Jedro

Sostorilec kaznivega dejanja ni le tisti, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Glede na v pritožbi izpostavljene ugotovitve dokaznega postopka in zagovor obdolženega B., državni tožilec po presoji višjega sodišča utemeljeno opozarja na ravnanja obdolženega R. med postopkom opravljanja nadzora, ki kažejo na njegove aktivnosti in s tem morda bistven prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Pojmovanje in razlaga sostorilstva ter v zvezi s tem zaključki sodišča prve stopnje, so zato (pravno) zmotni.

Izrek

I. Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje pod točko II izreka za obdolženega F. R. razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika okrožnega sodišča. II. Pritožba zagovornika obdolženega B. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje pod točko I izreka.

III. Obdolženi B. B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je ob uporabi omilitvenih določil po prvem odstavku 51. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 47. členu KZ-1 mu je izreklo tudi denarno kazen v skupnem znesku 100,00 EUR, ki jo mora plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je obdolženemu po določilih 74. člena KZ-1 odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v znesku 50,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, odvetnika M. H., bremeni proračun. Pod točko II izreka sodbe pa je po 3. točki 358. člena ZKP obdolženega F. R. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in nagrada njegove zagovornice, odvetnice A. Z., proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe pod točko I izreka se je pritožil zagovornik obdolženega B. B., navaja da iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe določil zakona (pravilno kršitve kazenskega zakona), s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega oprosti.

3. Zoper oprostilni del sodbe pod točko II izreka za obdolženega F. R. se je pritožil državni tožilec, iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

4. Pritožba zagovornika obdolženega B. B. ni utemeljena, pritožba državnega tožilca pa je utemeljena.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B. 5. Očitanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, taksativno določenih v 371. členu ZKP, zagovornik ne konkretizira. Navaja, da sodišče zmotno in v nasprotju s podatki spisa oziroma listinami povzema izjavo bosanskega državljana F. H., ki naj bi izjavil, da je domnevno gotovino ali znesek „plačal“ starejšemu, debelejšemu moškemu z brki, ki je imel laptop. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju namreč izhaja, da je izročil dokumente osebi, ki jo je označil kot debelo, starejšo in z brki, nikjer pa ne piše, da naj bi bila izročena gotovina, kot to napačno povzema sodišče. Iz zapisnika namreč izhaja, da naj bi H. določeno gotovino pustil na stolu v kombiju, torej je ni izročil B.. Te pritožbene navedbe zagovornika pomenijo uveljavljanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 11 obrazložitve sodbe pravilno in v skladu z vsebino zapisnika o zaslišanju F. H. dne 15. 2. 2017 pri Kantonalnem sodišču v Tuzli, povzelo vsebino njegove izjave oziroma izpovedbe. Povedal je namreč, da je v vozilu opazil moškega, starega okoli 60 let, debelejšega, v uniformi, imel je brke črne barve, laptop in neke papirje, da mu je ta moški povedal višino kazni za manjkajočo slovensko vinjeto in v nadaljevanju postopka mu je ta isti moški rekel, da ima vinjeto pri sebi, da stane 65,00 EUR, sam pa je iz denarnice vzel denar, spomni se, da mu je dal papirnate bankovce v apoenih po 50,00 EUR, 10,00 EUR in 5,00 EUR in mu je to dal na mizo in on je potem vzel ven vinjeto. Tudi po presoji višjega sodišča je F. H. s to izpovedbo opisal in potrdil izročitev denarja moškemu, ki je takrat sedel v službenem vozilu, kot je to v izpodbijani sodbi pravilno povzelo in navedlo sodišče prve stopnje. Glede na dejanske ugotovitve dokaznega postopka in v zvezi s tem ostale razloge izpodbijane sodbe, pa ni dvoma, da je v službenem vozilu takrat sedel prav obdolženi B. B.. Očitana kršitev torej ni podana, saj razlogi sodbe niso v nasprotju z izpovedbo priče F. H. glede odločilnih dejstev obravnavane zadeve.

7. Tudi na strani 5 v tretjem odstavku obrazložitve pritožbe zagovornik navaja, da obrazložitev sodbe nasprotuje listinskim dokazom v spisu, s čimer ponovno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pri tem ne pojasni, kateri del obrazložitve sodbe in s katerimi listinskimi dokazi v spisu je v nasprotju, zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ko zagovornik v zvezi s to pritožbeno trditvijo izpostavlja izpovedbo priče D. M. in izraža dvom v izpovedbo in verodostojnost priče J. O., pa nasprotuje dejanskim ugotovitvam in oceni sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje v obsodilni sodbi prekoračilo očitke iz obtožbe. Očitek sodišča, da se je obdolženi želel okoristiti in zaključek sodišča na strani 10 sodbe, da je B. osebno zahteval plačilo zneska, presega očitek iz obtožbe, da sta obdolžena skupno zahtevala ta znesek ter da sta pridobila 50,00 EUR.

9. Iz navedenih pritožbenih navedb je razbrati, da zagovornik nasprotuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ko je v točki 13 obrazložitve, utemeljevalo krivdo obdolženega B. B. in zaključilo, da je prav slednji osebno zahteval od kršiteljev plačilo zneska 65,00 EUR. Na ta način pa očitana kršitev, da je bila obtožba prekoračena (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ne more biti podana. Sodišče namreč prekorači obtožbo takrat, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. Sodba se sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, kar pomeni, da mora biti med obtožbo in sodbo podana subjektivna in objektivna identiteta (prvi odstavek 354. člena ZKP). Zagovornik ima sicer prav, da obtožnica, vložena zoper obdolžena B. B. in F. R. vsebuje očitek, da sta ravnala v sostorilstvu. Vendar so v pritožbi povzeti in izpostavljeni razlogi izpodbijane sodbe, da je obdolženi B. osebno zahteval plačilo zneska, posledica spremembe opisa dejanja v izrečeni sodbi obdolženemu B. B., da je kaznivo dejanje izvršil sam in ne v sostorilstvu z obdolženim F. R., kot je očitek obtožbe. Gre za dopustno spremembo opisa dejanja, ki ni pravno relevantna za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca in se nanaša le na spremembo glede (opustitve) udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja (v posledici izrečene oprostilne sodbe obdolženemu F. R.) in oceno sodišča, da je obdolženi B. sam storilec. Izpodbijana obsodilna sodba se zato še vedno nanaša samo na dejanje, ki je predmet vložene obtožbe in ne gre za spremembo v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje. Zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je bila obtožba prekoračena. Ko zagovornik v zvezi s tem očitkom hkrati nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, da je bila navedba v delovnem nalogu z dne 14. 6. 2015 lažna, pa ne uveljavlja navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

10. Po mnenju zagovornika je izpovedba priče J. O. nezakonit in nedopusten dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati, saj je O. pri izvajanju izrednega nadzora deloval v smislu „tajnega opazovanja“. Vendar zagovornik nima prav. Do teh okoliščin in stališča zagovornika se je višje sodišče že opredelilo v sklepu z dne 23. 8. 2018, pri odločanju o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je predlog za izločitev zapisnika o zaslišanju priče J. O. kot neutemeljen zavrnilo. Višje sodišče je temu pritrdilo in poudarilo, da je J. O., kot referent za kontrolo blagajniškega poslovanja, izvajal nadzor neodvisno od dela policije, skladno s pogodbenimi določili in internimi pravili, zato je zmotno stališče, da gre za ukrep, primerljiv prikritim preiskovalnim ukrepom. V izogib ponavljanju in ker pritožba ne navaja nič novega, se višje sodišče sklicuje na te razloge svoje odločitve z dne 23. 8. 2018, in hkrati kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe zagovornika, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Nasprotovanje zaključkom sodišča prve stopnje v delu, ko je verjelo izpovedbi priče J. O., zagovornik utemeljuje z navedbami o procesni pomanjkljivosti in kršitvi postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z rekonstrukcijo in ogledom kraja, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Navaja, da bi šele rekonstrukcija lahko pokazala, kje točno se je priča O. sploh nahajala, kakšna je bila razdalja do službenega vozila in kako je na tej razdalji možno slišati razgovor glede na dejstvo, da je v bližini avtocesta.

12. V prvem odstavku 18. člena ZKP je izraženo načelo proste presoje dokazov, po katerem pravica sodišča, ki v kazenskem postopku presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Sodišče torej samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Takšna je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pri odločanju o dokaznih predlogih, ki je tudi v skladu z merili Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

13. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je sodišče prve stopnje že na glavni obravnavi dne 20. 9. 2018 obrazloženo zavrnilo dokazni predlog zagovornice obdolženega F. R. (torej ne zagovornika obdolženega B. B. ali slednjega samega) za opravo rekonstrukcije kaznivega dejanja, to svojo odločitev pa je ponovno obrazložilo v točki 6 izpodbijane sodbe z utemeljitvijo, da je izvedeni dokazni postopek odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, predlagani dokazi (torej tudi rekonstrukcija kaznivega dejanja) pa bi bistveno presegli okvir dokaznega postopka v zvezi z dejanjem pod obtožbo. Okoliščine, ki naj bi se po pritožbenih navedbah zagovornika ugotavljale z rekonstrukcijo kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje povsem zadostno ugotovilo že z izpovedbo priče J. O. (točka 9 obrazložitve sodbe), ki je glede odločilnih okoliščin, to je razgovora obdolženega s kršiteljema H., potrjena prav z njunima skladnima izpovedbama. Povsem utemeljeno in razumno je zato sodišče prve stopnje zavrnilo ta dokazni predlog in to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

14. Po mnenju zagovornika obtožba ne vsebuje opisa vseh elementov očitanega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 261. člena KZ-1, saj ni razvidno, kakšno ravnanje se obdolženemu B. očita kot koruptivno oziroma kako naj bi sploh pridobil protipravno premoženjsko korist. S temi navedbami utemeljuje pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje.

15. Tudi v tem delu pritožbenih zatrjevanj se višje sodišče z zagovornikom ne strinja. Kot že poudarjeno, se izrečena sodba v celoti nanaša na dejanje, ki je predmet obtožbe (prvi odstavek 354. člena ZKP), opis kaznivega dejanja v točki I izreka izpodbijane sodbe pa vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1. V opisu dejanja je v uvodnem delu (abstraktni dejanski stan) navedeno, da je obdolženi „kot uradna oseba zahteval in sprejel nagrado, da bi v mejah svojih uradnih pravic ne opravil uradnega dejanja, ki bi ga moral in smel opraviti“, nato pa je v nadaljevanju opisa konkretiziran abstraktni dejanski stan, in sicer je navedeno, da je kot cestninski nadzornik pri družbi D. d.d. opravljal nadzor nad predpisano namestitev in uporabo vinjet, pri tem pa državljanoma Bosne in Hercegovine A. in F. H., ki sta storila prekršek, ni izrekel globe (v skladu s citiranimi zakonskimi določili in v navedeni višini), ampak je od njiju zahteval plačilo 65,00 EUR, ki sta mu jih navedena izročila; nadalje, da je v delovni nalog navedel lažne podatke; in končno, da si je s tem, upoštevaje vrednost vinjete v znesku 15,00 EUR, ki jo je na vozilo nalepil F. R., pridobil podkupnino oziroma nagrado v višini 50,00 EUR. Ta opis dejanja v sodbi vsebuje konkretizacijo vseh kazenskopravnih pojmov iz abstraktnega (zakonskega) opisa kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1. V opisu so navedena vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, da je bila obdolžencu omogočena učinkovita obramba. Natančno in določno je opredeljena oziroma konkretizirana protipravnost njegovega ravnanja zaradi kršitev določb Zakona o cestninjenju, in tudi ravnanje, s katerim si je pridobil podkupnino oziroma nagrado v navedeni višini. Zato ni mogoče sprejeti pritožbenih trditev zagovornika, da že iz opisa dejanja v obtožbi, kot tudi sodbi, ni razvidno, kakšno ravnanje se obdolžencu očita kot koruptivno oziroma kako naj bi si obdolženi sploh pridobil podkupnino oziroma nagrado. Povsem zmotne in v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe pa so nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika, da je sodišče obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja v sostorilstvu s F. R., medtem ko je slednjega hkrati oprostilo očitkov po obtožbi. Iz izreka izrečene obsodilne sodbe B. B. namreč ne izhaja, da je deloval kot sostorilec, ne po opisu in ne po pravni opredelitvi očitanega kaznivega dejanja.

16. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč glede obdolženega B. B. razjasnilo vsa odločilna dejstva, njegov zagovor in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Te svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami ter s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe v obsodilnem delu in jih kot pravilne povzema.

17. Bistvo zagovornikove pritožbe je v navedbah, da obdolženemu B. B. storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana, sodišče prve stopnje pa je enostavno verjelo neverodostojni izjavi priče J. O., ki je sicer izvajal tudi tajno opazovanje in zato ni imel nobene podlage. Tudi izjavo priče F. H. glede izročitve gotovine je sodišče ocenilo zmotno, bistven element kaznivega dejanja, to je sprejem podkupnine, pa tako ostaja nedokazan. Nesmiselna je ocena sodišča o krivdi obdolženega B., medtem ko glede krivde obdolženega R. ni doseglo takšnega prepričanja. Če ne obstajajo okoliščine glede krivde pri enem od sostorilcev, je krivda zagotovo izključena pri drugem. Zastavlja se vprašanje, kako je sploh možna izvršitev očitanega dejanja, saj naj bi ga dokončala druga oseba, ki pa je bila oproščena.

18. S temi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno verjelo izpovedbi priče J. O., ki je glede bistvenih okoliščin obravnavanega dejanja v celoti potrjena s skladnima izpovedbama prič A. in F. H.. Glede na podatke kazenskega spisa je v točkah 9 in 11 obrazložitve sodbe pravilno povzelo bistvene dele njihovih izpovedb, nato pa v točki 12 obrazložitve sodbe utemeljeno in prepričljivo zaključilo, da je obdolženemu storitev kaznivega dejanja dokazana. Pravilno je ugotovilo, da obdolženi obravnavanega dne, kot uradna oseba D. d.d., pri opravljanju nadzora nad predpisano namestitev in uporabo vinjet, v mejah svojih uradnih pravic ni opravil uradnega dejanja, ki bi ga moral in smel opraviti, temveč je zahteval in sprejel nagrado od A. in F. H., ki sta storila prekršek, saj je od njiju namesto izreka globe zahteval plačilo 65,00 EUR in si glede na vrednost vinjete 15,00 EUR, ki je bila kršiteljema izročena, s tem pridobil podkupnino oziroma nagrado v višini 50,00 EUR, ki sta mu jih navedena izročila. Slednja, zaslišana kot priči, sta namreč o teh okoliščinah izpovedala zelo jasno in skladno, njuni izpovedbi pa je vsebinsko potrdil tudi priča J. O.. Zato višje sodišče v celoti pritrjuje tem razlogom izpodbijane sodbe.

19. Zmotno je naziranje zagovornika, da bi zaradi izreka oprostilne sodbe obdolženemu F. R., bilo potrebno oprostiti tudi obdolženega B. B., ker se jima po obtožbi očita sostorilstvo. Presoja oziroma ocena in zaključek sodišča o tem, ali je posameznemu obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja po obtožbi tudi dokazana, je namreč potrebna in nujna glede vsakega obdolženca individualno, ne glede na to, ali naj bi po očitkih v obtožbi deloval kot storilec, sostorilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju. Na tej podlagi in po preprostem logičnem sklepanju je zato jasno, da je vrsta izrečene sodbe (zavrnilna, oprostilna ali obsodilna) posameznemu obdolžencu, odvisna od dokazne presoje sodišča po izvedenem dokaznem postopku.

20. Pravilno zagovornik navaja, da je izvršitveno dejanje v storilčevem osebnem terjanju podkupnine in da je kaznivo dejanje dokončano s terjanjem ali sprejemanjem podkupnine ali s sprejemom same obljube darila. Nima pa prav v zatrjevanju, da očitano kaznivo dejanje ni bilo niti pričeto, kaj šele dokončano in da izvršitev očitanega dejanja po obtožbi tudi ni mogoča, saj naj bi kaznivo dejanje dokončala druga oseba, ki je bila oproščena. Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi namreč izhaja, da je obdolženi B. zahteval in sprejel nagrado, v točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, da mu je ta storitev in torej dokončano kaznivo dejanje tudi v celoti dokazano. Teh pravilnih ugotovitev in razlogov sodišča prve stopnje ne more v ničemer omajati izpovedba priče D. M., da glede obdolženega B. nikoli (pred obravnavanim dogodkom) ni opazil nepravilnosti, kot poskuša neuspešno prepričati zagovornik. Ta izpovedba priče M. nikakor ne dopušča sklepanja o neverodostojnosti izpovedbe priče J. O.. Kot že poudarjeno, izpovedba slednjega je glede bistvenih okoliščin obravnavane zadeve, torej konkretnega ravnanja obdolženega B. dne 14. 6. 2015, v celoti potrjena s skladnima izpovedbama prič A. in F. H., kot je pravilno in prepričljivo argumentiralo sodišče prve stopnje. Glede na nedvomno ugotovitev, da kršitelja H. sploh nista imela vinjete, ne pa, da bi jo le pozabila nalepiti na vozilo, kot je v delovni nalog z dne 14. 6. 2015 zapisal obdolženi B., je povsem logičen in razumen sklep, da je slednji v delovni nalog navedel lažne podatke.

21. Zaradi odločbe o kazenski sankciji se zagovornik ni pritožil, višje sodišče pa je ta preizkus opravilo po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, obdolženčeve krivde ter ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, celo z uporabo omilitvenih določil, ki je zgolj opozorilne narave. Navedenim okoliščinam in premoženjskim razmeram obdolženega ustreza tudi obligatorno izrečena denarna kazen, ki jo mora plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe.

22. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane obsodilne sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe v točki II (391. člen ZKP).

23. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.

K pritožbi državnega tožilca

24. Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe obdolženemu F. R. utemeljilo z navedbami, da ni nobenih dokazov, da bi obdolženi osebno od kršiteljev A. in F. H. zahteval ali sprejemal kakršenkoli denar ali podkupnino, temveč je dejansko to storil B. B., ki je bil vodja postopka. Nobenih dokazov tudi ni, da bi med obdolženima obstajal kakšen predhodni dogovor in da sta delovala v sostorilstvu, zato ni mogoče zanesljivo sklepati, da je imel tudi obdolženi R. namen pridobiti si podkupnino.

25. Državni tožilec takšnim razlogom izpodbijane sodbe utemeljeno nasprotuje. Navaja, da je dokazni postopek sicer res pokazal, da je vsak cestninski nadzornik pri izvajanju postopka samostojen, a je po drugi strani sam obdolženi B. v zagovoru navedel, da je prisotnost drugega nadzornika pri izvedbi postopka namenjena vzpostavitvi neke vrste „varnostnega trikotnika“ med obema nadzornikoma in kršiteljem in da tako drugi nadzornik na nek način nadzira pravilnost prekrškovnega postopka. Poleg navedenega pa ni mogoče spregledati, da je R. v konkretnem postopku intenzivno sodeloval, saj je ustavil avtomobil kršiteljev, pričel pogovor z njima, ker nista imela vinjete, bil nato ves čas postopka prisoten v neposredni bližini soobdolženega in kršiteljev, ter na vetrobransko steklo vozila slednjih nato tudi nalepil vinjeto. Vse navedeno po mnenju državnega tožilca jasno kaže na to, da postopka brez zavestnega sodelovanja obdolženega R. ne bi bilo mogoče izpeljati na opisan način in zato njegove aktivnosti predstavljajo bistven prispevek k storitvi očitanega kaznivega dejanja v obliki sostorilstva.

26. Znano je stališče Vrhovnega sodišča in že ustaljene sodne prakse, da za sostorilstvo zadostuje, da sta sostorilca skupaj uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja in ni treba, da bi posamezni sostorilec vse zakonske znake uresničil sam.1 Sostorilec kaznivega dejanja ni le tisti, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Glede na v pritožbi izpostavljene ugotovitve dokaznega postopka in zagovor obdolženega B., državni tožilec po presoji višjega sodišča utemeljeno opozarja na ravnanja obdolženega R. med postopkom opravljanja nadzora, ki kažejo na njegove aktivnosti in s tem morda bistven prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja. Pojmovanje in razlaga sostorilstva ter v zvezi s tem zaključki sodišča prve stopnje, so zato (pravno) zmotni.

27. Višje sodišče se strinja z državnim tožilcem, da sodišče prve stopnje pri presoji očitkov kaznivega dejanja obdolženemu F. R., ni namenilo potrebne oziroma zadostne pozornosti v pritožbi izpostavljenim okoliščinam, ki izhajajo iz izvedenih dokazov in tudi zagovora obdolženega B. B. v delu, ki ga pritožba posebej izpostavlja, zato je pritožbi državnega tožilca, ko predlaga razveljavitev oprostilnega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, ugodilo. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ponovilo že izvedene dokaze, po potrebi dokazni postopek še dopolnilo, nato pa po celoviti presoji vseh relevantnih okoliščin očitanega kaznivega dejanja obdolženemu F. R. in ob upoštevanju smernic višjega sodišča iz te odločbe glede pravne narave sostorilstva, o obtožbi zoper obdolženega ponovno odločilo. Pri tem bo posebno pozornost namenilo okoliščinam, ki jih državni tožilec v pritožbi utemeljeno izpostavlja in so nedvomno relevantne za sprejem pravilne odločitve. Ker je sodnica posameznica, ki je izrekla izpodbijano sodbo, svoje stališče že zavzela, in tudi upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča2, se bo nova glavna obravnava opravila pred drugim sodnikom posameznikom okrožnega sodišča. Določba četrtega odstavka 392. člena ZKP se namreč v primeru, ko je na predobravnavnem naroku odločeno, da obdolžencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča, uporabi smiselno, saj sodišče druge stopnje v tem primeru ne more odrediti sojenja pred senatom.3

28. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe pod točko I (prvi odstavek 392. člena ZKP).

1 VSRS XI Ips 12941/2014 z dne 24. 4. 2014. 2 Up-57/14 z dne 26. 1. 2017. 3 VSRS I Ips 56368/2012 z dne 16. 4. 2015.