Jedro

Ker je s pristopom Slovenije k Evropski uniji na območju Republike Slovenije začela veljati uredba Sveta št. 1206/2001 z dne 28.5.2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah, bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi postopati po tej uredbi, ki ureja dva načina pridobivanja dokazov, med katere sodi tudi zaslišanje priče, ki prebiva v tujini.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik v prometni nezgodi dne 30.4.1997 v višini 30 %. Glede stroškov postopka je odločilo, da se ta pridrži za končno sodbo.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik navaja, da je v tožbi z dne 28.4.2000 sam navedel, da je bil njegov prispevek k prometni nezgodi in s tem v zvezi tudi prispevek k povzročeni mu škodi kot posledici te nezgode, 50 %, izpodbijana sodba pa njegov prispevek ocenjuje na 70 %, s čimer se ne strinja. Izvedenec je v dopolnitvi svojega mnenja izrecno navedel, da je »natančno definirano le to, da je do trčenja prišlo na nasprotni strani vozišča oz. prometnem pasu po katerem je vozil M.« kar kaže, da je tožnik s tako počasnim traktorjem uspel priti na vozni pas, po katerem je prihajal M. in je do prihoda M. torej uspel izpeljati celotno operacijo vključevanja iz stranske na glavno cesto. Pri tem je s počasnim traktorjem potreboval kar nekaj časa, saj je moral priti iz stranske ceste in svoje leve strani čez levi vozni pas vse do desnega in se nato usmeriti proti K., preden je vanj trčil M. z avtomobilom, saj se je šele potem pripetila nezgoda, kar je nesporno. Voznik M. je tožnika zadel v zadnji del traktorja, kar pomeni, da je bil tožnik s traktorjem v celoti obrnjen proti K. in se je nahajal na voznem pasu po katerem je prihajal M. Ves čas njegovega počasnega vključevanja je M. imel možnost videti ga na cesti, seveda, če bi bil med vožnjo vsaj malo pozoren. Ni bil le tožnik tisti, ki je takrat moral biti pozoren na cestišču, to obveznost so imeli tudi drugi udeleženci v prometu in jo je gotovo imel tudi voznik M. Če je tožnik potreboval toliko časa, da je s počasnim traktorjem pripeljal iz stranske ceste in se vključil na desni strani v promet, je tudi M. imel ves ta čas na razpolago in če bi bil vsaj malo bolj pozoren, bi moral in tudi uspel ustrezno reagirati, saj je tudi on (četudi je bil na prednosti cesti) moral omogočiti drugim udeležencem, da se iz stranske vključijo na glavno cesto, pri tem bi moral zmanjšati svojo hitrost. Pritožnik opozarja, da je omenjena cesta zelo frekventna in ni bila nikoli brez vozil. Na cesti niso bili najdeni sledovi zaviranja vozila voznika M., po navedbah prič pa je imel na glavi zavito eno oko zaradi nekega drugega prejšnjega razloga ali dogodka, zato ni dobro videl. Poleg tega je imel poleg sebe dekle in se je očitno izključno z njo ukvarjal in sploh ni videl, kaj se je dogajalo na cesti. To je bil po oceni pritožnika razlog, da je do nezgode prišlo, ne glede na to, da je tožnik pripeljal iz stranske na glavno cesto. Tudi izvedenec je ugotovil, da je križišče pregledno in je možno ob povprečni pozorni vožnji v smeri voznika M. s primerno hitrostjo zaznati nevarnost levega zavijanja v križišču, kakršno je bilo zavijanje voznika traktorista. Če bi bil voznik M. pozoren, bi na cesti ostale zavorne sledi njegovega avtomobila. Poleg tega je M. s trčenjem v traktor le tega uspel prevrniti, nato ga poriniti toliko metrov naprej, pri tem pa je tudi tožnik padel iz traktorja in odletel še toliko naprej, vse to pa je povzročil M. z osebnim avtomobilom, ki je veliko lažji od traktorja in je kljub temu vse to »uspel«, kar je pripisati njegovi veliki oz. preveliki ter v kritičnem času nezmanjšani hitrosti, saj če bi jo zmanjšal bi moral zavirati. To ugotavlja tudi izvedenec. V nadaljevanju pritožnik analizira izvedensko mnenje ter izvedenčev zaključek, da »vsi izračuni kažejo na to, da voznik M. ni zaznal traktorista dovolj zgodaj, čeprav so zato obstajali tehnične možnosti«. Po oceni pritožnika je izvedenec v svojem mnenju in njegovih dveh dopolnitvah dovolj dobro pojasnil potek dogodkov in je odgovoril na vsa vprašanja tako tožeče kot tudi, in predvsem, tožene stranke, na podlagi tega izvedenskega mnenja pa pritožnik ocenjuje, da je bil njegov prispevek k obravnavanemu škodnemu dogodku največ enak prispevku voznika M. Tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je voznik M. vozil s premajhno pozornostjo in ne defenzivno, zato je po oceni sodišča prve stopnje podana njegova soodgovornost za nastali škodni dogodek. Po oceni pritožnice so taki zaključki zmotni. Nesporno je dejstvo, da je tožnik izsilil prednost ter da je voznik avtomobila italijanske registracije M. vozil po prednostni cesti. Tožena stranka je v smeri trditev, da vozniku M. ni moč očitati nobene soodgovornosti, saj je vozil povsem pravilno po svojem voznem pasu, predlagala njegovo zaslišanje. Le na ta način bi sodišče lahko ugotovilo njegovo hitrost, oddaljenost med voziloma ob speljanju tožnika iz neprednostne ceste na prednostno cesto, osvetljenost zadnjega dela traktorja in možnost preprečitve prometne nezgode. Sodišče je predlagano pričo povabilo na narok, na katerega ni pristopila. Po oceni pritožnice bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določila 241. člena ZPP, ne pa enostavno zaključiti zadevo brez njegovega zaslišanja. Zaradi te kršitve določb pravdnega postopka je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tudi zato je napačno izvedensko mnenje izvedenca B., ki je izdelano tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izvedenec svoje mnenje gradi na napačni predpostavki, da je bila hitrost voznika M. v trenutku trčenja 44,3 km/h. Do takšnega zaključka je izvedenec prišel le na podlagi odboja vozila po trčenju in ob upoštevanju dejstva, da je v tistem trenutku znašala hitrost vožnje tožnika 10 km/h. Zaslišan na naroku dne 4.3.2004 je izvedenec pojasnil, da bi temu bilo tako, če bi tožnik speljal z mesta v prvi prestavi. Vendar tožnik ni speljal na prednostno cesto z mesta (priča D. je postal pozoren na dogajanje ravno iz razloga, ker je traktor brez zaustavljanja in s tem preverjanja vozil na prednostni cesti zapeljal v križišče), poleg tega ni vozil v prvi prestavi, zato je njegov zaključek popolnoma zgrešen. V svoji drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenec dopušča možnost, da je voznik traktorja vozil tudi s hitrostjo 20 km/h. Gre za kar 100 % odstopanje v hitrosti tožnikove vožnje, temu primerno pa je zato manjša hitrost vožnje voznika M., saj je odboj vozil ostal enak. Tožena stranka je zato predlagala dopolnitev mnenja izvedenca, ta je drugo dopolnitev izdelal površno in brez ustreznih izračunov na podlagi hitrosti tožnikove vožnje. Očitno izvedenec nalogi ni bil kos, ali pa se mu z zadevo ni več dalo ukvarjati. Tožena stranka je zato predlagala angažiranje novega izvedenca cestno prometne stroke, sodišče pa je dokazni predlog zavrnilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Izvedenec ugotavlja, da je tožnik od zavozitve na prednostno cesto do mesta trčenja prevozil 20 m. Pri hitrosti 10 km/h (to je 2,8 metra na sekundo) bi do mesta trčenja potreboval 7 sekund, pri hitrosti 20 km/h pa le 3,6 sekund. Gre za bistveno razliko, saj v tolikšnem kratkem času vozniku M. ni preostalo časa za preprečitev prometne nezgode. Sodišče ni ugotovilo hitrosti vožnje voznika M., niti oddaljenosti med voziloma v trenutku, ko je imel voznik M. možnost zaznati nevarno situacijo, to je dejstvo, da mu tožnik izsiljuje prednost. Brez teh dveh dejstev ni moč zaključiti, da je voznik delno soodgovoren za nastali škodni dogodek zaradi premalo pazljive vožnje. Za takšen zaključek ni v spisu nobene opore. Sodišče svojo odločitev utemeljuje s povsem pavšalno oceno, da je bilo trečenje v traktor precej silovito, nakar naj bi kazalo dejstvo, da se je traktor po trčenju prevrnil. Toženi stranki ni jasno od kod sodišču podlaga in znanje za takšen zaključek. Poleg tega je silovitost trčenja razvidna iz poškodb italijanskega avtomobila na prednjem delu, kjer je laično moč oceniti, da trčenje nikakor ni bilo silovito. Tožena stranka zato za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja vztraja pri že podanih dokaznih predlogih z zaslišanjem voznika M. in angažiranjem drugega sodnega izvedenca cestno prometne stroke. Sodišče v razlogih sodbe soodgovornost voznika M. utemeljuje tudi z dejstvom, da mu vožnja po prednostni cesti ni dajala pravice, da vozi neoziraje se na druge udeležence v prometu. Kaj je imelo sodišče s tem v mislih ni jasno, saj svojega sklepa ne utemelji, sodbe zato v tem delu ni moč preizkusiti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, ki se nanaša na zastaranje terjatve za utrpelo gmotno škodo. Tožnik je tožbo vložil dne 29.5.2000. Tožnik je bil v bolnišnico sprejet 30.4.1997 v nezavesti. Iz izvida izhaja, da je že dne 11.5.1997 začel odpirati oči, dne 30.5.1997 pa je bilo stanje že toliko izboljšano, da je bil odklopljen z aparatur, hrano pa je že sam požiral. Očitno je torej, da se je iz nezavesti zbudil že dne 11.5.1997, od tedaj dalje je pričel teči triletni rok za uveljavljanje gmotne škode. Sodišče je gornje dokaze spregledalo in napačno zaključilo, da zgolj zato, ker je bil tožnik do dne 9.6.1997 na intenzivni negi, tudi zastaranje do tedaj ni moglo pričeti teči. Tožena stranka ob takšnem zaključku sodišča pripominja, da zgolj okoliščina, na katerem oddelku leži pacient v ničemer ne vpliva na tek zastaralnega roka, pač pa je odločilnega pomena njegova sposobnost zaznavanja (vedenja o škodi in storilca). Ob prebuditvi iz nezavesti je tožnik gotovo takoj zvedel, kaj se mu je pripetilo (če drugega ne iz pripovedovanja sorodnikov) in kako, zato je najkasneje tedaj pričel teči zastaralni rok. Razlogi sodbe so zato tudi v tem delu v nasprotju z izvedenimi dokazi, stališče sodišča o pričetku teka zastaralnega roka za vtoževano gmotno škodo pa materialno pravno zmotno.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in v njej prereka navedbe tožene stranke.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožena stranka nima prav, ko očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo njen ugovor glede zastaranja terjatve za utrpelo gmotno škodo. Stališče, ki ga tožena stranka v tej zvezi ponuja v pritožbi, je pravno in dejansko nevzdržno, pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je glede tega navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka pa ima prav, ko v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo voznika osebnega avtomobila C.M. Izvedbo tega dokaza je predlagala tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi povedalo, da v zvezi s potekom same prometne nezgode ni moglo zaslišati voznika italijanskega vozila (C.M.), ki ga je sicer vabilo na narok z dne 10.7.2003 in nato še na narok z dne 17.2.2004, vendar se M. kljub izkazanemu vabilu zaslišanja ni udeležil. Tožena stranka ima prav, ko trdi, da izostanek priče na narok na katerega je vabljena, ne pomeni, da sodišču tega dokaza ni potrebno izvesti, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo okoliščin, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da se ta dokaz sploh ne bo mogel izvesti. Res gre za pričo, ki je tuj državljan, vendar gre za državljana Republike Italije, torej države članice Evropske unije. Ker je s pristopom Slovenije k Evropski uniji na območju Republike Slovenije začela veljati uredba Sveta št. 1206/2001 z dne 28.5.2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah, bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi postopati po tej uredbi, ki ureja dva načina pridobivanja dokazov, med katere sodi tudi zaslišanje priče, ki prebiva v tujini. Prvi način je pridobivanje dokazov s posredovanjem zaprosila sodišča države prosilke in izvedbo dokazovanja s strani sodišča zaprošene države, drugi način pa je neposredno pridobivanje dokazov zaprošeni državi s strani sodišča države prosilke, torej neposredno pridobivanje dokazov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ocena sodišča prve stopnje, da so nekatere trditve tožene stranke ostale nedokazane zato, ker sodišče v zvezi s potekom same prometne nezgode ni moglo zaslišati voznika italijanskega vozila. Tako ni sledilo navedbam tožene stranke, da voznik M. ni mogel opaziti traktorja, ker naj ta ne bi imel osvetlitve na zadnji strani. Zaslišanje te priče v zvezi s to okoliščino bi lahko pomembno vplivala na zaključek sodišča prve stopnje, da voznik M. ni zaznal traktorja dovolj zgodaj, čeprav so zato obstajale tehnične možnosti. Ali so zadnje luči na traktorju delovale, je v obravnavani zadevi pomembna okoliščina, to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je v predlogu za uvedbo postopka o prekršku zoper tožnika navedeno, da zadnje luči na traktorju niso delovale oz. niso bile niti priključene, nakar je zaključilo, da te trditve ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Ni dvoma, da bi lahko k razjasnitvi te okoliščine pomembno prispevalo zaslišanje voznika M., zato sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ga ni zaslišalo. Pritožbeno sodišče zato ne more odgovoriti na pritožbene pomisleke, ki se nanašajo na dokazno oceno glede ključnega vprašanja, ali sta za nastanek prometne nezgode in povzročeno škodo res odgovorna oba udeleženca prometne nesreče, kot je zaključilo sodišče prve stopnje in, ali je voznik italijanskega vozila, to je voznik M. res odgovoren za škodo v višini 30 %. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče, za katero je samo ocenilo, da bi jo bilo potrebno zaslišati, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj bi izvedba tega dokaza lahko pripeljala do povsem drugačnih ugotovitev sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev in na tej podlagi tudi do drugačnih zaključkov. Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Posledično tej odločitvi je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke in razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki jo izpodbija tožeča stranka. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti, to je, zaslišati bo moralo voznika osebnega avtomobila C.M. ter, v kolikor bo ta zaslišan kot priča razjasnil pravno pomembne okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje brez njegovega zaslišanja ni moglo pravilno ugotoviti, ponovno presoditi utemeljenost drugega dokaznega predloga tožene stranke, ki se nanaša na izvedbo dokaza z drugim izvedencem cestno prometne stroke. Sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo oceniti tudi druge pritožbene trditve (tožeče in tožene stranke), na katere pritožbeno sodišče, zaradi narave kršitve, ki je imela za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe, ni odgovorilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.