Jedro

Spori v zvezi z uporabo javne ceste, med katere sodi tudi motenje "posesti" na javni cesti, spadajo v upravno in ne sodno pristojnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep prve stopnje.

Predlog tožencev za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo kot prepozno.

Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da se je sodišče oprlo predvsem na dopis z dne 13.6.1997. Iz njega se res lahko sklepa, da je bila ovira postavljena že decembra 1996. Res je tudi, da je tožeča stranka 7.1.1997 izdala odločbo, s katero je naložila tožencema odstranitev kovinske ograje z občinske ceste. Za tako odločbo se je tožeča stranka odločila zaradi pritožb krajanov. Toda meseca junija 1997 je tožeča stranka ponovno prejela pritožbo krajanov. Na podlagi te pritožbe je nato opravila ogled in ugotovila, da se je stanje od prvega ogleda, torej od januarja 1997, spremenilo in da gre za hujše motilno dejanje kot takrat, oziroma za večjo ograjo, ki promet še bolj ovira. Ker toženca kljub odločbi ovir nista odstranila, ampak sta s svojim ravnanjem pokazala, da z oviranjem ne mislita prenehati, je tožeča stranka vložila še tožbo za motenje posesti. Šlo je torej za ponoven poseg, ki so ga občani utemeljeno prijavili tožeči stranki in zahtevali ureditev zadeve pri občini. Sicer pa bi moralo sodišče razpisati obravnavo in podrobno ugotoviti dejansko stanje glede pravočasnosti tožbe. Sodišče je menilo, da je tožba prepozna tudi zato, ker iz odločbe tožeče stranke o odstranitvi ograje z dne 7.1.1997 izhaja, da morata toženca odstraniti objekt in ruševine. Pri tem pa je očitno spregledalo, da je v 2. odstavku obrazložitve odločbe z dne 7.1.1997 navedeno, da je z odlokom o javnem redu in miru v Občini Vrhnika v 5. točki 9. člena naloženo lastnikom, da odstranijo objekte in ruševine, ki ovirajo promet ali ogrožajo varnost ljudi. Tožeča stranka je v tej odločbi citirala odlok o javnem redu in miru, ne pa navajala dejanske ugotovitve. Tožeča stranka je z navedeno odločbo naložila le odstranitev polpremične kovinske ograje, ne pa tudi ruševin.

Toženca sta odgovorila na pritožbo. Ker pa je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (381. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče odgovora ni obravnavalo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zahteva varstvo posesti na javni cesti, torej na prometni površini splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (1. odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah - v nadaljevanju ZJC). Gre torej za javno dobro, ki je izven prometa (2. odstavek 2. člena ZJC) in ki je namenjeno splošni rabi (t.i. javna stvar v splošni uporabi). Ne le, da take stvari ne morejo biti predmet posesti. Ker spadajo v t.i. upravno premoženje, so podvržene javnopravnemu režimu. Zato sodijo spori v zvezi z njihovo uporabo (med katerimi je tudi motenje "posesti") v upravno in ne sodno pristojnost. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (čeprav sicer zaradi nepravočasnosti), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje (16. člen in 2. točka 380. člena ZPP).

Ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, so bili stroški tožencev z odgovorom na pritožbo nepotrebni. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo njihov predlog za povrnitev teh stroškov (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku).