Jedro

Pravni standard nepreskrbljenosti zakonca po ustaljeni sodni praksi zajema tudi dejstvo socialnega stanja oziroma z drugimi besedami terja prognozo socialne varnosti. Prav ta je pri tožnici slaba, saj je ob že izkazanih bistveno omejenih delovnih sposobnostih nadaljnja prognoza teh sposobnosti in zmožnosti pridobivanja dohodka od kmetija negativna. Poleg tega že sedaj ni mogoče šteti med trajni in sigurni vir dohodka tisti dohodek, ki ga tožnica dobi od pridelave mleka.

Ob zavrnitvi preživninskega zahtevka zaradi takega nesigurnega vira dohodka (prepustitev rabe solastne kmetije) bi bilo po razvezi zakonske zveze preživljanje razvezanega zakonca odvisno samo od dobre volje in uvidevnosti drugega zakonca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s prvo sodbo z dne 2.4.1999 razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek za določitev preživnine razvezani ženi. Po razveljavitvah je ta zahtevek zavrnilo tako v drugem kot v tretjem sojenju, ker je ocenilo, da je tožnica preskrbljena. V tretjem pritožbenem odločanju je sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodilo tako, da je sodbo prve stopnje delno spremenilo in odločilo, da mora toženec od

9.7.1999 dalje (pravnomočnost razveze) plačevati tožnici po 20.000 SIT mesečne preživnine, presežno zahtevanih 10.000 SIT pa je zavrnilo in še na novo odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi preozko tolmačilo pravni standard nepreskrbljenosti razvezanega zakonca in da so tudi podani pogoji vsaj za simbolično oziroma minimalno preživnino.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču očita, da je poudarjalo le tožničino zdravstveno stanje, ni pa presojalo njene preskrbljenosti. Toženec trdi, da si tožnica lahko pridela prehrano za lastne potrebe. Če se bo njeno zdravstveno stanje poslabšalo, naj uveljavlja pravice do socialnih dajatev, kmetijo pa naj odda v najem, lahko tudi sinu pravdnih strank. Toženec poudarja, da je tožnici prepustil posestvo v uporabo. Tožnica ne životari, saj je zamenjala parket v hiši in kupila novo kuhinjsko pohištvo. Po mnenju revizije kmetija prinaša dovolj sredstev, ker si je sin kupil avto. Sodna praksa pri določanju preživnine za zakonca upošteva spremenjene okoliščine po razvezi. Razveza pa ni vplivala na spremembo razmer pri tožnici, saj sta pravdni stranki že prej živeli ločeno in ji toženec že 10 let ni dajal denarja, le občasno je prinašal domov nekaj hrane in stvari za gospodinjstvo. Tudi nadaljnje trajanje zakonske zveze tožnici ne bi izboljšalo premoženjskega stanja.

Toženec meni, da pokojnina in dohodki od posestva zadostujejo in da ni pogojev niti za določitev simbolične preživnine.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta se pravdni stranki poročili leta 1964, da so se jima v zakonu rodili trije otroci, ki so sedaj že vsi polnoletni in preskrbljeni, da sta zakonca na podlagi izročilne pogodbe s toženčevimi starši postala solastnika kmetije in da je toženec že leta 1972 odšel na delo v tujino, tožnici pa prepustil skrb za vse tri otroke in za svoja onemogla starša. V Nemčiji je delal vse do upokojitve, do katere je prišlo med pravdo. Z zaslužkom, ki ga je omogočila tudi tožnica, je kupil dve stanovanji in dober osebni avtomobil, sedaj pa prejema nekaj čez 700 EUR pokojnine in po lastni izjavi občasno še dela v Nemčiji.

Tožbo za razvezo zakonske zveze je vložil leta 1998, torej po 34 letih zakonske zveze. Tožnica živi na solastnem posestvu pravnih strank v skupnem gospodinjstvu s sinom, ki dela na kmetiji. Stara je preko 60 let, v zadnjem času pa se ji je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da zmore le še nekatera lažja fizična dela na vrtu in v gospodinjstvu. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke na podlagi zdravstvene dokumentacije iz leta 1997 in 1998 ter na podlagi pregleda tožnice le ta boluje zaradi okvare hrbtenice, tudi zdrsa ledvenega vretenca, zaradi okvare živčevja ji mrtvita nogi, zaradi okvare ožilja na okončinah ima na nogah občasno tudi odprte rane.

Zaradi naštetih obolenj tožnica ne sme dvigovati bremen nad pet kilogramov, ne sme voziti traktorja, ne sme opravljati del v prisiljeni drži, kot je sklanjanje, pripogibanje in dvigovanje, ne zmore niti lažjih fizičnih del, ne zmore nekaterih lažjih del na vrtu (na primer z motiko), ne zmore spravila sena, ni sposobna oskrbovati živine, ne zmore niti vseh gospodinjskih del. Njen stalni vir dohodka je kmečka pokojnina v mesečnem znesku 58.000 SIT.

Dohodek od prireje mleka znaša okoli 49.000 SIT mesečno, vendar ga tožnica ne zmore ustvariti sama, saj mleko zaradi svojih zdravstvenih težav lahko prideluje le s sinovo pomočjo, kar mu vrača z lažjimi gospodinjskimi deli. Zato in zaradi bodočega že zaradi staranja nadaljnjega zmanjševanja njenih delovnih sposobnosti je pritožbeno sodišče ta vir dohodka štelo za nesiguren. Tožnica mora kriti stroške za svojo obleko, obutev, zdravila, za nakup krme, vitaminov za živino, vzdrževanje molznega stroja in za veterinarja.

Zato mora zelo skrbno gospodariti s približno 100.000 SIT trenutnega dohodka, ki pa je glede samega mleka nestabilen.

Po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89p.b. do Ur. l. RS, št. 64/2001 - ZZZDR) sodišče ob razvezi zakonske zveze na zahtevo nepreskrbljenega zakonca, ki nima svojih sredstev za življenje in je nesposoben za delo, določi znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim zmožnostim. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je ob prej povzeti dejanski podlagi sodišče prve stopnje preozko tolmačilo pravni standard nepreskrbljenosti zakonca.

Navedeni pojem po ustaljeni sodni praksi zajema tudi dejstvo socialnega stanja oziroma z drugimi besedami terja prognozo socialne varnosti. Prav ta je pri tožnici slaba, saj je ob že izkazanih bistveno omejenih delovnih sposobnostih nadaljnja prognoza teh sposobnosti in zmožnosti pridobivanja dohodka od kmetija negativna.

Poleg tega že sedaj ni mogoče šteti med trajni in sigurni vir dohodka tisti dohodek, ki ga tožnica dobi od pridelave mleka.

Nesiguren ni samo iz razlogov, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče, ampak tudi zato, ker 49.000 SIT mesečno po ugotovitvah izvedenca kmetijske stroke predstavlja vrednost dela, vloženega v pridelavo mleka, torej dela tožničinega sina, ki ji to vrednost prepušča, delno kot odmeno za uporabo zemljišča in pomoč v gospodinjstvu, delno pa gre za pomoč sina materi. Njegova dolžnost iz 124. člena ZZZDR pa je glede na toženčevo dolžnost iz 81. člena istega zakona le subsidiarne narave. Poleg tega je izvedenec kmetijske stroke nesigurnost tega vira dohodka utemeljil tudi s spremembo zahtevnih pogojev pri pridelavi mleka zaradi vstopa naše države v Evropsko unijo. Vsi navedeni razlogi pritrjujejo opredelitvi pritožbenega sodišča o nesigurnem viru tožničinega dohodka iz pridelave mleka že v sedanji situaciji, o negativni prognozi tožničinih delovnih sposobnosti in posledično o vsaj delni sedanji in bodoči nepreskrbljenosti tožnice.

Toženec torej nima prav, ko očita pritožbenemu sodišču, da je poudarjalo le tožničino zdravstveno stanje in da ni presojalo njene nepreskrbljenosti. Njegova trditev, da si lahko sama pridela hrano za lastne potrebe, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami, ki temelje na medicinskem izvedenskem mnenju. Sklicevanje na nabavo novega kuhinjskega pohištva in zamenjavo parketa, ki da dokazuje zadosten dohodek, je neutemeljeno, saj je tožnica pojasnila, da je to storila s pomočjo sorodnikov. Toženec neutemeljeno uveljavlja, da naj tožnica odda kmetijo v najem, saj kmetija ni razdeljena. Tudi sicer njegova prepustitev rabe kmetije tožnici sama po sebi ni razlog za oprostitev plačevanja preživnine. Dohodkov, ki jih zakonec pridobiva (če jih sploh pridobiva) iz naslova upravljanja skupnega (ali v obravnavani zadevi solastnega) premoženja, ni mogoče brezpogojno šteti za dohodke, s katerimi bo razpolagal tudi po razvezi zakonske zveze in ki bi jih bilo zato treba upoštevati pri oceni, ali bo po razvezi zakonske zveze (popolnoma) preskrbljen in ali ima zato pravico do preživnine od razvezanega zakonca. Da bi se ti dohodki lahko upoštevali, morajo biti tudi po razvezi sigurni in morajo zato temeljiti na sporazumu zakoncev, sklenjenem pred koncem glavne obravnave v razvezni pravdi ali na do takrat izdani sodni odločbi o delitvi skupnega (oziroma v obravnavani zadevi solastnega) premoženja. To stališče se je že uveljavilo v sodni praksi (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 125/96). Nasprotno stališče bi lahko pripeljalo do tega, da bi bil v razvezni pravdi tožbeni zahtevek za določitev preživnine razvezanemu zakoncu zavrnjen, kasneje pa bi drugi zakonec odtegnil vir prav tega dohodka, ki je bil razlog za zavrnitev preživnine. Ali z drugimi besedami: ob zavrnitvi preživninskega zahtevka zaradi takega nesigurnega vira dohodka bi bilo po razvezi zakonske zveze preživljanje razvezanega zakonca odvisno samo od dobre volje in uvidevnosti drugega zakonca.

Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je prisoja preživnine nepravilna zato, ker razveza zakonske zveze za tožnico ne pomeni spremenjenih razmer, saj pravdni stranki že dolga leta živita ločeno. Toženec v reviziji sam zatrjuje, da tožnici sicer zadnja leta denarja ni pošiljal, je pa občasno prinašal hrano in predmete za gospodinjstvo. Ne glede na to je v obravnavani zadevi ugotovljeno ne samo, da pomeni razveza za tožnico bistveno zmanjšano socialno varnost. Ugotovljeno je predvsem, da se je tožničino zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Do tega je po medicinski dokumentaciji, ki jo je pregledal izvedenec, prišlo nekako v letih 1997 in 1998, torej v času, ko se je toženec odločil zahtevati razvezo zakonske zveze. Poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem povezano zmanjšanje delovnih sposobnosti je razlog, ki bi tožbeni zahtevek za določitev preživnine utemeljeval tudi v primeru, da ne bi prišlo do razveze zakonske zveze (50. člen ZZZDR).

Toženec v reviziji ne zatrjuje, da ne zmore plačevati 20.000 SIT mesečne preživnine, ki jo v reviziji označuje kot simbolično preživnino. To bi glede na ugotovljeno premoženjsko stanje tudi sicer težko utemeljil. Ker je njegovo revizijsko stališče o zadostni preskrbljenosti tožnice po vsem obrazloženem zmotno, je njegova revizija neutemeljena.

Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi toženčeve priglašene revizijske stroške.