Jedro

Pooblastilo predstavlja procesno predpostavko, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne procesno gradivo, ki je podlaga meritorni (vsebinski) odločitvi, zato sodišče pooblastil stranke ne vroča nasprotni stranki v izjavo.

Po drugem odstavku 191. člena ZPP se lahko do konca glavne obravnave pridruži tožniku nov tožnik ob pogojih iz prvega odstavka tega člena. Tožniki so dediči in torej lastniki podedovanega premoženja ter upniki iz tega premoženja izvirajočih terjatev, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za t.i. materialno sosporništvo iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Glede na to so se lahko (naknadno) pridružili dosedanji tožnici kot eni izmed dedinj, obenem pa v skladu z delitvijo oblikovali zahtevek tako, da so zahtevali izročitev vsak ustreznega dela doslej uveljavljanega zneska kot celote.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev glede pete tožnice in šestega tožnika.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Meni, da je šlo v postopku za nedovoljeno subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani in bi moralo sodišče izdati delni sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe prvotne tožnice A. B., vlogo ostalih tožnikov pa šteti za novo vlogo, vloženo brez pravega pooblastila. Sodba sodišča druge stopnje je nekonsistentna, saj govori o pridruženih tožnikih, hkrati pa, da novi tožniki vtožujejo isto terjatev kot prej tožnica sama, vendar po deležih. Že samo ta protislovna in v postopkovni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odražajoča se nepravilnost razlogov drugostopenjske sodbe zadošča za sklep o njihovi nepravilnosti. Tožnica A. B. kot skrbnica za poseben primer ni aktivno legitimirana v tem sporu. S spremembo tožbe je želela ustvariti položaj naknadnega sosporništva na aktivni strani, ki hkrati predstavlja tudi subjektivno spremembo tožbe, delni umik tožbe dosedanje tožnice, na katero se odslej nanaša le še 7/42 tožbenega zahtevka, in novo tožbo drugih dedičev glede preostalega dela zahtevka. Med A. B. in drugimi dediči po denacionalizacijskem upravičencu ni nobenega nasledstva ali druge podlage za njihov vstop v njen položaj glede 35/42 tožbenega zahtevka. V tem delu ima njeno procesno razpolaganje in „vstop“ novih strank naravo nedovoljene subjektivne spremembe tožbe, ko aktivno stvarno nelegitimiranega nadomestijo novi tožniki glede istega zahtevka. Subjektivna sprememba tožbe je po 187. členu ZPP mogoča le glede pasivno procesno legitimiranih subjektov, procesno razpolaganje tožeče stranke pa ni dovoljeno tudi na drugih potencialnih podlagah, saj ne gre za odtujitev stvari in pravice, o kateri teče pravda (190. člen ZPP), niti za nadaljevanje postopka po pravdnih naslednikih pravne osebe, ki je prenehala (prvi odstavek 208. člena ZPP). Tožniki ne vtožujejo terjatve kot solidarni upniki, temveč so postavili vsak svoj samostojni tožbeni zahtevek, zato ni jasno, čemu ni potrebe po ustavitvi postopka glede 35/42 zahtevka, niti, ali A. B. vtožuje celotno glavnico in njen del, saj se ni izjavila o delnem umiku; mogoče bi bilo govoriti celo o litispendenci. Po 191. členu ZPP soglasje toženca za naknadno sosporništvo na aktivni strani ni potrebno, ker se njegov procesni položaj ne poslabša. Če se tožeči stranki pridruži nov tožnik z novim zahtevkom, pa se poslabša položaj toženca. Nov tožnik ne more sprejeti pravde v stanju, kot je, saj mora zadostiti dokaznemu in trditvenemu bremenu z novim zahtevkom. Ob hipotetični predpostavki, da je že prvotni tožnik oba standarda dosegel tudi za novo terjatev, pa je treba priznati toženi stranki pravico, da se novi tožbi upre in v postopku izjavi. V obravnavanem primeru je izkazano izrazito poslabšanje položaja tožene stranke tako v procesnem kot materialnem smislu. Tožnica bi sicer propadla s tožbenim zahtevkom oziroma bi glede na dedni delež lahko uspela le s 7/42, toženki pa bi bili v pretežni meri povrnjeni tudi pravdni stroški. Če se tožeča stranka „spremeni“ med pravdo, razlog pa ni v prehodu pravice ali npr. pridružitvi solidarnega upnika, je tožena stranka prikrajšana (tudi) za argumentiranje v novem procesnem položaju (zoper novega tožnika in zoper nov zahtevek). Tudi materialnopravno je položaj tožene stranke očitno slabši, saj tožeča stranka preko instituta naknadnega sosporništva skuša sanirati materialnopravno neutemeljenost tožbenega zahtevka. Tožniki so zahtevek postavili po pooblaščenki, ki ni odvetnica, ta pa je za zastopanje pooblastila odvetnico. Na tak način ni mogoče obiti pravila o obligatornem zastopanju stranke po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je bila napaka odpravljena. Tožena stranka o tem ni vedela nič do prejema izpodbijane drugostopenjske sodbe, zato tega tudi ni mogla argumentirati v pritožbi. Po pregledu spisa pa ugotavlja, da je pooblaščenka pooblastila vložila z vlogo 4. 5. 2010, narok za glavno obravnavo pa je bil končan že 16. 4. 2010 in tega dne je bila izdana prvostopenjska sodba. Poziv sodišča na odpravo pomanjkljivosti ni izkazan. Pomanjkljivost torej ni bila odpravljena do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, temveč kasneje. Zato so bila vsa procesna dejanja v postopku pred sodiščem prve stopnje opravljena po osebi, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP in so bili na dan glavne obravnave izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 282. člena ZPP. Ker sodišče tega ni storilo, je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Svojo odločitev je namreč sodišče oprlo na listine in procesna razpolaganja, ki so jih tožniki izvršili po koncu glavne obravnave, toženka se do njih ni mogla opredeliti, so pa bistvenega pomena za pravilno in zakonito odločitev v zadevi. V procesno gradivo, ki lahko vpliva na odločitev sodišča, je treba umestiti tudi listine, ki izkazujejo obstoj in naravo pooblastilnega razmerja med nasprotno stranko in njenim pooblaščencem. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija glede odločitve, ki se nanaša na peto tožnico in petega tožnika ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 16. 4. 2010, zato je treba v postopku uporabiti ZPP vključno z novelo ZPP-D, ki je začela veljati 1. 10. 2008. Po tej ureditvi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP). Tožniki so navadni sosporniki, saj kot dediči denacionalizacijskega upravičenca vtožujejo vsak njemu pripadajoči del (že razdeljene) terjatve. Zato je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta vsakega posameznega tožnika in ne njihov seštevek, saj seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP za subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva ne velja. Zahtevka pete tožnice in šestega tožnika (vsak zahteva po 12.055,50 EUR) ne presegata zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato revizija po samem zakonu ni dovoljena, in ker glede njiju revizija predhodno ni bila dopuščena, v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije

7. Ker tožena stranka v reviziji uveljavlja bistvene kršitve pravdnega postopka, Vrhovno sodišče v relevantnem delu na kratko povzema potek postopka: Pravdni postopek se je začel po tožbi A. B. za plačilo zneska 867.966 EUR. Na odgovor na tožbo, češ da ni jasna njena legitimacija, je pojasnila, da je bila z upravnima odločbama o denacionalizaciji določena za skrbnico za posebni primer. Na nadaljnji ugovor toženke, da so stvarno aktivno legitimirani dediči upravičenca in bi tožnica lahko vložila tožbo le v njihovem imenu in za njihov račun, pa je pojasnila, da je tudi sama dedinja. Njena odvetnica je nato 28. 1. 2010 vložila vlogo, s katero so v pravdo vstopili vsi dediči po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu in zahtevali plačilo vsak njemu pripadajoči delež terjatve. Navedli so, da je bil sklep o dedovanju izdan 16. 4. 2008 in je istega dne postal tudi pravnomočen. Vlogi je bilo priloženo pooblastilo vseh dedičev D. H. (eni od dedinj) z dne 25. 11. 2008 in pooblastilo D. H. odvetnici 19. 2. 2009. Tožena stranka je opozorila na nepravilno pooblastilo, ker ni izkazano, da bi imela D. H. pravniški državni izpit, na prvem naroku za glavno obravnavo 16. 4. 2010 pa – kljub prisotnosti odvetnice tožeče stranke z opisanim pooblastilom – predlagala izdajo sodbe na podlagi odpovedi po prvem odstavku 282. člena ZPP. Sodišče je na naroku pozvalo pooblaščenko tožeče stranke, da v 15 dneh predloži pooblastila vseh tožnikov ali pooblastilo D. H., ki bo izkazovalo tudi pooblastilo za prenos pooblastila in odobritev opravljenih pravdnih dejanj. Tožena stranka je glede na to ugovarjala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odvetnica je nato 3. 5. 2010 s priporočeno pošto poslala pooblastila vseh še preostalih tožnikov.

8. Tožena stranka pritrjuje stališču, da pomanjkljivosti v pooblastilnem razmerju predstavljajo odpravljivo procesno pomanjkljivost.(1) Ugovarja pa, (1) da ta napaka ni bila pravočasno (do izdaje odločbe prve stopnje) odpravljena in (2) da se o (pravilnosti) odprave napake ni imela možnosti izjaviti.

9. Neutemeljene so navedbe o tem, da je tožeča stranka napake v pooblastilnem razmerju odpravila prepozno, po izdaji sodbe prve stopnje in šele potem, ko so bili že izpolnjeni pogoji za postopanje sodišča prve stopnje po (tedaj še nerazveljavljenem)(2) prvem odstavku 282. členu ZPP, prav tako pa tudi navedbe o tem, da naj bi tožeča stranka ne bila pozvana na odpravo pomanjkljivosti. To je bila pozvana s sklepom na glavni obravnavi dne 16. 4. 2010 in tožeča stranka je v odrejenem roku 15 dni tudi predložila manjkajoča pooblastila (ki jih je poslala sodišču zadnji dan roka s priporočeno pošiljko po pošti). Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo (predzadnji odstavek na 3. strani obrazložitve), da je odvetnica tožnikov v postavljenem roku predložila neposredna pooblastila tožnikov in so ti v pravdi pravilno zastopani. To kaže, da je sodišče prve stopnje ob izdaji vmesne sodbe s pooblastili, ki jih je pooblaščenka priporočeno poslala 3. 5. 2010, na sodišče pa so, kot izhaja iz dohodnega žiga sodišča, prispeli 4. 5. 2010, že razpolagalo in da je bila torej napaka pravočasno, v danem roku, odpravljena. V nasprotnem primeru jih namreč v sodbi ne bi moglo omenjati. To pa po drugi strani kaže na to, da je datum, zapisan v uvodu in na koncu sodbe sodišča prve stopnje kot datum izdaje sodbe, očitno zapisan napačno. Tudi sicer bi bilo nelogično, da bi sodišče, ki je stranki za odpravo opisanih pomanjkljivosti podelilo rok, izdalo sodbo pred iztekom tega roka. Če je tako, pa gre za očitno pisno pomoto v datumu, ki jo je (bo) mogoče vsak čas odpraviti (prvi odstavek 328. člena ZPP).

10. Tožena stranka ima sicer pri sklicevanju na to, da se ima pravico izjaviti o vsem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva a odločitev sodišča, prav. Tako je res zapisano tudi v odločbi ustavnega sodišča Up-271/07, ki jo v zanjo relevantnem delu citira v reviziji. Vendar pa primerjava s tu obravnavano zadevo ni na mestu: v zadevi, ki jo navaja toženka, se je pravica izjave nanašala na gradivo (konkretno gradbeno knjigo in gradbeni dnevnik), ki ga je posredovala izvedencu ena od strank in na podlagi katerega je nato izvedenec izdelal mnenje, ki je bilo ključnega pomena za meritorno (vsebinsko) odločitev v zadevi. V tu obravnavani je situacija drugačna: Pooblastila stranke odvetniku ne sodijo v procesno gradivo, ki se v procesni teoriji običajno omenja v okviru razpravnega (in kot nasprotje temu preiskovalnega) načela in v okviru katerega se obravnavajo trditve o dejstvih, dokazi, pravila znanosti, strok, izkustvena pravila in pravila logičnega mišljenja ter pravna pravila. Pooblastilo je listina, ki izkazuje voljo stranke, da v postopku v njenem imenu in na njen račun določena druga oseba opravlja pravdna dejanja. Predstavlja procesno predpostavko, saj sicer sodišče procesnih dejanj osebe brez pooblastila ne sme upoštevati. Na obstoj procesnih predpostavk pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ne gre torej za procesno gradivo, ki je podlaga meritorni (vsebinski) odločitvi, zato sodišče pooblastil stranke tudi ne vroča nasprotni stranki v izjavo. V konkretnem primeru pa to pomeni, da okoliščina, da sodišče prve stopnje tožene stranke z „vlogo“ (pravilneje dopisom), ki so ji bila priložena posamezna (še manjkajoča) pooblastila tožnikov, ni posebej seznanjalo (se je pa z njeno vložitvijo lahko seznanila iz vsebine meritorne odločitve), ne (more) predstavlja(ti) kršitve njene pravice do izjave. Naknadna predložitev pooblastil za tožnike pa je pomenila odobritev vseh dejanj, ki jih je za njih opravila dotedanja pooblaščenka brez (pravilnega) pooblastila in torej ob opravi prvega naroka za glavno obravnavo za kakršnokoli drugačno(3) postopanje sodišča prve stopnje ni bilo podlage.

11. V obravnavanem primeru je A. B. vložila tožbo, še preden je bilo v zapuščinskem postopku po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu odločeno o dedovanju vrnjenega premoženja. Od tožene stranke je zahtevala plačilo nadomestila koristi v višini 867.966,00 EUR po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji. Svojo stvarno legitimacijo je sprva utemeljevala z odločbo o postavitvi za skrbnico za poseben primer, kasneje pa še z dedovanjem (kot hči denacionalizacijskega upravičenca). Če bi odločalo o prvotnem zahtevku, bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po obeh (vseh) pravnih podlagah, ki jih je ponujala dejanska (trditvena) podlaga tožbe oziroma nadaljnjih vlog tožeče stranke.

12. Med pravdnim postopkom se je končal zapuščinski postopek o dedovanju upravičencu A. K. vrnjenega premoženja. Dediči so nato vstopili v pravdo, pri čemer so se ne le pridružili dosedanji tožnici temveč, kot ugotavlja tudi sodišče druge stopnje, glede na očitno razdelitev terjatve in torej prenehanje skupnosti dedičev, v skladu z delitvijo spremenili zahtevek tako, da so zahtevali izročitev vsak ustreznega dela doslej uveljavljanega zneska kot celote. Tudi Vrhovno sodišče sodi, da za takšno spremembo ni ovir: Po drugem odstavku 191. člena ZPP se lahko do konca glavne obravnave pridruži tožniku nov tožnik ob pogojih iz prvega odstavka tega člena, torej ob pogojih (predpostavkah), ki morajo biti izpolnjeni za sosporništvo nasploh. V konkretnem primeru so tožniki dediči in torej lastniki podedovanega premoženja (ob predpostavki dednim deležem sorazmerni delitvi premoženja, solastniki, sicer pa skupni lastniki) ter upniki iz tega premoženja izvirajočih terjatev, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za t.i. materialno sosporništvo iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Glede na to so se nedvomno lahko (naknadno) pridružili dosedanji tožnici kot eni izmed dedinj. Tudi sicer pa gre pri sosporništvu v bistvu za subjektivno kumulacijo – za združevanje procesnih subjektov na strani pravdnih strank. Z nastankom sosporništva se poleg razmerja med sosporniki v procesni skupnosti vzpostavi razmerje med vsakim sospornikom in nasprotno stranko in med vsakim sospornikom in sodiščem. Procesna razmerja pa kljub skupnemu razpravljanju in odločanju ohranijo vsako svojo identiteto: imamo jih toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani.(4) V primeru navadnega sosporništva bo subjektivna kumulacija pomenila tudi objektivno kumulacijo zahtevkov. Dejstvo, da so (naknadni) sosporniki tožbeni zahtevek ob vstopu v pravdo istočasno preoblikovali v skladu z delitvijo terjatve med njimi, pa jim tudi ne more biti v škodo. Dosledno zapuščinskemu postopku sledeč pravdni postopek oziroma ravnanje tožnice in kasnejših tožnikov v njem bi bilo sicer tako, da bi se najprej tožnici samo pridružili novi tožniki in šele kasneje po delitvi terjatve spremenili zahtevek. Okoliščina, da so to storili istočasno (lahko tudi zato ker so istočasno opravili tudi delitev), zato ne more biti v njihovo škodo. Zato je zatrjevana nadomestitev določenega dosedanjega deleža tožnice z novimi tožniki (in torej subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani) zgolj navidezna. To pa na drugi strani tudi pomeni, da v izpodbijani sodbi ni protislovja v smislu kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero med drugim nakazuje revizija. Prav tako pa tudi ni nobenega dvoma o tem, kakšen zahtevek prvotna tožnica še uveljavlja in so zato kakršnikoli pomisleki o obstoju litispendence odveč.

13. Tožena stranka nadalje zmotno meni, da je naknadno sosporništvo mogoče le v primeru nekega nasledstva med prvotnim in naknadnim(i) tožnikom (tožniki). To izhaja iz njenih navedb in iz primera, ki ga navaja kot možen primer naknadnega sosporništva. Zakon takega pogoja ne zahteva,(5) pač pa zadošča, da se ob pogojih, predpisanih za sosporništvo, tožniku do konca glavne obravnave pridruži(jo) nov(i) tožnik(i).

14. Drugi odstavek 191. člena ZPP pridružitve novih tožnikov dosedanjemu ne pogojuje s privolitvijo toženca, kar teorija argumentira s tem, da se njegov položaj s tem ne poslabša. Ne glede pomisleke, da naj bi to veljalo le za procesni položaj toženca, ne pa tudi materialnopravne učinke vložene tožbe (npr. pretrganje zastaranja, varovanje prekluzivnega roka za vložitev tožbe)(6), tožena stranka ne med postopkom ne v pravnih sredstvih ni navedla konkretno, v čem naj bi bil njen položaj glede tega slabši. Resda vztraja, da naj bi bil prvoten zahtevek zoper njo neutemeljen, vendar pa to ni razlog niti za brezpogojno odklonitev objektivne spremembe tožbe, na dopustitev katere ima tožena stranka od določene faze postopka vendarle večji vpliv. Nemožnost tožene stranke upreti se pridružitvi novih tožnikov dosedanjemu oziroma nastanku naknadnega sosporništva na aktivni strani in dolžnost novega (novih) tožnika (tožnikov), da prevzame(jo) pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi(jo) vanjo, pa nikakor ne vpliva na pravico stranke do izjave. Stranka se lahko izjavi tako o (procesnem) vstopu novih tožnikov kot utemeljenosti njihovih zahtevkov. Še tudi iz revizije ni povsem jasno, v čem naj bi bila ta njena pravica (sploh) prizadeta.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Sodna praksa je določilo petega odstavka 98. člena ZPP, po katerem se odvetniku, ki vlogi ni predložil pooblastila, ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, ampak se tožba ali pravno sredstvo zavrže, ves čas razlagala restiktivno, saj močno posega v pravico do sodnega varstva. Vloga „naknadnih tožnikov“ o vstopu v pravdo tako že po tem stališču ni predstavljala tožbe oziroma tistega začetnega procesnega akta, ki bi bil v primeru izostanka predložitve pooblastila podvržen sankciji takojšnjega zavrženja. Sicer pa je bila strogost tega določila kasneje, po izdaji sodb sodišč prve in druge stopnje v tem pravdnem postopku, delno razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012 (objavljena v Uradnem listu RS, št. 75 dne 5. 10. 2012).

Op. št. (2): Tudi to določilo je Ustavno sodišče po izdaji sodb sodišč prve in druge stopnje razveljavilo, in sicer z odločbo U-I-161/10 z dne 9. 12. 2010, objavljana v Uradnem listu RS, št. 107/2010 dne 29. 12. 2010. Op. št. (3): Tožena stranka zatrjuje, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi po prvem odstavku 282. člena ZPP.

Op. št. (4): Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 237-238. Op. št. (5): Glej tudi primer, ponujen v knjigi Juhart, Ude, Wedam – Lukić, Pravdni postopek, Ljubljana 1974, stran 236 – 237. Op. št. (6): Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 243.