11.10.1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A.A., ... na seji senata dne 11.10.1995

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A.A. zoper odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije opr. št. Sp 635/92 z dne 26/11-1992 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 1195/90 z dne 28/11-1991, se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija v izreku navedeni odločbi, s katerima je sodišče deloma ugodilo njegovemu predlogu za sodno varstvo in spremenilo odločitve disciplinskih organov delodajalca tako, da je pritožniku namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja izreklo disciplinski ukrep javnega opomina. V posledici take odločitve je ugodilo tudi njegovemu reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja do ponovnega nastopa dela. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je pritožnik odgovoren le za dve storjeni kršitvi delovne obveznosti, za kateri mu po veljavnih predpisih ni mogoče izreči najstrožjega disciplinskega ukrepa.

2.Pritožnik se tudi s tako odločitvijo ne strinja in predlaga, da Ustavno sodišče odloči o njegovi popolni oprostitvi za očitane kršitve delovne obveznosti in ga s tem rehabilitira. Pri obširnih navedbah o svojem nestrinjanju z dokazno oceno sodišča izhaja iz prepričanja, da je bil disciplinski postopek neutemeljen in nezakonit. Človekove pravice in temeljne svoboščine naj bi mu bile kršene z drugostopno sodno odločbo oziroma z zlorabo in kršenjem zakonov s strani sodnikov, ki so o njej odločali. Pri tem našteva sedem ustavnih členov (14., 15., 21., 22., 23., 25. in 34), ne da bi posamične domnevne kršitve ustavnih pravic posebej utemeljeval.

B.

3.Pritožnik ne navaja, da bi bila podlaga za izpodbijano odločbo katera od okoliščin, naštetih v prvem odstavku 14. člena Ustave. Prav tako ne utemeljuje, s čim naj bi sodišče prekršilo ustavno načelo o pravni in socialni državi (2. člen Ustave) in s tem tudi ne konkretizira morebitne kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

4.Pritožniku je bilo zagotovljeno sodno varstvo njegovih pravic in pravica do pritožbe in drugih pravnih sredstev (23. in 25. člen Ustave). V tem okviru je vsakomur zagotovljeno tudi sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave).

5.Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave).

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so na Ustavo in zakon (125. člen Ustave); sodnikova kršitev Ustave ali hujša kršitev zakona pa je sankcionirana z možnostjo razrešitve (drugi odstavek 132. člena Ustave). Kolikor sodnik z zlorabo sodne funkcije naklepno stori kaznivo dejanje, ga Državni zbor (obligatorno) razreši, pri čemer mora biti kaznivo dejanje ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo (tretji odstavek 132. člena Ustave).

6.Tudi pristojno sodišče oziroma sodniki, ki so odločali v delovnem sporu, so bili vezani na neposredno ustavno zapoved o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v konkretnem sodnem postopku in do odprave posledic njihovih morebitnih kršitev, kolikor je to možno v okviru rednih in izrednih pravnih sredstev. Kaznivo dejanje sodnika (sodnikov) je obnovitveni razlog (prej 4. točka 39. člena Zakona o sodiščih združenega dela, Ur. l. SFRJ 24/74 v zvezi z Zakonom o SZD Ur. l. SFRJ št. 38/84; sedaj 6. točka 421. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94), pri čemer morata biti izpolnjena še dva predpogoja: med kaznivim dejanjem in vsebino odločitve mora biti vzročna zveza, in kaznivo dejanje mora biti ugotovljeno s pravnomočno sodbo - razen v primeru, ko se kazenski postopek ne more izvesti n.pr. zaradi imunitete, ko bi moralo sodišče samo odločati obstoju tega obnovitvenega razloga kot o predhodnem vprašanju.

7.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev disciplinskih organov in sodišča o očitanih disciplinskih kršitvah in disciplinski odgovornosti pritožnika, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

8.Ustavna in zakonska določba (tretji odstavek 160. člena Ustave in prvi odstavek 51. člena ZUstS) o tem, da se praviloma odloča o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo, pomeni tudi to, da se ustavna pritožba lahko vloži šele potem, ko so izčrpane vse redne in praviloma tudi izredne pravne poti, s katerimi se lahko popravijo ali odpravijo kršitve ustavnih pravic. Kolikor pritožnik meni, da je obrazložitev sodne odločbe oziroma da so posamezne navedbe in mnenja v tej obrazložitvi zanj žaljive, in da je s tem kršena njegova pravica do osebnega dojstojanstva iz 21. člena Ustave, mora pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati pravno varstvo, ki mu je v zvezi s tem dano v veljavni zakonodaji (n. pr. kazenski). Pri tem je seveda treba upoštevati tudi imuniteto sodnika za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču (134. člen Ustave). Tako mnenje pa se lahko izrazi tudi v obrazložitvi konkretne odločitve.

9.Dejstvo, da je sodišče prve stopnje le deloma ugodilo zahtevku pritožnika, drugostopno sodišče pa je tako odločitev potrdilo, ne pomeni že samo po sebi, da

10.sta bili sodišči pristranski. Glede na načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), sodišče samo odloča o tem, katera dejstva bo štelo za dokazana, oziroma o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora spoštovati načelo kontradiktornosti (in s tem pravico do enakega varstva pravic) in izvesti vse dokaze, ki so bistveni za odločitev v zadevi. V konkretni zadevi je sodišče v ponovljenem postopku izvedlo obsežen dokazni postopek in sklepčno obrazložilo svojo odločitev. Zato tudi kršitve pravice do enakega varstva pravic in do nepristranskega sodišča iz 22. in 23. člena Ustave niso podane.

Ker očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata mag. Janez Snoj