Jedro

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, pridobljenem z delom v zakonski zvezi, je treba izhajati iz določbe 1. odstavka 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da pri tem ne gre zgolj za računske operacije, v katerih bi se obračunavali zaslužki, vrednost dela in podobno, ampak se ugotavlja celovit odnos do skupnega življenja, do družine, gospodinjstva, dela na sploh in seveda tudi do neposrednega dela pri pridobivanju novega premoženja. Vsega tega ni mogoče številčno izraziti, ima pa enak pomen, kot delo in zaslužek pri redni zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank in določilo delež tožnice 2/5 ter delež toženca 3/5. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo dne 29.12.1973 in se razvezali dne 24.4.1986. Ob sklenitvi zakonske zveze je imel toženec kot svoje posebno premoženje komunalno neopremljeno gradbeno parcelo v L., na kateri sta zgradila stanovanjsko hišo. Prispevek v delu in v pomoči drugih je bil pri obeh enak, toda toženec je imel bistveno višje osebne dohodke. Zaradi tega in zaradi parcele je njegov delež pri tej hiši višji in znaša 3/5. Tožnica in toženec sta nato hišo prodala in z izkupičkom, krediti in tekočim zaslužkom zgradila novo hišo v R. S. Tožničino doto v znesku tedanjih 100 milijonov dinarjev je sodišče ocenilo kot nebistveno. Iz enakih razlogov kot pri hiši v L. je tudi za hišo v R. S. sodišče ugotovilo večji delež toženca in sicer 3/5. V enakem deležu je priznalo tožencu tudi delež na premičninah, vključno na avtomobilu BMW, ki ga je toženec po razvezi zakonske zveze prodal. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožnice tako, da je spremenilo solastninska deleža tožnice in toženca za vsakega na 1/2. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je vse prvostopne dejanske ugotovitve, vendar je tožničino doto, ki je predstavljala 13 % vrednosti hiše, štelo kot enakovreden prispevek toženčevemu. Tožničino skrb za hčerko in za gospodinjstvo ter njeno delo pri gradnji pa je štelo za enakovredno toženčevemu večjemu zaslužku. Zato je ugotovilo, da sta deleža obeh strank na skupnem premoženju enaka.

Proti tej sodbi vlaga revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavlja 354. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo odločilnih dejstev. Poudarja, da je imel kot imetnik stanovanjske pravice ob sklenitvi zakonske zveze opremljeno stanovanje. To je omogočilo gradnjo brez večjih zadržkov. Vsa oprema, ki je toženčevo posebno premoženje, je bila prenešena v novo hišo. Osporava ugotovitev, da je bilo tožničino delo v gospodinjstvu nadpovprečno. V zvezi s tem navaja, da je tožnica dve leti hodila v administrativno šolo in je tedaj toženec prevzel vso skrb za družino. Tožnica je opravila tudi šoferski izpit. Ni upoštevano, da je bilo pridobljeno stanovanje za tožničino hčer K., da je bila plačana participacija in nabavljena oprema, kar vse bi moralo iti na račun tožnice. Ni omenjen les, ki ga je dobil toženec. Stroški, ki jih je imel toženec s končanjem del na hiši po razvezi, bi se morali upoštevati njemu v korist. Poudarja razliko v osebnih dohodkih in kredite, ki jih je najel. Posebej osporava odločitev o avtomobilu, ki je rezultat vseh prejšnjih vozil. Prodan pa je bil zato, da so se poravnali stroški za nazaj.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Znaten del revizije obravnava vprašanja, ki jih toženec v svoji pritožbi zoper sodbo prve stopnje ni omenjal. Sodba druge stopnje odgovarja na obe pritožbi. To, da ne obravnava okoliščin, ki v pritožbenem postopku niso bile sporne, ne pomeni nobenih kršitev določb pravdnega postopka. To se nanaša na toženčeve revizijske navedbe o tožničinem šolanju in stanovanju tožničine hčere.

Revizijske navedbe, s katerimi toženec prikazuje razliko v osebnih dohodkih med njim in tožnico, se nanašajo na dejansko stanje. Pravno vprašanje pa je vrednotenje osebnih dohodkov nasproti skrbi za družino, gospodinjstvu in delu pri hiši. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožničin prispevek enakovreden toženčevemu večjemu zaslužku, je v skladu z določbo 2. odstavka 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Toženčev prispevek v lesu je bil ocenjen kot enakovreden tožničinemu, kar je posebej obrazloženo v sodbi prve stopnje. Izpodbijana sodba pa izhaja pri svoji oceni toženčevega posebnega premoženja celo iz vrednotenja, ki je za toženca ugodnejše, saj odstotek vrednosti parcele v L. kot toženčevega posebnega premoženja ugotavlja na podlagi toženčeve trditve, da je bila parcela komunalno opremljena in da je toženec že nabavil nekaj gradbenega materiala. Če sodišče druge stopnje tega ne bi upoštevalo, bi se izkazalo, da je toženčev prispevek v posebnem premoženju manjši od tožničinega dednega odpravka kot njenega posebnega premoženja pri hiši v R..

Kar zadeva opremljeno stanovanje in prenos opreme v novo hišo, je treba opozoriti, da je toženec delež na premičninah v obsegu 1/2 v odgovoru na tožbo izrečno priznal, uspel pa je svojim ugovorom o tem, kateri predmeti ne spadajo v skupno premoženje. Samo dejstvo, da je tožnica živela pri tožencu v njegovem stanovanju, pa ne more odločilno vplivati na obseg toženčevega deleža. Prispevek sorodnikov in prijateljev z obeh strani je bil ocenjen kot enakovreden. Ko gre za skupno gradnjo zakoncev, je pomoč praviloma namenjena obema. V tej zadevi kaj drugega ni bilo ugotovljeno.

Z razvezo zakonske zveze se konča pridobivanje skupnega premoženja. Kasnejša dela in stroški zato ne morejo spremeniti deležev na skupnem premoženju, lahko pa so temelj za obligacijske zahtevke. Tako stališče izpodbijane sodbe je pravno pravilno.

Pravilna je tudi odločitev o avtomobilu BMW. Toženec sam navaja, da je v času trajanja zakonske skupnosti zamenjal več avtomobilov. Ti avtomobili so se deloma iztrošili v korist obeh zakoncev, dodana vrednost je šla na račun skupnih sredstev. Na ta način je v času trajanja zakonske zveze prvotni vložek v obliki tedanjega avtomobila postal nepomemben. Ni mogoče ločeno od ostalega premoženja računsko ugotavljati deležev na posameznem predmetu, kajti skupno premoženje je celota in ga je treba praviloma obravnavati enotno. Na celoto premoženja pa vrednost prejšnjega toženčevega avtomobila ne more odločilno vplivati.

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju, pridobljenem z delom v zakonski zvezi, je treba izhajati iz določbe 1. odstavka 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, da pa zakonca lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da pri tem ne gre zgolj za računske operacije, v katerih bi se obračunavali zaslužki, vrednost dela in podobno, ampak se ugotavlja celovit odnos do skupnega življenja, do družine, gospodinjstva, dela na sploh in seveda tudi do neposrednega dela pri pridobivanju novega premoženja. Vsega tega ni mogoče številčno izraziti, ima pa enak pomen, kot delo in zaslužek pri redni zaposlitvi. Pri ugotovljenem pozitivnem odnosu tožnice do službe, do družine, do dela pri gradnji in do vseh drugih okoliščin, ki jih kot pomembne določa 2. odstavek 59. člena ZZZDR, ter glede na enak prispevek v posebnem premoženju, je zato pravilno stališče, izraženo v sodbi druge stopnje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).