Jedro

Sodišče mora v sodbi ugotoviti ali so (kumulativno) izpolnjeni vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v izpodbijanem delu (ugoditvenem) in izreku o pravdnih stroških in se v razveljavljenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 71.775,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1995 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 95.773,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek tožnika, to je razliko med prisojenim zneskom in zahtevkom 94.604,00 SIT s pripadki, je zavrnilo.

Zoper ugoditveni del navedene sodbe se je pritožil toženec.

Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, da so bili izvedeni dokazi v logičnem in psihološkem pogledu nepravilno ocenjeni in da je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je njegova odškodninska odgovornost za zatrjevano škodo tožnika nesporna. Toženec s tem, ko ni zanikal, da je podrl most na parceli št. 1954 k.o. V.L., ni priznal utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika po temelju. Tega nikoli ni priznal. Poti po tej parceli, ki se v spisu označuje kot pot po varianti C, sploh ni. Njegovih pojasnil v zvezi s tem sodišče prve stopnje sploh ni dopustilo.

Sodišče prve stopnje pa bi se moralo tudi najprej ukvarjati z vprašanjem, ali sploh obstojijo elementi njegove odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno. Niti na eno od vprašanj o tem ni odgovorilo. Toženec v sklopu svoje parcele št. 1964 k.o. obdeluje tudi parcelo št. 1954 k.o. , ki je v postopku komasacije res bila predvidena kot pot, vendar ta pot v naravi ni bila zgrajena, saj je bilo naknadno odločeno, da poti na tej parceli ne bo, ker ni potrebna. Tožnik ima na razpolago dve drugi poti in tretje, to je sporne, sploh ne potrebuje. Parcela št. 1954 je kmetijsko zemljišče, ki ga vsa leta obdeluje toženec. Uporabo te poti bi tožencu lahko prepovedal le lastnik, a je ni prepovedal. Tožnik v zvezi s to potjo ne more imeti nobenih upravičenj niti zahtevkov. Ker ima na razpolago dve drugi poti do svojih zemljišč, mu tudi ne nastaja nobena škoda. Izvedenec cestnoprometne stroke, ki je bil angažiran v postopku, je ugotovil, da je zatrjevana trasa sporne poti neupoštevna, ker v naravi poti ni in da je za tožnika najugodnejša pot po varianti B. Tožnikov tožbeni zahtevek zato ni utemeljen niti po temelju niti po višini in bi ga moralo sodišče prve stopnje v celoti zavrniti.

Pritožba je utemeljena.

Tožnikov tožbeni zahtevek je odškodninski zahtevek, ker zahteva povračilo premoženjske škode zaradi povečanih stroškov za gorivo, porabo časa in obrabo svojih kmetijskih strojev, ki mu nastajajo zaradi voženj po daljših dveh poteh (po poti varianta A in po poti varianta B) namesto vožnje po krajši, to je sporni poti (po poti varianta C). Škoda naj bi mu nastajala zaradi nedopustnega ravnanja toženca, ki je podrl most na poti na parceli št. 1954 k.o.. Za utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika na zatrjevani dejanski podlagi in pravni podlagi iz 1. odstavka 154. člena, 158. člena in 3. odstavka 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, bi moral tožnik dokazati, da so kumulativno izpolnjeni vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca in sicer: nedopustno ravnanje oziroma škodno dejanje toženca, nastanek škode, vzročno zvezo med škodnim dejanjem in nastalo škodo in odgovornost toženca.

Čeprav je toženec priznal, da je delno podrl most na parceli št. 1954 k.o., s tem po mnenju sodišča druge stopnje ni priznal utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika po temelju. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v dokaznem postopku razjasniti in v izpodbijani sodbi ugotoviti, ali so (kumulativno) izpolnjeni vsi prej navedeni elementi za odškodninsko odgovornost toženca. Šele ko bi ugotovilo, da so izpolnjeni, bi lahko obravnavalo še višino tožbenega zahtevka tožnika. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da toženčeva odškodninska odgovornost po temelju sploh ni sporna in ni ugotovilo ter v sodbi navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Iz tega razloga je moralo sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugoditvenem) delu razveljaviti ter v razveljavljanem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (369. člen ZPP).

Ob razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, da bo sodišče prve stopnje s končno odločbo lahko odločilo tudi o vseh pravdnih stroških postopka glede na končni uspeh strank v tem postopku (4. odstavek 166. člena ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku razjasniti in nato v sodbi ugotoviti odločilna dejstva glede elementov odškodninske odgovornosti toženca. Pri tem bo moralo zlasti zavzeti stališče o tem, ali gre v razmerju med tožnikom in tožencem za nedopustno ravnanje oziroma škodno dejanje toženca, glede na podatek v spisu, da je toženec delno podrl most na parceli, ki je javna pot in javno dobro, ne glede na to, kaj v naravi dejansko predstavlja. Poleg tega bo moralo ugotoviti, ali je tožniku sploh nastala kakšna premoženjska škoda, oziroma ali je podana vzročna zveza med zatrjevano škodo tožnika in dejanjem toženca, ko je podrl most na javni poti glede na ugotovitve v izvedeniškem mnenju izvedenca, da pot po parceli št. 1954 sploh ni najbolj primerna in ekonomična, pač pa pot po varianti B.