Jedro

Pri tožniku je še podana preostala delovna zmožnost, in sicer je zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo v polnem delovnem času, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker pri tožniku še ni bilo mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, tožbeni zahtevek na njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 11. 6. 2012 in št. ... z dne 27. 2. 2012 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, to je lažje fizično delo, z dvigovanjem bremen do 5 kg, brez hoje po lestvi in brez dela na nezavarovani višini, brez vsiljenega tempa in ritma dela, pretežno sede in z malo hoje, brez hoje po neravnem ali spolzkem terenu, od 21. 9. 2011 dalje (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, pa je zavrnilo (II. točka izreka) ter naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v skupni višini 140,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi v sklopu ugotavljanja dejanskega stanja moralo sodišče prve stopnje preučiti pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Meni, da gre za specifično situacijo, ki bi jo moralo sodišče upoštevati, saj gre pri tožniku za multiplo sklerozo - za nevrološko progresivno bolezen. Tožnik je v predmetnem postopku izpodbijal nekritično ocenjevanje njegove delovne zmožnosti, ko sta invalidski komisiji I. in II. stopnje sledili predlogu osebnega zdravnika, da je tožnikova zmožnost zmanjšana. Prvostopenjsko sodišče je večkrat poudarilo, da osebni zdravnik pri vložitvi predloga ni podal ocene, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Očita, da je mnenje invalidske komisije pri opredelitvi dejanskega stanja pomanjkljivo, saj je podana skopa obrazložitev. Opisuje potek predsodnega postopka. Meni, da je na podlagi grajanja izpodbijana odločitev toženca nesprejemljiva, da nato prvostopenjsko sodišče spremeni predmetne omejitve. Če so bile lahko v samem izvedenskem mnenju, ki je bilo pridobljeno v sodnem postopku, ugotovljene takšne dodatne omejitve za nazaj, ni sprejemljivo, da se ne upošteva izredno poslabšanje zdravstvenega stanja. Vztraja, da se mora pri oceni upoštevati celotna razpoložljiva medicinska dokumentacija in posledično tudi celotna dokumentacija, ki se nahaja v upravnem spisu in to v trenutku presoje s strani toženca. Ugotovljeno dejansko stanje je samo s seboj v nasprotju. Na eni strani je ugotovljeno, da gre za oceno telesne okvare po EDSS lestvici 4 in se nato ne opredeli, kako je izvedensko mnenje v sklopu sodnega postopka ocenilo, da je bil tožnik ob izdaji odločbe o ugotovitvi delne delovne nezmožnosti sposoben hoje 500 metrov. Pravilna odločitev bi bila, da v kolikor v mnenju invalidske komisije ni zaznati opredelitve do zmožnosti hoje tožnika glede na podano oceno po EDSS lestvici 4, da sposobnost hoje kot anamnestični naknadni podatek ni mogoče upoštevati. V nasprotju z navedenim je izvedeniško mnenje ocenilo, da je bil tožnik v danem trenutku sposoben hoje do 500 metrov. Sporno nasprotje med tem je, da na eni strani izvedeniško mnenje ocenjuje, da je sposobnost hoje pri oceni EDSS 4 in EDDS 5 odločilni kriterij, na drugi strani pa je mnenja, da navedba podatka o zmožnosti hoje ne bi vplivala na oceno telesne okvare. Podatka o tem, kako je invalidska komisija ugotavljala sposobnost hoje do 500 m in to, da je tožnik bil pokreten 12 ur dnevno, ni. Tako ne more prvostopenjsko sodišče dopolniti svoje razlage na podlagi splošne ocene telesne okvare pri multipli sklerozi in oceni EDSS 4. V kolikor je bila zmožnost hoje kot odločilen kriterij za oceno telesne okvare, je s tem tudi opredelitev delovne zmožnosti. Potem ta kriterij ne more biti izpuščen pri izvedeniških mnenjih invalidskih komisij in tudi ne kasneje dopolnjen z izvedeniškim mnenjem, pridobljenim v samem sodnem postopku. Sploh pa izpuščen podatek o zmožnosti hoje in predvsem ugotavljanje le-te že pri invalidski komisiji, ne more biti v škodo tožniku. Pravilna ocena dejanskega stanja bi glede na dejstvo, da bi bilo možno presojati delovno zmožnost samo na podlagi pomanjkljivih podatkov je, da je bil tožnik od 21. 9. 2011 popolnoma nezmožen za delo in da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti, podredno pa, da je invalid II. kategorije invalidnosti, saj je bila njegova delovna zmožnost zmanjšana za 50 % ali več. Čeprav se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ocene telesne okvare v skupnem odstotku 50 %, od tega 40 % na spodnjih okončinah, bi vsekakor moral slediti drugačen zaključek ocene delovne zmožnosti po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Meni, da so utemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče pomanjkljivo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Pričakovati je bilo, da bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da bo sledilo strokovni ugotovitvi o njegovem zdravstvenem stanju. V kolikor podatki iz medicinske dokumentacije iz upravnega spisa, to ne dopuščajo, potem se pomanjkljive ocene toženca ne sprejme in se upoštevajo le kriteriji, navedeni v dokumentaciji, brez upoštevanja sposobnosti hoje. To pa pomeni, da tožnik ni bil zmožen za delo. Vztraja, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče ni pravilno uporabilo materialno pravo. Če je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti, potem se pričakuje od sodišča tudi to, da se opredeli in oceni preostalo delovno zmožnost skladno s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki določa definicijo svojega poklica. Iz opredelitve dejanskega stanja izhaja, da tožnik svojega poklica ne more opravljati. Iz izpodbijanih odločb tudi ni razvidno, katera bi skladno z zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in glede na izobrazbo, delovne izkušnje in dodatno usposobljenost, tožnik lahko še opravljal glede na ugotovljene omejitve. Meni, da bi se preostala delovna zmožnost morala presojati za konkreten primer. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti izpustilo obrazložitev glede neutemeljenosti razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti. V celoti pa je spuščena tudi pravna podlaga, na podlagi katere je sodišče prve stopnje presojalo odločitev in sprejelo svojo dokazno oceno. Prvostopenjskemu sodišču očita tudi storitev bistvenih kršitev postopka. Kršeno je načelo materialne resnice, saj sodišče prve stopnje spornih dejstev, od katerih je odvisna razvrstitev v I., II. ali III. kategorijo invalidnosti, sploh ni ugotavljalo. Brez obrazložitve je zavrnilo razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti pa je prezrlo. Navaja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni zaslediti odločitve skladno z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je odločilo o III. kategoriji invalidnosti, ni pa glede na razveljavitev upravnih odločb, odločilo dodatno o invalidnini za telesno okvaro na podlagi 82. člena ZDSS-1. Meni, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni v celoti dokazno ocenilo izvedenih dokazov, to je predloženega izvedeniškega mnenja in njegovih dopolnitev ter v povezavi z navedenim, razvrstitve v kategorijo invalidnosti. S tem je bilo kršeno tudi določilo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter že po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena in 8. člena ZPP.

5. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je temeljito obrazložena z dejanskimi in tudi s pravilnimi pravnimi razlogi. Izpodbijana sodba vsebuje vsa odločilna dejstva, kateri razlogi so popolnoma nejasni in med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami in med samimi listinami, pa pritožba niti ne navaja.

6. Sodišče je ustrezno dokazno ocenilo izvedeniško mnenje in njegove številne dopolnitve v zvezi z razvrstitvijo tožnika v III. kategorijo invalidnosti, dovolj pa je obrazložilo tudi razloge za zavrnitev predlogov za izvedbo predlaganih dokazov.

7. V obravnavani zadevi se spor nanaša na dokončno odločbo toženca št. ... z dne 11. 6. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 2. 2012 ter na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale oz. izgubljene delovne zmožnosti. Tožnik je namreč s tožbo izpodbijal citirano dokončno odločbo toženca z dne 11. 6. 2012, s katero je zavrnil pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 27. 2. 2012. S slednjo je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu, to je lažje fizično delo z dvigovanjem bremen do 5 kilogramov, brez hoje po lestvi in brez dela na nezavarovani višini, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, od 21. 9. 2011 dalje. Ni pa tožnik s tožbo izpodbijal dokončne odločbe toženca št. št. ... z dne 11. 6. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 2. 2012, ki se nanašata na telesno okvaro in pravico do invalidnine za telesno okvaro.

8. Posledično pa to pomeni, da odločbi o telesni okvari nista predmet sodne presoje in da so že iz tega razloga vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na telesno okvaro, za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne in neutemeljene.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zato pravilno v skladu z določbami ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 11. 6. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 2. 2012 v materialnem in procesnem smislu in utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka na podlagi dejanskega stanja, t.j. tožnikovega zdravstvenega stanja do dokončne odločbe toženca, to je do 11. 6. 2012. 10. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno vztraja, da bi se pri ugotavljanju tožnikove delazmožnosti morala upoštevati vsa dokumentacija, torej tudi tista, ki se nanaša in izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje po dokončni odločbi. Zaradi mnenja izvedenskega organa, to je Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v A., na katerem temelji izpodbijana sodba, pa je neuspešna pritožba tudi v delu, v katerem graja mnenje invalidske komisije in navaja, kako je uveljavljal varstvo pravic v predsodnem postopku.

11. Ker je za odločitev v zvezi s presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 11. 6. 2012 odločilno stanje, kakršno je pri tožniku obstajalo v času vodenja postopka pri tožencu, tudi pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, sprejema mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da pri tožniku do 11. 6. 2012 ni prišlo do izgube delovne zmožnosti.

12. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je pri tožniku do 11. 6. 2012 še podana preostala delovna zmožnost na podlagi 3. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožniku je namreč od 21. 9. 2011 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni bil več zmožen za delo v polnem delovnem času, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažje fizično delo, z dvigovanjem bremen do 5 kilogramov in brez hoje po lestvi in brez dela na nezavarovani višini, le za delo brez vsiljenega tempa in ritma dela in za delo, ki je pretežno sede in z malo hoje, brez hoje po neravnem ali spolzkem terenu.

13. Za takšno dokazno oceno ter zaključek je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovne, prepričljive in objektivne podlage v izvedenskem mnenju in v vseh dopolnitvah Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista medicine dela prometa in športa in specialistke nevrologinje. Ni namreč nobenega utemeljenega strokovnega razloga, da sodišče ne bi sprejelo v sodnem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja. Čeprav je sicer sodišče prve stopnje res, tako kot navaja pritožba, navedlo, da tudi osebni zdravnik ni ugotavljal popolne nezmožnosti za delo, pa se takšna obrazložitev nanaša le kot dodaten, ne pa ključni razlog. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je ugotovljeno dejansko stanje samo s seboj v nasprotju.

14. Mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov nevrologov in sicer je mnenje skladno s konkretnimi okvarami posameznih sistemov oz. konkretnim nevrološkim statusom tožnika in z izvidi, med drugim z izvidoma z dne 17. 4. 2012 in 8. 10. 2012, v katerem je nevrolog navedel, da je tožnik omejeno sposoben za delo oz. pridobitno dejavnost, v izvidu z dne 17. 4. 2012 pa, da ne ugotavlja pomembnih sprememb od pregleda pred enim letom. V izvidu z dne 8. 10. 2012 razen tega nevrolog ugotavlja, da je bila zadnja ocena po EDSS 4. 15. Takšno stanje je pri tožniku ugotovila tudi Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, da je (bil) tožnik še zmožen za delo z omejitvami s krajšim delovnim časom. Oceno po EDSS pa je izvedenski organ oz. član izvedenskega organa v dopolnilnem mnenju z dne 10. 10. 2014 tudi ustrezno pojasnil, kaj predstavlja in na katerih meritvah temelji lestvica EDSS in da od ocene 4 naprej postane zmožnost hoje ključni dejavnik pri določitvi ocene po lestvici EDSS. Sicer pa je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, da tudi če bi bila možna še bolj natančna obrazložitev stopnje EDSS, navedeno za odločitev v tem sporu ni bistveno.

16. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je pri oceni tožnikove delazmožnosti upoštevala, da je tožnik po izobrazbi kovinar in da je bilo njegovo zadnje delo „monter kovinske konstrukcije - montaža garažnih vrat“ in menila, da mu izobrazba, pridobljena znanja in izkušnje omogočajo širok razpon del v kovinski industriji. Primeroma je tudi navedla, da so taka različna dela v kovinski industriji manjše montaže, sestavljanje, prebiranje in sortiranje, preizkušanje, pakiranje in da bi taka dela z ugotovljenimi omejitvami, lahko opravljal brez tveganja za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.

17. Takšna ocena delovne zmožnosti je skladna s tretjim odstavkom 60. člena in tudi 61. člena ZPIZ-1. Zadostuje namreč splošna ocena, pod kakšnimi pogoji tožnik delo, glede na svoje zdravstveno stanje, izobrazbo in delovne izkušnje, še lahko opravlja. V tem postopku ni bila ne stvar in ne naloga izvedenca, da bi ocenjeval tožnikovo delovno zmožnost za konkretno delo po pogodbi o zaposlitvi, kolektivni pogodbi, kot zmotno navaja pritožba. Nobeno konkretno delo, na katerem naj bi tožnik pričel delati, ni bilo predlagano, niti pogoji, pod katerimi naj bi se konkretno oz. določeno delo opravljalo tako, da ocena za konkretno delo tudi ni bila mogoča. 18. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo ter utemeljeno sprejelo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v A.. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo razloge za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

19. Takšnega stanja izvedenski organ pri tožniku v relevantnem obdobju, to je do 11. 6. 2012, ni ugotovil. Stanje, ki sta ga izvedenca specialista ugotovila pri osebnem pregledu 5. 4. 2014 pa se nanaša na obdobje po dokončni odločbi z dne 11. 6. 2012. V tem primeru gre za novoto, ki na odločitev v tej zadevi nima nobenega vpliva. Poslabšanje zdravstvenega stanja ter spremembe, ki so nastale po dokončni odločbi toženca in ki jih je ugotovila Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, ali so ugotovljene v izvidih izdanih po dokončni odločbi z dne 11. 6. 2012, so lahko le stvar novega postopka pri tožencu in niso upoštevne v sodnem postopku. Okvir presoje sodišča prve stopnje je določen v določbah ZDSS-1. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi sodišče prve stopnje pri tožniku moralo ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti in ga razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dejansko stanje dovolj in popolno ugotovljeno in utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Obenem je kot nepravilni in nezakoniti odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 11. 6. 2012 in z dne 27. 2. 2012 ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu, to je lažje fizično delo, z dvigovanjem bremen do 5 kilogramov, brez hoje po lestvi in brez dela na nezavarovani višini, brez prisiljenega tempa in ritma dela, pretežno sede in z malo hoje, brez hoje po neravnem ali spolzkem terenu od 21. 9. 2011 dalje. Za takšno odločitev je imelo podlago v 93. členu ZPIZ-1 in 81. členom ZDSS-1, ki ga sodišče sicer res ni citiralo, kar pa samo po sebi ne predstavlja takšne kršitve, da zaradi tega izpodbijana sodba ne bi bila pravilna in zakonita.

21. Neutemeljeno in brez podlage pritožba vztraja, da tožnik za svoj poklic ni zmožen in da sodišče ni odločilo o II. kategoriji invalidnosti ter da je za odločanje imelo podlago v 82. členu ZDSS-1. Zmotno pa je tudi stališče, da bi v primeru ugotovljene I. kategorije invalidnosti, odpadlo ugotavljanje pogojev, določenih v 2. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Enaki pogoji, kot se ugotavljajo za priznanje pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, v primeru, če zavarovanec ni vključen v obvezno zavarovanje, se skladno z 68. členom v zvezi s 67. členom zakona ugotavljajo za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti. V obeh primerih se namreč ugotavlja, ali je zavarovanec ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj eno tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let starosti do nastanka invalidnosti.

22. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.