Jedro

Dokazno breme za obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe je na strani posojilodajalca - tožnika. Dokazovanje obstoja takšne pogodbe je sicer težje, tožeča stranka pa mora zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu glede njenega obstoja. Za ugoditev zahtevku v pravdnem postopku je namreč potrebno doseči dokazni standard prepričanja. Tožeča stranka je dolžna s svojimi navedbami, izpovedbami in predloženimi dokazi prepričati sodišče o obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe. V nasprotnem primeru, če dokazni standard prepričanja ni dosežen, mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe dolžna plačati tožeči stranki znesek 18.730 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 16.000 EUR od 29. 11. 2017 do plačila in od zneska 2.730 EUR od 10. 9. 2021 do plačila. (I. točka izreka)

2. Tožeča stranka takšne odločitve ne sprejema in zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi.

Navaja, da ni nobenega dvoma, da je bil tožnik posojilodajalec, toženka pa posojilojemalka vtoževanega zneska, saj to brez dvoma potrjuje potrdilo, ki mu sodišče prve stopnje ni poklonilo vere, ter tudi izpovedba tožnikovih staršev. Logično je, da bo toženka zanikala obstoj kakršnegakoli posojilnega razmerja, ni pa razumno utemeljila, zakaj je od tožnika prejela vtoževane zneske, katere je sama priznala, da jih je prejemala. Prav tako je ostalo nepojasnjeno, zakaj je po prejemu tožbe tožniku ponujala 8.000,00 EUR, če sama šteje, da mu ničesar ne dolguje. Izpodbijana sodba tudi ni kritična do potrdila, ki brez dvoma izkazuje obstoj dolga in pravni temelj, ki ga je iskati v ustno sklenjeni posojilni pogodbi, ki jo potrdilo utrjuje. Razlogovanje sodišča, ki odreka verodostojnost potrdilu kot dokazu o obstoju posojilnega razmerja, je zgrešeno in nerazumljivo, skopo in pavšalno. Potrdilo, ki ga je lastnoročno, prostovoljno in brez prisile napisala in podpisala sama toženka, brez dvoma izkazuje, da je tožniku dolžna. Kljub temu, da je potrdilo malo nejasno, pa vsebinsko kaže na obstoj posojilnega razmerja, ki je potrjeno s pričevanji tožnikovih staršev, o samem nastanku potrdila pa je izpovedala tudi priča A. A. Razlogovanje izpodbijane sodbe, da potrdilo ni odraz toženkine svobodne volje, se ne more preizkusiti, saj toženka v tej smeri ni ponudila nobenih trditev in dokazov, razen pavšalnega navajanja nekih okoliščin (npr. stiske), ki ni izkazana in dokazana in gre za protispisno sklepanje sodišča prve stopnje in vešč manever toženke v smeri razbremenjevanja odgovornosti. Toženka prav tako ni izpodbijala spornega potrdila ne v tem postopku ne v posebnem postopku, zlasti ni izkazovala hibe volje, da bi potrdilo nastalo vi, clam ali precario. Prav tako je ostalo nepojasnjeno, kot kaj šteti denar, ki ga je tožnik izročal toženki po prenehanju njune zveze (2.730 EUR). Sodišče tudi ni bilo kritično do lastnoročno vodene evidence izročenega denarja, ki izkazuje posojanje denarja, ki je bilo sukcesivno, sama toženka pa je dobro vedela, koliko dolguje tožniku, saj je sama napisala znesek na potrdilu. Toženke v podpis ni nihče prisilil, vedno je imela možnost ne izdati potrdila in ovaditi tožnika zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja. Nelogično in nesprejemljivo je tudi sklepanje, da je znesek 2.730 EUR plačilo za letovanje. Tudi če sta bila skupaj na letovanju in je stroške kril tožnik, zakaj bi ji potem toliko časa po dogodku nakazoval določene zneske, če teh stroškov toženka ni dokazala. Prav tako ni dokazala pritiskov, ki naj bi nastajali po vloženi tožbi, razen če je samo tožbo štela za pritisk, kar pa je zakonsko dovoljeno in ne more iti za prisilo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sprva je tožnik v tožbi zahteval vrnitev posojila v višini 16.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2017 dalje do plačila, ki ga je toženki posojal v manjših zneskih od leta 2011 do 2017, tekom postopka pa je spremenil tožbo ter zvišal tožbeni zahtevek za 2.730 EUR, kar naj bi predstavljalo znesek posojila v obdobju po letu 2017, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2021 dalje do plačila. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo posojilno razmerje med pravdnima strankama ustno dogovorjeno, toženki pa je denar med leti 2011 in 2017 izročal v več manjših zneskih, nekaj v gotovini in nekaj z bančnimi nakazili, v skupni višini 16.000 EUR, kar je dokazoval s potrdilom z dne 27.11.2017, na katerem je toženka zapisala, da mu bo posojilo vrnila do 28.11.2017. Nasprotno pa je toženka zatrjevala, da ji tožnik ni posodil nobenega denarja; potrdilo je nastalo kot posledica tožnikovih groženj in izsiljevanja, da bo razkril o njej določene osebne okoliščine, če mu ne izroči predmetnega zneska. Tožnik je nadalje zatrjeval, da ji je tudi po nastanku predmetnega potrdila še naprej posojal denar z bančnimi nakazili, in sicer do 9.9.2021 v skupni višini 2.730 EUR, toženka pa je zanikala, da naj bi šlo pri tem za posojila.

7. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (569. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Posojilna pogodba je konsenzualni kontrakt; za njeno veljavnost ni potrebna nobena posebna obličnost, lahko je sklenjena ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank, ki jo lahko stranke izjavijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (18. člen OZ).

8. Dokazno breme za obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe je na strani posojilodajalca - tožnika. Dokazovanje obstoja takšne pogodbe je sicer težje, tožeča stranka pa mora zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu glede njenega obstoja. Za ugoditev zahtevku v pravdnem postopku je namreč potrebno doseči dokazni standard prepričanja. Tožeča stranka je dolžna s svojimi navedbami, izpovedbami in predloženimi dokazi prepričati sodišče o obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe. V nasprotnem primeru, če dokazni standard prepričanja ni dosežen, mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj napravilo pravilni sklep, da tožnik svojih tožbenih trditev o obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe ni dokazal in je zato tožbeni zahtevek pravilno kot nedokazanega zavrnilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o neobstoju posojilne pogodbe ne omajajo in so ti tudi sicer neprepričljivi. Tožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja svoje videnje zadeve in ugovore, ki jih je obrazloženo in pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

10. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je potrdilo z dne 27.11.2017 tisto, ki brez dvoma izkazuje obstoj dolga in predstavlja pravni temelj sklenjenega posojilnega razmerja med njim in toženko. Zgolj s predložitvijo te listine tožnik obstoja posojilnega razmerja ni izkazal. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v potrdilu zapisano zgolj, da toženka s tem potrdilom potrjuje, da lahko z njim tožnik preko sodnega postopka zahteva 16.000 EUR, če mu jih toženka do dne 28. 11. 2017 ne izroči. Takšnega potrdila torej ni mogoče šteti za odločilen dokaz obstoja med pravdnima strankama ustno sklenjenega posojilnega razmerja. Mogoče ga je šteti zgolj kot indic, ki bi sicer lahko govoril v prid obstoja posojilnega razmerja med strankama, pa vendar je njegova dejanska teža odvisna od ostalih izvedenih dokazov, ki bi morali prav tako govoriti v prid obstoja predmetnega razmerja. Ostali izvedeni dokazi obstoja ustne posojilne pogodbe ne potrjujejo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnikovim pritožbenim navedbam, da sta njegova starša ob zaslišanju potrdila, da naj bi tožnik posodil denar toženki, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje, kljub temu pa je ob presoji drugih dokazov, ki jih je ponudil tožnik, ugotovilo, da tožnikove navedbe v vlogah nasprotujejo njegovim izpovedbam ob zaslišanju, prav tako njegove navedbe in izpovedbe nasprotujejo izpovedbam prič in drugim dokazom, ki jih je tožnik predložil, in sicer med drugim: - tožnik sprva v tožbi zatrjuje, da je toženki izročil 16.000 EUR v večkratnih zneskih na svojem domačem naslovu, ob svojem zaslišanju pa je izpovedal, da ji je zneske izročal pri njej ali pri njemu doma, tudi po gostilnah in pred banko; - ob svojem zaslišanju je tožnik izpovedal, da je toženki posodil 16.000 EUR v več zneskih od leta 2010 do leta 2014, ko sta njuno razmerje zaključila, pri čemer ji je izročal družinski denar. Kasneje pa je izpovedal, da je bilo vseh 16.000 EUR posojeno v več zneskih od leta 2011 do 2017 (torej ne do leta 2014, kot je sprva zatrjeval). Priči B. B. in A. B. sta sicer potrdili, da je pri tem šlo za družinski denar, ki pa je bil v večjem delu toženki izročen leta 2017 (in torej ne v časovnem razponu, kot ga navaja tožnik); - nadalje je tožnik zatrjeval, da je toženki denar izročal v več manjših zneskih, ob zaslišanju pa je izpovedal, da je bil med njimi tudi enkratni znesek 1.000 EUR, drugače pa so bili manjši zneski, po 200, 250 EUR. Kasneje ob svojem zaslišanju pa je izpovedal, da ji je enkrat posodil tudi 2.500 EUR v enkratnem znesku. Tožnik je za dokazovanje obstoja posojilnega razmerja priložil tudi evidenco, ki jo je vodil ročno in v katero si je sukcesivno zapisoval vse zneske, ki jih je posojal toženki do leta 2016. Iz predmetne evidence pa nikjer ni razviden znesek 1.000 EUR, prav tako ne znesek 2.500 EUR; - tožnik je ob svojem zaslišanju izpovedal, da je toženki v njegovem imenu enkrat denar izročil celo njegov oče. Razlog za to naj bi bil, ker je tožnik takrat opravljal terensko delo kot študent in ji sam denarja ni mogel nesti. Njegov oče pa je ob svojem zaslišanju zanikal, da bi denar izročil toženki v sinovem imenu; - prav tako je tožnik v eni izmed pripravljalnih vlog trdil, da je bila priča zapisu potrdila z dne 27.11.2017 njegova mama B. B., ob zaslišanju pa je izpovedal nasprotno, in sicer, da njegove mame takrat ni bilo zraven; - izpovedal je tudi, da je po prenehanju razmerja toženki denar posojal še naprej v višini 3.000 EUR, in sicer od leta 2016 do leta 2019. Kasneje je ob predložitvi bančnih izpiskov, ki jih je v spis vložila toženka, spremenil svojo izpovedbo, in navedel, da ji je očitno denar posojal do leta 2021. Predmetni bančni izpiski pa izkazujejo transakcije, v katerih je tožnik toženki nakazal denar v skupnem znesku 2.730 EUR, in sicer od leta 2019 do 2021 (in torej ne od leta 2016, kot zatrjuje tožnik). Že navedena nasprotja med trditveno podlago in izpovedbo tožnika vzbujajo dvom o obstoju ustno sklenjenega posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Utemeljen dvom vzbuja tudi dejstvo, da tožnik ni želel predložiti bančnih izpiskov, iz katerih naj bi izhajali zneski posojil, ki naj bi jih nakazal toženki. Ne gre tudi spregledati, da je tožnik znesek v višini 2.730 EUR vtoževal šele s spremembo tožbe, po tem, ko je toženka predložila bančne izpiske, ki izkazujejo transakcije, ki jih je tožnik izvedel v korist toženke. Tudi tu pritožbeno sodišče meni, da je izredno nenavadno, da bi tožnik na ta znesek "pozabil" in se ga nato odločil vtoževati šele po tem, ko ga je na to "spomnila" sama toženka s predložitvijo predmetnih izpiskov sodišču. Prav tako je tožnik izpovedal, da je takrat, ko je toženki denar posojal prek bančnega računa, kot namen napisal bodisi nakazilo, posojilo ali polog, posojilo pa je kot namen transakcije naveden zgolj na enem izmed bančnih izpiskov (z dne 12.6.2020), iz njega pa je razvidno, da te transakcije sploh ni opravil tožnik, temveč A. A., ki je, zaslišan kot priča, zanikal poznanstvo s toženko. Tožniku zaradi obstoja vseh nasprotij v njegovih navedbah in izpovedbah, v izpovedbah prič in drugih predloženih dokazov, nedvomno tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo z dokaznim standardom prepričanja izkazati obstoja ustne posojilne pogodbe s toženko, temveč celo nasprotno, presoja vseh dokazov, kljub obstoju predmetnega potrdila z dne 27.11.2017, izkazuje dvom o obstoju takšnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožnikov zahtevek, je zato pravilna.

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnih izdatkov, saj v njem podane navedbe niso prispevale k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).