Jedro

Tožnik je v zadnje oblikovanem zahtevku terjal valorizirano (tudi kapitalizirano) vrednost do tedaj nateklih rentnih zahtevkov, kar pomeni z drugimi besedami povedano, da je s takim zahtevkom zajel tudi tisti del, ki je odpadel na obresti.Zato sodišče prve stopnje z nižjimi priznanimi rentnimi zahtevki, h katerim pa je priznalo tudi obresti, ni prekoračilo tožnikovega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se zaradi tega delno spremeni pobijana sodba in sicer v drugem odstavku izreka tako, da se glavnica 266.741,50 SIT zniža na 177.827,00 SIT, mesečne rente, navedene v nadaljnjem delu tega odstavka pa znižajo za 1/3; v tretjem odstavku pa se sodba spremeni tako, da se renta od 01.10.1992 določi v višini 6.000,00 SIT (medtem, ko ostane preostali del izreka tega odstavka nespremenjen). Višji tožbeni zahtevek pa se zavrne. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v pobijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je bilo že odločeno o temelju, po katerem je tožena stranka odgovorna tožeči stranki le za 2/3 škode, ki jo je ta utrpela pri prometni nezgodi 28.7.1985. S pobijano sodbo je sodišče naložilo toženi stranki, da mora plačati tožniku 2/3 nepremoženjske škode, kar znese 2,666.665,00 SIT. Hkrati pa je odločilo tudi o tožnikovi premoženjski škodi, to je renti ter naložilo toženki, da mora tožniku plačati za nateklo rento 266.741,50 SIT, za čas od 1.10.1992 dalje, to je v bodoče pa mesečno rento po 14.298,40 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožniku pa je priznalo tudi stroške postopka.

Zoper tako sodbo se le v delu, ki se nanaša na odločitev o renti, pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev postopka ter predlaga, da se v pobijanem delu sodba spremeni. V pritožbi navaja, da ima tožnik pravico le do 2/3 rente ter je odločba nepravilna, ker je sodišče s pobijano sodbo priznalo tožniku 100% rento. Nepravilno je priznalo tudi zamudne obresti, ker je dosodilo obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, čeprav je ugotavljalo letno povprečje osebnega dohodka in nato te zneske razdelilo na dvanajst delov. Ob takem stanju bi lahko priznalo obresti šele od 1.1. za preteklo leto.

Iz sodbe tudi ni jasno, ali renta dospeva v bodoče ali za nazaj.

Končno je tudi še prekoračilo obrestni zahtevek, ker je tožnik zahteval obresti s pripravljalno vlogo 16.5.1992 le od 1.5.1992 dalje, medtem ko je sodišče priznalo obresti že za čas pred tem.

Prekoračilo je tožbeni zahtevek tudi v delu, s katerim je odmerjena renta v bodoče, ker je priznalo višjo rento, to je 14.298,60 SIT mesečno kot pa je bila zahtevana 6.000,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka ne uveljavlja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da sprejema na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Glede na to meni tudi pritožbeno sodišče, da je potrebno preizkusiti pobijano sodbo le v smeri zmotne uporabe materialnega prava in uveljavljenih oziroma uradoma upoštevnih kršitev postopka. Ti dve kršitvi pa sta tudi po njegovih ugotovitvah vsaj deloma res podani. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da mora s plačilom 266.741,50 SIT na račun zapadlih rent plačati celotno izgubo tožnikovega dohodka, čeprav je tožena stranka odgovorna le za 2/3 njegove škode in zaradi česar je glede na določilo 192. člena ZOR dolžna plačati le 2/3 škode. Od tovrstno ugotovljene škode pa znaša 2/3 177.827,00 SIT, zaradi česar je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke prvi del drugega odstavka izreka pobijane sodbe spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za izgubljen dohodek 177.827,00 SIT. Posledično enake ugotovitve pa veljajo tudi za drugi del drugega odstavka izreka, s katerim je odločeno le o obrestih za posamične rentne zahtevke od 01.03.1986 dalje, kar pomeni, da se višina rentnih mesečnih zneskov, od katerih je tožena stranka dolžna plačati tožniku obresti, zniža za 1/3. Sicer je pritrditi pritožbenim izvajanjem tožene stranke, da je potrebno ugotavljati višino izgubljenega dohodka za vsak mesec posebej. Vendar je po njegovi oceni tudi način, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje in ki je skupaj ugotovljeno celoletno razliko razbilo na dvanajst mesečnih enot, v bistvenem sledilo takšnemu načinu izračunavanja, le da je njegov pristop racionalen, edino mogoč glede na pribavljene podatke in ki predstavlja sprejemljiv način ugotavljanja škode. Takega načina izračunavanja pa se je poslužilo le za čas do vključno leta 1989, to je obdobje, ki je časovno odmaknjeno in ko so tudi podrobnejši podatki nedosegljivi ali pa da so vsaj težje pribavljivi. Sicer pa tožena stranka v pritožbi niti ne poskuša dokazati, da bi bil končni rezultat za sporno obdobje kaj drugačen, če bi se uporabil drug način izračunavanja škode, ki pa je gotovo le eden od več možnih načinov izračunavanja.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o renti, ki jo mora plačevati tožniku za bodoče. Res je tožnik v končno oblikovanem zahtevku terjal rento za naprej v višini 6.000,00 SIT. Z dosojo višje rente je zato sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in v tem delu tožena stranka utemeljeno uveljavlja kršitev postopka iz člena 372 ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tudi temu delu pritožbe tožene stranke ugodilo in naložilo toženi stranki, da mora od 01.10.1992 dalje plačevati tožniku po 6.000,00 SIT rente mesečno.

Vse spredaj navedene spremembe pobijane sodbe temeljijo na 4. točki 373. člena ZPP.

Kar zadeva pa pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na obresti od rentnih zahtevkov od 1.3.1986, to je do izreka sodbe zapadle, je ugotoviti, da v tem delu sodišče prve stopnje ni prekoračilo obrestnega zahtevka. Namreč tožnik je v zadnje oblikovanem zahtevku terjal valorizirano (tudi kapitalizirano) vrednost do tedaj nateklih rentnih zahtevkov, kar pomeni z drugimi besedami povedano, da je s takim zahtevkom zajel tudi tisti del, ki je odpadel na obresti. Zato sodišče prve stopnje z nižje priznanimi rentnimi zahtevki, h katerim pa je priznalo tudi obresti, ni prekoračilo tožnikovega tožbenega zahtevka (tako stališče potrjuje tudi primerjava izračunane škode po odločbi sodišča s tisto škodo, ki jo je tožnik za ustrezno obdobje uveljavljal v zadnje oblikovanem tožbenem zahtevku, po katerem je znašala 100% škoda za nazaj 432.000,00 SIT - list. št. 91/2).

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki očita sodbi nejasnost glede dospevanja rente. Kadar ni s sodbo odločeno kaj drugega, je potrebno glede na določilo 2. odst. 188. člena ZOR, šteti, da se rente plačujejo vnaprej, kar pomeni v danem primeru, da renta dospeva v plačilo vsak mesec 10. v mesecu. Zato sodba v tem delu ni nejasna.

V skladu z zgoraj obrazloženim je torej pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke, do izreka sodbe natekle rentne zneske znižalo za 1/3, v bodoče naloženo rento pa znižalo na 6.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (člen 368 in 4. točka 373. člena ZPP).