Jedro

Ker višina stroškov prepakiranja izdelkov ni bila ustrezno izkazana, tožena stranka ne more doseči njihove povrnitve niti na temelju znižanja kupnine niti na odškodninski podlagi, čeprav je bila napaka pravilno grajana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, Ig 2001/00279 z dne 14. 11. 2001, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 24.487,02 EUR (prej 5.868.069,94 SIT). Navedeni znesek predstavlja neplačani del blaga, ki ga je tožena stranka naročila in prevzela od tožeče stranke. Tožena stranka v nasprotni tožbi uveljavlja zahtevek v višini 102.204,00 EUR, kolikor naj bi imela škode zaradi slabe kvalitete in napak blaga. Sodišče prve stopnje je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Relevantno dejansko stanje

3. Pravdni stranki sta na podlagi pogodbe 1/99, sklenjene dne 19. 1. 1999 sodelovali tako, da je tožena stranka kupovala izdelke tožeče stranke (predvsem suhomesnate izdelke) v večjih količinah in jih izvažala in prodajala v Bosno in Hercegovino. Zadnje dobave blaga v maju 1999, po računu 99-00037, tožena stranka ni v celoti plačala. Preostanek plačila zahteva tožeča stranka v tem postopku. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala z razlogom, da je imelo dobavljeno blago napake. Zaradi odstopanja vakuumske embalaže je bilo potrebno prepakiranje 5 do 10 odstotkov izdelkov. Ker pa je morala tožena stranka izdelke na koncu uničiti, zahteva od tožeče stranke poleg stroškov prepakiranja tudi povrnitev vrednosti blaga in stroške njegovega skladiščenja.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

4. Tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ugodi pa zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi oziroma, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Tožena stranka navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje njen zahtevek zavrnili z obrazložitvijo, da ni podala ustrezne trditvene podlage, po drugi strani pa niso bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagala. Meni, da je svoj zahtevek popolno utemeljila, nadaljnji predlagani dokazi pa bi tudi potrdili resničnost navedb. Sodišči se nista opredelili do vseh predloženih dokazov (listin), zaradi česar naj ne bi bilo mogoče preizkusiti sodb.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke ugovarjala z navedbami, da je imelo blago napake. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pri 5 do 10 odstotkih izdelkov res prišlo do popuščanja vakuumske embalaže, zaradi česar je bilo potrebno prepakiranje izdelkov.

9. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov prepakiranja zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka ni dokazala nastanka in višine škode. Tožena stranka je višino sicer dokazovala z dvema računoma, ki pa jima sodišče prve stopnje ni sledilo, ker iz njiju ni razvidno, za kakšno količino prevakuumiranja izdelkov sta bila izdana. Drugi razlog pa je, da sta bila računa izdana po datumu, ko je tožeča stranka toženi dobavila vrečke za prepakiranje, tožena stranka pa je trdila, da so bile za prevakuumiranje reklamiranih izdelkov uporabljene vrečke tožeče stranke. Razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi višje sodišče. Tako ugotovljenega dejanskega stanja Vrhovno sodišče ne more preizkušati in je nanj vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ker višina stroškov prepakiranja ni bila ustrezno izkazana, tožena stranka ne more doseči njihove povrnitve niti na temelju znižanja kupnine (2. točka prvega odstavka 488. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR) niti na odškodninski podlagi (drugi odstavek 488. člena ZOR), čeprav je bila napaka pravilno grajana.

10. Drugi zahtevki tožene stranke po nasprotni tožbi (za povrnitev stroškov skladiščenja blaga in v zvezi z uničenjem stvari) so bili zavrnjeni zaradi nesklepčnosti – tožena stranka ni zatrjevala dejstev, ki bi jih utemeljevala. Vzrok uničenju izdelkov naj ne bi bila napaka, ki jo je tožena stranka pravočasno grajala, to je odstopanje vakuumske embalaže, temveč druge napake. Če so se po prevakuumiranju izdelkov ponovno pojavile napake (še znotraj šestmesečnega roka), bi jih morala tožena stranka ponovno grajati in na tej podlagi uveljavljati katerega od zahtevkov, ki jih ima po zakonu na voljo. Tovrstnih trditev tožeča stranka v postopku ni podala, zato zahtevku ni bilo mogoče ugoditi.

11. Revizijske navedbe, s katerimi tožena stranka zgolj splošno uveljavlja procesne kršitve, kot na primer: „da toženi stranki ni bila dana možnost ter da se sodišče ni opredelilo do cele vrste dokazov,“ so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato jih mora stranka določno opredeliti. Tožena stranka bi morala pojasniti, katere njene odločilne navedbe niso bile upoštevane in zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi bile upoštevane ter do katerih dokazov se sodišče ni opredelilo, pa bi se moralo. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi neutemeljeno zavrnitev dokaza z zaslišanjem dveh prič. Sodišče prve stopnje je dokaz zavrnilo z obrazložitvijo, da pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem prič. Taka zavrnitev dokaznega predloga je pravilna glede na to, da morajo stranke v postopku dokaze substancirati – pri zaslišanju prič je treba navesti, o čem bi priče izpovedale in zakaj je to pomembno (212. člen ZPP). Poleg tega bi morala tožena stranka, po njenem mnenju neupravičeno zavrnitev dokaznega predloga, uveljavljati že v pritožbi, česar pa ni storila. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka se namreč v reviziji lahko uveljavlja le, če je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

12. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člena ZPP).

13. Ker tožena stranka ni uspela s pravnim sredstvom sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).