Jedro

V pojasnjenem posebnem položaju, ko se je pravdno sodišče že predhodno izreklo, da ni stvarno pristojno, in mora o tem sprejeti višje sodišče pravnomočno odločitev, določila četrtega odstavka 266. člena ZIZ ni mogoče uporabiti drugače, kot, da se počaka na navedeno odločitev, saj gre za vprašanje, ki mora biti predhodno rešeno, da se lahko sprejme dokončno odločitev tudi o pristojnosti v postopku z začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo odstopilo zadevo Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Dolžnik v pravočasni pritožbi predlaga, da se izpodbijana odločitev spremeni tako, da se začasna odredba razveljavi in upnikov predlog za začasno odredbo zavrže. Meni sicer, da je v skladu z določilom četrtega odstavka 266. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pristojno za odločanje Okrožno sodišče v Mariboru. Sklicuje se na kršitev pravic do enakega sodnega varstva pravic in do učinkovitega sodnega varstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dolžnik se v pritožbi zavzema za razveljavitev začasne odredbe, navedene pravne posledice pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zaenkrat ne more doseči, ne da bi bilo predhodno pravnomočno rešeno vprašanje pristojnosti v povezanem pravdnem postopku II P 43/2020. Sodišče druge stopnje meni, da je zaenkrat (začasno) še podana pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni razveljavilo začasne odredbe, čeprav je slednje utemeljilo na napačni pravni podlagi.

6. Določilo tretjega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ se namreč lahko nanaša le na posamezna procesna dejanja med postopkom, ne pa tudi na sodno odločbo, saj se vprašanje stvarne nepristojnosti pri odločanju o pravnem sredstvu, kar je tudi ugovor, nanaša na absolutno bistveno kršitev postopka (4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Procesna kršitev glede pristojnosti pa ima za posledico razveljavitev sprejete odločitve, ne pa tudi opravljenih dejanj sodišča in strank, ter odstop zadeve pristojnemu sodišču (smiselno za ugovorni postopek prvi odstavek 354. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).1 Zavrženje predloga za začasno odredbo, za kar si prizadeva pritožba, niti ob morebitni podani kršitvi ni dopustna pravna posledica morebitnega uspeha z ugovorom.

7. V obravnavani zadevi je situacija podobna tisti v sporu o pristojnosti (prvi odstavek 24. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Okrajno sodišče v Mariboru meni, da ni stvarno pristojno za izdajo začasne odredbe, ampak da je pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, ki obravnava pravdno zadevo, s katero je začasna odredba povezana. Pred izdajo izpodbijanega sklepa pa je Okrožno sodišče v Mariboru že izdalo sklep o svoji nepristojnosti in odločilo, da bo odstopilo zadevo Okrajnemu sodišču v Mariboru. Ker gre za odločitve v različnih postopkih (postopku zavarovanja in pravdnem postopku), sicer ne gre povsem za situacijo, ki jo je zakonodajalec opredelil kot spor o pristojnosti, kljub temu pa so lahko navedena določila glede spora o pristojnosti smiselno uporabna tudi v obravnavani zadevi.

8. Dokončna odločitev o pristojnosti v obravnavani zadevi zavarovanja je odvisna od odločitve o pristojnosti v pravdni zadevi, saj je v primeru, ko že teče pravdni postopek, s katerim je postopek zavarovanja povezan, za odločitev o začasni odredbi pristojno sodišče, ped katerim poteka pravda (četrti odstavek 266. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je po pojasnjenem sprejelo odločitev o svoji stvarni nepristojnosti prenagljeno, ko še ni jasno, katero sodišče je stvarno pristojno za pravdno zadevo. Višje sodišče, ki je sicer tudi pristojno za odločitev o sporu o pristojnosti, namreč še ni odločilo o pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, ki se je izreklo za nepristojno.

9. Smiselno se v pojasnjeni situaciji lahko uporabi določilo drugega odstavka 26. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, da je sodišče, ki mu je zadeva odstopljena, dokler se ne odloči v sporu o pristojnosti, dolžno opravljati tista dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. S prilagojenim razumevanjem navedenega določila lahko vzpostavimo začasno pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru, ki mu je pravdna zadeva (nepravnomočno) odstopljena, da odloči tudi o začasni odredbi, dokler ni s strani sodišča druge stopnje dokončno (pravnomočno) odločeno, katero sodišče je stvarno pristojno v z začasno odredbo povezani pravdni zadevi.

10. Postopanje v smeri, da se čim prej doseže vsebinska odločitev, utrjuje tudi spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS), ki jo sicer izpostavlja tudi pritožba, katere bistveni element je sprejem vsebinske odločitve brez nepotrebnega odlašanja, ki je pri sodnem varstvu z začasno odredbo posebej poudarjen (poudarjeno načelo pospešitve postopka - prvi odstavek 11. člena ZIZ).

11. V pojasnjenem posebnem položaju, ko se je pravdno sodišče že predhodno izreklo, da ni stvarno pristojno, in mora o tem sprejeti višje sodišče pravnomočno odločitev, določila četrtega odstavka 266. člena ZIZ ni mogoče uporabiti drugače, kot, da se počaka na navedeno odločitev, saj gre za vprašanje, ki mora biti predhodno rešeno, da se lahko sprejme dokončno odločitev tudi o pristojnosti v postopku z začasno odredbo.

Dokončna potrditev pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru za odločanje o stranskem postopku zavarovanja, kar izhaja iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, bi bila v pojasnjeni situaciji prenagljena, saj bi lahko nasprotovala poznejši končni odločitvi o pristojnosti v glavni zadevi, ki še ni bila sprejeta. Stranke bi bile tedaj lahko soočene z dvema nasprotujočima odločitvama o pristojnosti v stranski zadevi zavarovanja in glavni zadevi, na kateri bi bili sodišči v glavni in stranki zadevi vezani (drugi odstavek 24. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Argument koherence zahteva, da se pri razlagi navedenega določila izognemo morebitnemu nastanku pojasnjenega nasprotja. Ustvarjen bi lahko bil celo procesni položaj, ki bi dejansko nasprotoval določilu četrtega odstavka 266. člena ZIZ.

12. Posebno določilo o pristojnosti iz četrtega odstavka 266. člena ZIZ je zakonodajalec opredelil le za primer, ko je podana koneksnost začasne odredbe z morebitnim pravdnim postopkom. Cilj presoje začasne odredbe s strani sodišča, ki je najbolje seznanjeno z zadevo, ker odloča o glavni (pravdni) zadevi, ne more biti dosežen, dokler ni jasno, katero je to sodišče. Če ni jasno, katero pravdno sodišče je pristojno (v obravnavani zadevi se je pravdno sodišče izreklo za nepristojno in o tem še ni bilo pravnomočno odločeno), je položaj glede vprašanja pristojnosti veliko bolj podoben tistemu, ko pravda še sploh ni sprožena (prvi odstavek 266. člena ZIZ) in o začasni odredbi odloča sodišče, pristojno za izvršbo. Nenazadnje je sodišče prve stopnje pojasnjenemu razumevanju z izdajo začasne odredbe že sledilo.

13. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ponovno odločiti o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, a šele, ko bo znana pravnomočna odločitev o pristojnosti v pravdni zadevi. Do tedaj ima le omejeno začasno pristojnost, da opravi dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Glej Zobec, J. v: Ude, L. Galič, A. (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, 2009, 3. knjiga, str. 444, posebej tudi opomba 1460.