Jedro

Jezikovna metoda določa zunanjo mejo, ki je razlagalec zakona ne sme prestopiti. Iz 1. odstavka 248. člena ZGD-1 izhaja, da ta določba predpisuje zgolj ničnost pravnega posla zagotovitve predujma ali posojila, ne določa pa tudi, da bi imele tako pridobljene delnice status lastnih delnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da toženi stranki iz naslova imetništva 29.895 delnic H., d. d., nimata pravice do glasovanja na skupščini delničarjev in nimata pravice do udeležbe v dobičku v zvezi z letnimi poročili družbe H., d. d., za poslovni leti 2003 in 2004. Obenem je zavrnilo stroškovni zahtevek tožeče stranke in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.355,88 EUR.

2. Prvotožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni sledilo izvajanjem tožeče stranke, da so delnice H., d.d. (prvotožene stranke), ki so v lasti O., d.o.o.,(drugotožene stranke), lastne delnice in toženi stranki iz naslova teh delnic nimata pravice do glasovanja na skupščini delničarjev in do udeležbe v dobičku za poslovni leti 2003 in 2004. Obrazložilo je, da se delnice v lasti O., d.o.o., tudi če bi bile pridobljene s t.i. fiktivnimi posli v smislu 241. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), sedaj 248. člena ZGD-1, ne bi štele za lastne delnice družbe H. Po 241. členu ZGD (v primeru fiktivnega posla) je ničen le obligacijski posel ekonomske podpore za pridobitev delnic (npr. posojilo), sankcija ničnosti pa se ne širi na pravni posel prenosa delnic. Na vprašanje, ali ekonomska podpora družbe H. družbi O. za nakup delnic družbe H. v konkretnem primeru pomeni, da je bila družba H. posredna imetnica lastnih delnic, bi bilo mogoče pritrdilno odgovoriti le v primeru, da bi tožeči stranki dokazali, da je drugotožena stranka delnice pridobivala za račun prvotožene stranke, ali da je drugotožena stranka od prvotožene stranke odvisna družba. V resnici pa je drugotožena stranka O., d.o.o., večinski delničar prvotožene stranke. Tožeči stranki ne zatrjujeta konkretnih dogovorov o tem, da bi šlo za enotno vodenje toženih strank, torej nista dokazali elementov dejanskega koncerna. Prav tako nista zatrjevali niti dokazali, da je bila drugotožena stranka primorana izvrševati poslovne odločitve prvotožene stranke oziroma njenega vodstva. Ekonomska odvisnost družbe O. od družbe H. ni izkazana. Tožeča stranka torej ni dokazala niti, da je O. delnice H. pridobivala za račun H., niti da je O. od H. odvisna družba ali družba, v kateri ima H. večinski delež (prim. 244. člen ZGD, sedaj 251. člen ZGD-1). V zvezi z neenakopravnostjo delničarjev v smislu 219. člena ZGD tožeči stranki nista navedli, da bi tudi ostali delničarji želeli povečati kontrolo nad prvotoženo stranko in da bi prvotožena stranka ravno njim navedeno onemogočila na kakršenkoli način. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je v okviru lastnih delnic bistveno, ali ima drugotožena stranka lastne delnice za račun prvotožene stranke, ne glede na to, če so bile pridobljene v nasprotju z določilom 241. člena ZGD.

6. Pritožnica vztraja, da je O., d.o.o., pridobila delnice družbe H. s fiktivnimi posli, to je z ekonomsko podporo ciljne družbe, zato se po njenem mnenju delnice štejejo za lastne delnice ciljne družbe H. 7. Ni utemeljeno stališče pritožnice, da sistemska razlaga ZGD oziroma sedaj ZGD-1, kjer je določba 248. člena ZGD-1 umeščena med določbe o lastnih delnicah, omogoča zaključek, da se delnice, pridobljene na način iz prvega odstavka 248. člena ZGD-1, štejejo za lastne delnice. Razlaga s pomočjo preostalih metod, zlasti jezikovne in teleološke, privede do drugačne rešitve. Jezikovna metoda določa zunanjo mejo, ki je razlagalec zakona ne sme prestopiti. Iz prvega odstavka 248. člena ZGD-1 izhaja, da ta določba predpisuje zgolj ničnost pravnega posla zagotovitve predujma ali posojila, ne določa pa tudi, da bi imele tako pridobljene delnice status lastnih delnic. Ničnost pravnega posla posojila oziroma zavarovanja pa pomeni, da je potrebno posojilo takoj vrniti oziroma ga od družbe ni možno izterjati, če še ni bilo dano. Tretji odstavek 248. člena ZGD-1 določa, da je ničen tudi pravni posel med družbo in drugo osebo, po katerem naj bi bila ta oseba upravičena pridobivati delnice družbe za račun te družbe, od nje odvisne družbe ali družbe, ki je v njeni večinski lasti. V tem primeru je posledica ničnosti ta, da velja za delničarja v razmerju do družbe ta druga oseba, ki je v svojem imenu, a za račun družbe pridobila delnice te družbe, medtem ko je pravni posel med družbo in to drugo osebo (dogovor o pridobivanju delnic za račun družbe) ničen.

8. V 248. členu ZGD-1 niso urejeni pravni učinki posla o pridobitvi (lastnih) delnic, ampak samo pravni učinki zavezovalnega pravnega posla odobritve posojila (prvi odstavek 248. člena ZGD-1) oziroma mandatnega pravnega posla, s katerim se tretja oseba v razmerju do družbe zaveže pridobivati delnice, katerih izdajatelj je družba (tretji odstavek 248. člena ZGD-1). Iz navedenega določila torej ni mogoče sklepati, da bi bil ničen tudi sam prenos delnic niti, da bi s t.i. fiktivnimi posli pridobljene delnice imele naravo lastnih delnic, iz katerih družba nima nobenih pravic. Tudi če družba financira nakup ali zagotovi zavarovanje za nakup delnic, katerih izdajatelj je, delnice, ki jih posojilojemalec pridobi s takim nakupom, nimajo značilnosti lastnih delnic.

9. Po določbi 251. člena ZGD-1 imajo status lastnih delnic družbe tiste delnice te družbe, ki jih v nasprotju z dovoljenimi izjemami iz prve do šeste alineje in osme alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1: 1.) v lastnem imenu, a za račun te družbe pridobi tretja oseba, 2.) pridobi od te družbe odvisna družba, 3.) pridobi družba v večinski lasti te družbe ali 4.) pridobi tretja oseba za račun odvisne družbe te družbe ali družbe v večinski lasti te družbe. V konkretnem primeru bi tako šlo za lastne delnice tožene stranke le v primeru, če bi tožeča stranka dokazala, da je družba O., d.o.o., delnice tožene stranke pridobila v svojem imenu, a za račun družbe H., če bi bila družba O., d.o.o., od tožene stranke odvisna družba ali če bi bila družba O. v večinski lasti družbe H. ali če bi pridobila družba O. delnice družbe H. za račun kakšne odvisne družbe H. ali kakšne družbe v večinski lasti H. Po določbi prvega odstavka 528. člena ZGD-1 se šteje za družbo v večinski lasti družba, katere večina deležev ali večina glasovalnih pravic pripada drugi družbi. Za odvisno družbo pa po določbi 529. člena ZGD-1 velja pravno samostojna družba, ki jo neposredno ali posredno obvladuje druga družba. Pri tem se domneva, da je družba v večinski lasti odvisna od družbe, ki ima v njej večinski delež. Tožeče stranke pa niso dokazale obstoja nobene od zgoraj navedenih situacij iz 251. člena ZGD-1, da bi bilo delnice imetnika O., d.o.o., mogoče šteti za lastne delnice družbe H. 10. Ureditev iz 248. člena ZGD-1 se razlikuje od ureditve iz 251. člena ZGD-1, saj zakon v 251. členu izrecno določa, da pri izračunu skupnega deleža delnic v skladu z drugim odstavkom 247. in 250. člena tega zakona veljajo te delnice za delnice družbe, medtem ko 248. člen te določbe nima. Tudi teorija stoji na stališču, da gre pri 251. členu za lastne delnice. Zakon je namreč za primere iz 251. člena ZGD-1 (pridobivanje lastnih delnic preko tretjih oseb) lastnost „lastnih delnic“ izrecno določil v samem besedilu zakona. Izpustitev takega besedila iz določila prvega odstavka 248. člena ZGD-1 vodi v nasprotno sklepanje (argumentum a contrario), da zgolj izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 248. člena ZGD-1 ne zadostuje za ugotovitev, da so delnice pridobljene s fiktivnimi posli, lastne delnice.

11. Negativni ekonomski učinki fiktivnih poslov iz prvega odstavka 248. člena ZGD-1, o katerih govori pritožba (vračanje vložkov delničarjem), so namreč po obstoječi zakonski ureditvi sanirani že s sankcijo ničnosti fiktivnega posla. Z vrnitvijo posojila ali kakršnekoli druge koristi iz ničnega pravnega posla se znova vzpostavi prejšnje premoženjsko stanje družbe, s tem pa se ohrani realni substrat delniške družbe kot pravne osebe. S tem se pokaže kot neutemeljeno stališče pritožnice, da bi morale z nezakonitim financiranjem pridobljene delnice ostati tudi brez glasovalnih pravic in udeležbe v dobičku.

12. Pritožnica se neupravičeno sklicuje na sodno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 7/2008 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1008/2007, saj je bila navedena sodna praksa že večkrat presežena z drugimi odločbami višjega sodišča (prim. VSL odločba I Cpg 1126/2009, I Cpg 486/2012 in druge).

13. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi se se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Pritožnica glede na načelo uspeha do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, vendar z njim ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.