Jedro

Toženca bi bila objektivno odgovorna na škodo, ki jo je povzročil njun pes, če bi ga bilo šteti za nevarno žival. Vendar pa za škodo, ki jo je povzročil, odgovarjata tudi v primeru, da pes ni bil nevaren, če nista poskrbela za njegovo potrebno varstvo in nadzorstvo.

Iz same izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi v posledici opisanih brazgotin trpel kakršnekoli duševne bolečine, da bi ga kakorkoli motile ali ovirale. Zato zaradi zaceljenih brazgotin, kot jih je opisal izvedenec medicinske stroke, ki jih je opredelil kot manjši kozmetični defekt, tožnik ni utrpel pravno priznane škode in mu zato odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ne gre.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža na 10.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.000,00 € od 5.5.2008 dalje do plačila in od zneska 3.000,00 € od 17.12.2009 dalje do plačila, prisojeni znesek pravdnih stroškov pa zniža na 3.316,81 €.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Tožnik je dolžan tožencema povrniti 29,60 € pritožbenih stroškov v 15 – tih dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da plačata tožniku 11,200,00 € z zamudnimi obrestmi in mu povrneta 3.534,22 € pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi, ki jo v skladu s pritožbenim interesom izpodbija v ugodilnem delu in izreku o stroških postopka, vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba navaja neustrezno oz. nepopolno obrazložitev izpodbijane sodbe, ker naj bi dokazna ocena ne bila ustrezno obrazložena. Po mnenju pritožbe se prvo sodišče tudi ni ustrezno opredelilo do vprašanja, ali je pes tožencev agresiven, ali ne. Sklicuje se na izpovedbe zaslišanih prič, da pes ni bil agresiven, kar kaže na nezanesljivost tožnikove izpovedbe. Opozarja tudi na navedbe v izvedenskem mnenju izvedenke A.S. o tožnikovi izpovedbi glede škodnega dogodka, ki je drugačna, kot pa je izpovedoval na sodišču. Do tega se prvo sodišče tudi ni opredelilo. Prvo sodišče se tudi ni opredelilo do vzročne zveze med obravnavanim dogodkom in tožnikovim zdravstvenim stanjem (posttravmatsko motnjo) glede na to, da iz izvedenskega mnenja psihologinje izhaja, da so najverjetneje posledice hude travmatske izkušnje v starosti šestih let vplivale na tožnikovo motnjo. Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je nepomembno, ali je psu tožnik omogočil, da se je izmuznil skozi rahlo priprto ograjo ali ne. Nepravilno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj odgovornost imetnika živali ni objektivna, če žival ni nevarna. Stopnja skrbnosti, ki jo je treba pokazati pri potrebnem varstvu in nadzorstvu, pa je odvisna od nevarnosti same živali. Toženca glede na siceršnjo mirnost psa nista mogla pričakovati, da bo komurkoli karkoli naredil. Pritožba izpodbija tudi prisojeno višino odškodnine. Meni, da bi bila za telesne bolečine primerna odškodnina v višini 600,00 €, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku odškodnina ne gre, ker je tožnikova težava posledica dogodka, ki ga je utrpel v šestem letu starosti. Neutemeljena je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Niti tožnik sam ni izpovedal, da bi ga brazgotine subjektivno ovirale ali motile tako, da bi vplivale na njegovo psihično počutje in ravnotežje. Pretirano pa je prisojena tudi odškodnina iz naslova strahu.

Pritožba je delno utemeljena.

O temelju zahtevka: Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih trditev o tem, da razlogi sodbe sodišča prve stopnje niso v skladu z določbo 4. odst. 324. čl. ZPP. Navedeni so zahtevki strank, njihove navedbe o dejstvih, dokazi ter predpisi, na katere je sodišče sodbo oprlo. Ustrezno je obrazložena tudi prvostopna dokazna ocena, pri čemer se je prvostopno sodišče ustrezno opredelilo do tistih dokazov, s katerimi je ugotavljalo za odločitev o zadevi odločilna dejstva.

V 158. čl. Obligacijskega zakonika je določeno, da za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovarja njen imetnik, za škodo, ki jo povzroči domača žival pa njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Strinjati se je s pritožbenimi izvajanji, da bi bila toženca objektivno odgovorna na škodo, ki jo je povzročil njun pes, če bi ga bilo šteti za nevarno žival. Vendar pa za škodo, ki jo je povzročil, odgovarjata tudi v primeru, da pes ni bil nevaren, če nista poskrbela za njegovo potrebno varstvo in nadzorstvo. Prav to pa je ugotovilo sodišče prve stopnje in z njegovimi zaključki se pritožbeno sodišče strinja. Ugotovilo je namreč, da toženca nista poskrbela za ustrezno nadzorstvo živali s tem, ker ograja oziroma drsna vrata niso bila „zahakljana,“ kar je izpovedala sama toženka. Toženca sta imela psa spuščenega na dvorišču, dvoriščne ograje nista imela ustrezno zavarovane, da se ne bi mogla razmakniti. Tako sta s svojo opustitvijo omogočila, da se je pes izmuznil skozi vrzel v ograji in napadel tožnika. S tožnikom se je pogovarjala toženka, vedela je za njegov načinu komuniciranja, videla je njegovo ravnanje in tudi, če je prišlo do razmika drsnih vrat zaradi tožnikovega držanja za ograjo (med tem ko je bil na kolesu), ostaja dejstvo, da toženca nista onemogočila z ustreznim zavarovanjem drsnih vrat proti odprtju, izhod psa z dvorišča na javno površino. Psa torej nista imela pod potrebnim varstvom in nadzorstvom in zato glede na prej navedeno določbo Obligacijskega zakonika odgovarjata za škodo, ki jo je njun pes povzročil. Ne gre za odgovornost iz 1. odst. 158. čl. OZ, temveč za odgovornost po 2. odstavku te določbe. V takšnem primeru pa ni pomembno, ali je njun pes predstavljal nevarno žival ali ne. Zato očitani pomanjkljivi razlogi sodišča prve stopnje o tem, ali je bil pes nevaren ali ne, niso pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih. Odločitev o temelju zahtevka je torej pravilna in zakonita in pritožba v tem delu ni utemeljena.

O višini odškodnine: Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča o višini škode, ki jo je tožnik utrpel iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V tej zvezi se prvo sodišče ni oprlo na tožnikovo izpovedbo, temveč na objektivne ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Dejanske ugotovitve prvega sodišča v zvezi s tem delom zahtevka pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v tej zvezi sklicuje na prvostopne razloge, da jih ne bi ponavljalo. Meni pa, da je glede na intenziteto in trajanje bolečin ter ob upoštevanju nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova vendarle previsok. Upoštevajoč vse okoliščine primera in primerljive primere, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin izražena z zneskom 2.000,00 €.

Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker naj bi ne bila podana vzročna zveza med obravnavanim škodnim dogodkom in hudo posttravmatsko stresno motnjo, ki jo je utrpel po mnenju izvedenke psihološke stroke tožnik. Ne drži pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje, da si je tožnik od dogodka pri šestih letih opomogel. Takšen zaključek prvostopnega sodišča temelji na ugotovitvah in mnenju izvedenke psihološke stroke, ki je podala pisno mnenje in ga nato tudi ustno utemeljila. Povsem jasno je navedla, da se je stres zaradi prometne nesreče, ki jo je tožnik utrpel v starosti šestih let polegel. Enako jasno je navedla, da če ne bi bilo obravnavanega škodnega dogodka, ne bilo posttravmatskega stresnega sindroma (glej njeno izpovedbo na list. št. 114). Težav, ki jih tožniku povzroča posttravmatska stresna motnja, ki je po oceni izvedenke iz akutne faze prešla v kronificirano posttravmatsko stresno motnjo in ki so navedene v razlogih izpodbijane sodbe in izvedenskem mnenju, tožnik pred obravnavanim škodnim dogodkom ni trpel. Obravnavani škodni dogodek je bil tisti, ki je povzročil posttravmatski stresni sindrom in ne dogodek iz šestega leta starosti tožnika. Podana je torej vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožnikovimi težavami, ki jih ugotavlja izvedenka in sodišče. V konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o sovzročnosti glede na jasno mnenje izvedenke, da če drugega škodnega dogodka ne bi bilo, ne bi bilo posttravmatskega stresnega sindroma pri tožniku z vsemi posledicami na njegovo nadaljnje življenje. Upoštevajoč ugotovljene omejitve, ki jih v vsakdanjem življenju trpi tožnik, kot so ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje in ki posledično tožniku povzročajo duševne bolečine, je prisojeni znesek odškodnine tudi po presoji pritožbenega sodišča primeren.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče iz razlogov, ki jih je navedlo in ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, tožniku prisodilo tudi ustrezno odškodnino za strah.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da tožnik ni upravičen do odškodnine za skaženost. Res je, da so v posledici poškodb tožniku ostale brazgotine na določenih delih telesa, ki so pretežno prekriti. Vendar pa iz same izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi v posledici opisanih brazgotin trpel kakršnekoli duševne bolečine, da bi ga kakorkoli motile ali ovirale. Zato po presoji pritožbenega sodišča zaradi zaceljenih brazgotin, kot jih je opisal izvedenec medicinske stroke, ki jih je opredelil kot manjši kozmetični defekt, tožnik ni utrpel pravno priznane škode in mu zato odškodnina iz tega naslova ne gre.

Pritožbeno sodišče je torej pritožbi delno ugodilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine znižalo za 1.000,00 €, zavrnilo pa tudi tožnikov zahtevek iz naslova skaženosti v višini 200,00 €, torej znižalo prisojeni znesek odškodnine za 1.200,00 €, kot to izhaja iz izreka drugostopne sodbe. Posledično je ustrezno spremenilo tudi prvostopni stroškovni izrek. Glede na spremenjeni uspeh v postopku, je tožnik uspel v celoti po temelju, po višini pa le z 52,08 %. Njegov uspeh v pravdi pred sodiščem prve stopnje je torej oceniti skupaj s 76 %, kar pomeni, da je upravičen le do 76 % priznanih pravdnih stroškov (do zneska 3.842,60 €), toženca pa do 24 % priznanih pravdnih stroškov (torej do 525,79 €). Po pobotanju je tako dolžna tožena stranka povrniti 3.316,81 € prvostopnih stroškov.

Toženca sta s pritožbo uspela z 10 %. Pritožbena vrednost spora namreč znaša 11.200,00 €, uspela pa sta z zneskom 1.200,00 €. Upoštevajoč pritožbeno vrednost spora ter v tej zadevi uporabno odvetniško tarifo, sta torej toženca upravičeno zaznamovala pritožbene stroške v višini 296,05 €, 10 % tega zneska pa znaša 29,60 €, kolikor je pritožbeno sodišče tožencema prisodilo v breme tožnika pritožbenih stroškov.