Jedro

Naše procesno pravo temelji na načelu proste presoje dokazov, kar pomeni, da ni moč nobenemu dokazu vnaprej podeliti ekskluzivnega pomena ali pa mu (na drugi strani) odvzeti (dokazno) vrednost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.384,10 EUR nadomesti z zneskom 1.355,54 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 4. 12. 2018 je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je toženec motil tožnico v njeni zadnji mirni posesti hiše na naslovu S., s tem, da je v času od 23. 4. 2018 do 29. 4. 2018 puščal z notranje strani vhodnih vrat omenjene hiše svoj ključ, tako da tožnica šestkrat v navedenem obdobju ni mogla s svojimi ključi vstopiti v hišo; da je dne 30. 6. 2018 odstranil ključavnico na vhodnih vratih iste hiše in namestil novo ključavnico z drugim ključem, tako da tožnica dne 30. 6. 2018 in 1. 7. 2018 ter kasneje ni mogla vstopiti v hišo; da je neznanega dne v času od septembra do novembra 2018 odstranil ključavnico na vhodnih vratih iste hiše, ki jo je tja namestil dne 30. 6. 2018, in na vhodna vrata hiše namestil ponovno novo ključavnico z drugim ključem, tako da tožnica ne more vstopiti v hišo (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec v roku 15-ih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje s tem, da je dolžan tožnici izročiti en izvod ključev nove ključavnice vhodnih vrat hiše na naslovu S. ali na vhodna vrata hiše namestiti staro ključavnico (II. točka izreka), - odločilo, da se je toženec dolžan v bodoče vzdržati vsakršnih posegov v posest tožeče stranke hiše na naslovu S., zlasti pa se je dolžan vzdržati puščanja ključa v ključavnici vhodnih vrat omenjene hiše z notranje strani, odstranjevanja in menjavanja ključavnic vhodnih vrat hiše in drugih motilnih dejanj, s katerimi se preprečuje tožnici vstop v omenjeno hišo (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.384,10 EUR v 8-ih dneh od prejema sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (vse s stroškovno posledico). Glede posesti poudarja, da sodišče prve stopnje svojo odločitev glede obstoja tožničine posesti na stanovanjski hiši na naslovu S., opira na sklepe sodišč v drugih postopkih, ki se nanašajo na prepoved približevanja toženca stanovanjski hiši. Sodišče naj bi navedlo, da te odločbe posredno kažejo na tožničino posest nepremičnine, česar pa ne obrazloži, zaradi česar tožencu ni omogočena natančnejša izjasnitev glede tega dela obrazložitve. Nadalje se sodišče prve stopnje sklicuje na dopis toženčevega pooblaščenca, ki naj bi tožnico pozival na izselitev iz stanovanjske hiše, in okoliščino, da je toženec izpovedal, da je njene stvari zapakiral v škatle. Navedena dejstva ne vplivajo (odločilno) na presojo, ali je v času zatrjevanega motilnega ravnanja tožnica imela posest. Nesporno naj bi bilo, da je tožnica sama prostovoljno odšla iz stanovanjske hiše. Razlog za njen odhod ni bistven, zgolj okoliščina, da posameznik prostovoljno pusti svoje osebne stvari v določeni hiši ne pomeni, da s tem tudi ohranja posest. Življenjsko in pravno nevzdržno je, da prostovoljna odselitev ne pomeni izgube posesti, kot to očitno šteje sodišče prve stopnje. Tožnica je bila tista, ki je zaradi svojega ravnanja (z izselitvijo iz nepremičnine in to v času, ko toženca celo ni bilo doma, kar pomeni, da za izselitev ni bilo prav nobene potrebe) izgubila posest na nepremičnini. Ne gre spregledati okoliščine, da sta od tožničine prostovoljne odselitve dalje do zatrjevanega prvega motilnega ravnanja minila več kot dva meseca, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede prvega motilnega ravnanja naj bi sodišče spregledalo, da se sin pravdnih strank E. N. ni časovno natančno izrekel glede obiskov matere, zaradi česar ostaja ta okoliščina nepojasnjena, dejansko stanje v tem delu pa pomanjkljivo raziskano. Tožencu se očita, da naj bi ključ puščal iz notranje strani ključavnice, s čimer naj bi motil tožničino posest, kar pa ne drži. Edina oseba, ki bi lahko potrdila tovrstno dejanje toženca, je sin pravdnih strank E. N. Sin pa tega dejstva ni potrdil. Tožnica je namreč izpovedala, da je opazovala stanovanjsko hišo preko kamere, vendar je lahko opazovala zgolj vhod v hišo in dvorišče, ne pa tudi notranjosti. To velja tudi za priči J. O. in P. Toženec je v zvezi s prvim motilnim ravnanjem podal tudi preostale ugovore, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tako je izpostavil, da puščanje ključev v ključavnici nima značaja protipravnosti. Nadalje je večkrat izpostavil, da je imela tožnica ves čas omogočen dostop skozi garažo, od katere ključ (daljinski upravljalec) je vseskozi imela. Glede na to je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela daljinskega upravljalnika, kar naj bi potrdila tudi njena hči J. O., v nasprotju z dejanskim stanjem. Sodišče prve stopnje ne problematizira dejstva, da je tožnica več kot očitno izpovedovala neresnično, ampak se celo opre na njeno izjavo tudi v tem delu. Tudi sicer je nelogično, da bi tožnica imela ključ od stanovanjske hiše, ne pa tudi daljinskega upravljalca od hiše. Ta okoliščina je brez dvoma bistvenega pomena, saj izkazuje, da tožnici nikoli ni bil onemogočen dostop do hiše oziroma vstop vanjo. Glede drugega in tretjega motilnega ravnanja pritožba poudarja, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se do teh ravnanj ni bilo potrebno obširneje opredeljevati, ker naj bi jih toženec izrecno priznaval. Toženec ne priznava motilnih ravnanj, priznava pa menjavo ključavnice. Zgolj menjava ključavnice ob odsotnosti ostalih elementov, ki se pri posestnih sporih presojajo, še ne predstavlja motilnega ravnanja, zaradi česar je opredelitev sodišča prve stopnje v tem delu bistvena in nujno potrebna. Spričo izostanka le te je odločitev neobrazložena. Tudi v zvezi s presojo drugega in tretjega motilnega ravnanja toženec vztraja pri že obširno podanih pritožbenih navedbah glede neobstoja tožničine posesti na stanovanjski hiši in tudi neobstoja ekonomskega in pravnega interesa. Ker je tožnica imela možnost, da pridobi posest, pa tega po lastnih navedbah ni izkoristila, izkazano nima pravnega interesa za predmetni zahtevek, saj ji je bil ključ očitno izročen pa ga ni sprejela. Toženec je nadalje izpostavil, da je za presojo utemeljenosti zahtevka bistvena tudi razjasnitev okoliščine, ali si je tožnica naredila kopijo ključev. Sodišče prve stopnje se do navedenega vprašanja ni opredelilo in to kljub izpovedbi sina pravdnih strank, da je tožnici izročil ključe in da si je slednja naredila kopijo. Če si je tožnica naredila kopijo ključev, kot tudi v primeru, če ključev ni sprejela, so njene trditve, da ji je onemogočen dostop do stanovanjske hiše, v nasprotju z dejanskim stanjem. Če tožnica trdi, da je toženec motil njeno posest že z dejanjem z dne 30. 6. 2018 in da po tem datumu ni več vstopala v hišo, pritožbi ni jasno, na kakšen način lahko toženec ponovno zmoti njeno posest. Z naknadnim motilnim ravnanjem ni mogoče motiti posesti, ki je ni več. Nadalje pritožba izpostavlja bistvene kršitve pravil postopka. Toženec je okoliščino, da ni ravnal samovoljno niti protipravno, želel izkazati tudi s predlaganimi poizvedbami pri Policijski postaji ... Sodišče tega dokaza ni izvedlo, njegove zavrnitve pa ni pojasnilo. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo dne 4. 12. 2018 spremenila tožbeni zahtevek, čemur je toženec izrecno nasprotoval. Sodišče prve stopnje pa ni v sklepu niti z besedo pojasnilo modifikacij tožbenega zahtevka, ki jih je izvajala tožnica. Nadalje je nejasna tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve. V konkretnem primeru vseh treh motilnih ravnanj ni mogoče obravnavati kot nadaljevanih motilnih ravnanj, saj je izkazano, da je tožnica (tudi po svoji izpovedbi) po tako imenovanem prvem motilnem ravnanju še vedno dostopala do stanovanjske hiše. Posledično ni mogoče govoriti o istovrstnih ravnanjih. Zmotna je tudi odločitev glede stroškov postopka, saj so ti odmerjeni previsoko. Tožnici zgolj enkrat pripada 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo in ne dvakrat. Sodišče prve stopnje je kot previsoko priznalo tudi strošek trajanja naroka za glavno obravnavo, ki je trajal od 8.30 do 11.30, kar pomeni, da znaša dodatek na trajanje 200 in ne 250 točk. 3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot bistven dokaz za tožničino posest stanovanjske hiše na naslovu S. pred zatrjevanimi motilnimi ravnanji (upravičeno) izpostavilo1 dopis z dne 17. 4. 2018 (priloga A9), ki ji ga je toženec poslal po svojem pooblaščencu in v katerem je od nje zahteval, da se v 8-ih dneh iz hiše izseli in jo izpraznjeno oseb in stvari (s ključi vred) izroči. Pomenu omenjenega dopisa2 (za presojo obstoja tožničine posesti) pritožba povsem neprepričljivo3 oporeka. V zvezi z zaključkom o tožničinem izvrševanju posesti (v sicer omejenem obsegu) je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi izpovedbe toženca in prič E. N., M. K. ter J. O. Zgolj kot dodatne dokaze, iz katerih naj bi posredno izhajalo, da je tožnica v relevantnem času izvrševala posest, pa je omenilo tudi odločbe (oziroma njihovo obrazložitev) PP ... in Okrožnega sodišča v ...,4 iz katerih izhaja izrečena prepoved tožencu približanja tožnici z naslovom bivališča S. oziroma prepoved vstopa v stanovanje na omenjenem naslovu. Ta vsebina (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) posredno prav tako izkazuje obstoj tožničine posesti hiše na omenjenem naslovu. Kaj bi moralo sodišče prve stopnje v tem oziru še navesti, kot navaja pritožba, ni (po)jasn(jen)o, zaradi česar neprepričljivo izzveni tudi pritožbeni očitek o storjeni procesni kršitvi. Upoštevaje prepričljivo obrazložen (in dokazno podprt) zaključek sodišča o tožničini posesti (v smislu prvega odstavka 33. člena SPZ5) enaka ugotovitev velja za (neizkazano) obširno pritožbeno zatrjevanje, da naj bi tožnica prostovoljno odšla iz hiše in s tem izgubila posest. 6. Da je tožnica (ki je takrat razpolagala s ključem od vhodnih vrat) do prvega motilnega ravnanja vstopala (prihajala) v stanovanjsko hišo, izhaja tako iz njene izpovedbe kot tudi izpovedbe sina pravdnih strank priče E. N., ki je jasno povedal, da je pred menjavo ključavnice materi odpiral vhodna vrata. Vse to je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar pritožbeni očitek, da naj bi bilo v tem delu dejansko stanje pomanjkljivo raziskano, ne drži. O tem, ali naj bi toženec puščal ključ z notranje strani ključavnice, E. N. ob zaslišanju niti ni bil povprašan. Glede na to, da temelji naše procesno pravo na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP6), kar pomeni, da ni moč nobenemu dokazu vnaprej podeliti ekskluzivnega pomena ali pa mu (na drugi strani) odvzeti (dokazno) vrednost, ni jasno (oziroma pojasnjeno), zakaj ne bi smelo sodišče prve stopnje (kot je to storilo) obstoja omenjene okoliščine ugotavljati s pomočjo drugih dokazov (izpovedb). Ker se sodišče prve stopnje (glej 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) v tem pogledu ne sklicuje na to, kaj naj bi tožnica opazila, ampak kaj je lahko ugotovila na podlagi telefonskega pogovora med svojima otrokoma (hčerko in sinom), je brezpredmetno pritožbeno pojasnjevanje, kaj je lahko videla preko kamere.7

7. Ne drži pritožbena trditev, da puščanje ključev v ključavnici, nima značaja protipravnosti. V kontekstu konkretne zadeve ga nedvomno ima, saj je kot tako pomenilo motenje tožničine posesti. Kar se tiče toženčevega navajanja, da je imela tožnica vseskozi omogočen dostop skozi garažo, od katere ključ (daljinski upravljalec) je ves čas imela, pa je že sodišče prve stopnje (glej 10. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) pojasnilo, zakaj mu ni moč slediti.8 Tožnica je izpovedala, da daljinca ni imela,9 medtem ko je njena hčerka J. povedala, da ga (tožnica) nima več od spora dalje, kar je v obravnavanem (posestnem) oziru edino relevantno. Na drugi strani je sin E. N. izpovedal, da se ne spomni, ali je mati po februarju 2018 še imela daljinski upravljalec garažnih vrat. Ker nobena od (omenjenih) izpovedb toženčevih navedb (izpovedbe o tem), da je imela tožnica v relevantnem obdobju ključe (daljinski upravljalec) od garažnih vrat in s tem omogočen dostop skozi garažo, ne potrjuje, je neprepričljivo tudi pritožbeno utemeljevanje tožničine neverodostojnosti na podlagi (domnevnih) razlik med njimi. Zakaj naj bi bilo nelogično, da bi tožnica imela ključ od stanovanjske hiše, ne pa tudi daljinskega upravljalca, pa pritožba, ki to trdi, konkretno ne pojasni.

8. Z ugotovitvijo, da toženec zadnji dve motilni dejanji priznava, je imelo sodišče prve stopnje v mislih to, da priznava menjavo ključavnic (kar toženec sam priznava tudi v pritožbi), ne pa tudi motenja posesti (motilnega ravnanja), kot to neupravičeno očita pritožba.10 To je razvidno tako iz samega nadaljnjega besedila 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot tudi okoliščine, da se je sodišče prve stopnje v njenem okviru opredelilo do ugovorov, ki jih je toženec postavil v zvezi z očitkom o motenju posesti. Toženčevo poudarjanje, da tudi glede presoje drugega in tretjega motilnega ravnanja vztraja pri pritožbenih navedbah o neobstoju tožničine posesti na stanovanjski hiši, je presplošno, pa tudi (kot je bilo predhodno ugotovljeno) neutemeljeno. Neprepričljivo je nadalje zatrjevanje, da tožnica pravnega (in ekonomskega) interesa za predmetni zahtevek nima, ker naj bi ji bil ključ izročen, a ga ni sprejela. Zgolj okoliščina, da naj bi njen sin E. N. (kot je sam to izpovedal) tožnici kasneje omogočil izdelavo kopije ključa, ne vpliva na zaključek, da je prišlo že pri prvi menjavi ključavnice s strani toženca dne 30. 6. 2018 do motenja tožničine posesti. Nadalje toženec ne upošteva, da je11 nato še enkrat zamenjal ključavnico, pri čemer pritožba ne zatrjuje, da so bili tožnici (novi) ključi ponudeni (tudi) po tej drugi menjavi ključavnice. Že zato ni moč slediti očitku o neobstoju pravnega interesa, kot tudi ne pritožbenim navedbam, da so tožničine trditve, da ji je onemogočen dostop do stanovanjske hiše, v nasprotju z dejanskim stanjem. Kar se tiče pritožnikovega izpostavljanja, da mu ni jasno, na kakšen način je lahko ponovno motil posest tožnice, ki da trdi, da je motil njeno posest že z dejanjem z dne 30. 6. 2018 in da po tem datumu ni več vstopala v hišo,12 pa gre poudariti, da je že sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za nadaljevano motilno ravnanje.13

9. Pritožnik pojasnjuje, da je želel svojo trditev, češ da ni ravnal samovoljno oziroma protipravno, izkazati tudi s predlaganimi poizvedbami pri Policijski postaji ... Vprašanje, ali je toženec ravnal protipravno (samovoljno), je pravne narave, in kot tako ne more biti predmet dokazovanja. Nanj je dolžno odgovoriti sodišče samo. Ker je šlo za očitno nerelevanten (dokazni) predlog, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene relevantne procesne kršitve s tem, ko ni pojasnilo, zakaj mu ni sledilo. Enaka ugotovitev velja za očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo modifikacij tožbe, ki jih je izvedla tožnica. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je na narokih dopustilo obe razširitvi tožbe. Res je, da v zvezi s tem ni navedlo, zakaj ju je dopustilo (v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP), vendar pa ni razvidno (niti pritožba tega ne uspe pojasniti14), kako naj bi opustitev obrazložitve teh dveh procesnih sklepov vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

10. Ker je bil v konkretnem primeru prvi narok za glavno obravnavo izpeljan na dveh narokih (8. 11. 2018 in 4. 12. 2018), je sodišče prve stopnje to okoliščino pravilno upoštevalo tudi pri ugotavljanju obsega odvetniških stroškov, do povračila katerega je tožnica upravičena. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je narok dne 4. 12. 2018 trajal od 8.30 do 11.30, zaradi česar je tožnica upoštevaje prvi odstavek 6. člena Odvetniške tarife15 za porabljeni čas med zastopanjem na njem upravičena do 200 in ne 250 točk, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje. Skupni znesek prisojenih stroškov je tako manjši za znesek 28,56 EUR.16 V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in izpodbijano stroškovno odločitev (IV. točka izpodbijanega sklepa) spremeniti tako, da se znesek 1.384,10 EUR nadomesti z zneskom 1.355,54 EUR. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker je toženec s pritožbo uspel v relativno majhnem delu,17 sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožnica nosi sama svoje stroške odgovora, saj ni ta v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Glej 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Oziroma dela toženčeve izpovedbe, ki ga sodišče prve stopnje omenja v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Češ da je bil omenjeni dopis namenjen predvsem izpraznitvi nepremičnine tožničinih stvari. 4 Priloge A2, A3, A6 in A11. 5 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013. 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 7 Podobno velja glede izpovedbe tožničine hčere priče J. O. Slednja je izpovedala o tem, kaj je zaznala (ugotovila) ob poskusu odklepanja vrat, oziroma iz telefonskega pogovora s svojim bratom. 8 Tudi če bi ta trditev držala, bi že sama ugotovitev o onemogočanju vstopa skozi vhodna vrata, ki ga je tožnica pred tem lahko uporabljala, zadoščala za ugotovitev o motenju njenega dotedanjega načina izvajanja posesti. 9 Pri čemer ni dejala, da nikoli, kot to navaja pritožba. 10 Zaradi česar je neprepričljiv tudi njen očitek o neobrazloženosti odločitve v tem oziru. 11 In to takrat (kot v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje, zaradi česar pritožbeni očitek o izostanku razlogov v tej zvezi ne drži), ko je izvedel, da je dal sin tožnici ključe. 12 Češ da ni mogoče motiti posesti, ki je več ni. 13 Ena izmed značilnosti tega ravnanja je prav ta, da v vmesnem času, ko to poteka, prvotno stanje ni vzpostavljeno (glej npr. sklepa tega sodišča II Cp 92/2014 z dne 2. 4. 2014 in II Cp 92/2016 z dne 4. 5. 2016). Nadaljnja značilnosti pa je tudi ta, da se izvršuje na isti način (glej prej omenjeni VSL sklep II Cp 92/2016). Ker je v konkretnem primeru toženec najprej s puščanjem ključa v ključavnici nato pa z njeno zamenjavo tožnici preprečil vstop v hišo skozi vhodna vrata, je moč upoštevaje njihov namen kot tudi način izvršitve zaključiti, da je šlo za v bistvenem istovrstna dejanja, čemur pritožba oporeka z (za ta zaključek) nerelevantnim izpostavljanjem tožničinega dostopanja v stanovanjsko hišo po prvem motilnem ravnanju. A tudi če želi pritožba povedati, da gre v konkretnem primeru (v razmerju med prvim na eni in drugim ter tretjim dejanjem na drugi strani) „zgolj“ za ponavljajoča se motilna dejanja, pri katerih teče rok za vložitev tožbe po vsakem motilnem dejanju znova, to na presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa ne bi imelo nobenega vpliva. Kot je iz predmetnega spisa razvidno, je tožnica za vsakega od motilnih ravnanj tožbo oziroma njeno spremembo (razširitev) podala v 30-dnevnem roku od dneva, ko je izvedela za motenje in storilca (torej v skladu z 32. členom SPZ). 14 Kar velja tudi za trditev, da naj bi se na naroku za glavno obravnavo ugotovilo, da toženec ključavnice ni zamenjal v novembru 2018, in posledičnim (z ničemer izkazanim) očitkom tožnici, da je v tem pogledu podala prilagojene trditve. 15 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 16 Ki ga predstavlja za administrativne stroške (2%) in 22% DDV povečana vrednost 50 točk. 17 In sicer zgolj delno glede stroškovne odločitve.