prejel kar nekaj premoženja, česar se še nekaj let nazaj, ko so bili časi bistveno drugačni, še zdaleč nisem nadejal), odvetnica B. pa bi na drugi strani to sprejela.(12) Povzetek napotkov

35. Ker po presoji pritožbenega sodišča posel v obravnavani zadevi ni ničen zato, ker bi že a priori nasprotoval 17. členu ZOdv, bo moralo pritožbeno sodišče njegovo veljavnost presojati z vidika 47., 51. in 52. člena ZOR. Ker kavze pogodbe (če ta ni tipična) praviloma ni mogoče ugotoviti iz pogodbenega besedila, se bo moralo sodišče ukvarjati z okoliščinami sklepanja posla in z okoliščinami izvrševanja(13) povezanega posla (v spisu je že ta hip kar nekaj tovrstnega procesnega gradiva, ki je zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje zaenkrat še v grobem, neobdelanem stanju – navedbe, zapisniki o izvedenih dokazih ...) ter na tej podlagi sklepati o skupnem poslovnem namenu pogodbenih strank, ki predstavlja podlago pogodbe.

36. Pri presoji veljavnosti najemne pogodbe je treba izhajati tudi z vidika varstva tožnikovega ustavnopravnega položaja (njegove lastninske pravice). Slednja je namreč - če bi najemno razmerje veljalo - bolj ali manj izvotljena. Takšna vsebinska izvotljenost pa bi bila lahko le posledica pravnoposlovnega ravnanja z brezhibno in jasno pogodbeno kavzo.

Procesno pooblastilo za odločitve pritožbenega sodišča

37. Podano je v 355. členu ZPP.

(1) Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/1993 ter poznejše spremembe).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(3) A. Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2009, 3. knjiga, str. 175-177. (4) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001)

(5) S. Perović v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 240. (6) S. Cigoj, Obligacije, Ljubljana 1976, str. 39. (7) Ž. Đorđevič v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 152

(8) Prav tam.

(9) Cigoj (Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, Ljubljana 1978, str. 14) tako navaja: „Načelo o enaki vrednosti izpolnitve pri dvostransko obveznih pogodbah, torej pogodbah, ki so odplačne in pri katerih mora odplačnost ustrezati vrednosti nasprotne dajatve (komutativnost), je načelo, ki pomeni pravno podlago takšnega posla (causa)“.

(10) Cigoj, Obligacije ..., str. 43. (11) Cigoj, Obligacije ..., str. 40. (12) Glej prožno razumevanje pojma ekvivalence – 23. točka te odločbe.

(13) Kavza je ena izmed predpostavk pravnega posla. „Ta predpostavka ni odločilna samo v sklenitveni fazi, marveč tudi naprej v fazah odvijanja pravnega posla do izpolnitve.“ - Cigoj, Obligacije ..., str. 42.