Jedro

Tožena stranka je tožniku (policistu) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Očitala mu je, da je v svojem prostem času storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj je neznanega dne z lažnim prikazovanjem A.A., da z mesečnimi denarnimi plačili ne bo več imel težav s policisti in da bo lahko še naprej preprodajal prepovedano drogo, pri čemer ga je v nadaljevanju pustil v zmoti, namenoma dosegel, da mu je A.A. vse do neugotovljenega dne v škodo svojega premoženja mesečno izročil več denarnih zneskov, s tem dejanjem pa je sebi in D.D. dobil protipravno premoženjsko korist. Tožnik je storil očitano kršitev, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnikovo ravnanje je neprimerno za policista, od katerega se pričakuje visoko moralno etično in zakonito ravnanje pri opravljanju službenih dolžnosti kot tudi v prostem času. Tožnikovo ravnanje pomeni popolno izgubo zaupanja tožene stranke do njegovega dela. Gre za hujše kršitve, ki same po sebi omogočajo presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku št. ... z dne 10. 6. 2013, v zvezi s sklepom Vlade RS - komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 10. 7. 2013 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanje v matično evidenco ZPIZ ter izplačati vse izostale plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakokratnih neto denarnih terjatev do plačila in za sporno obdobje plačati vse prispevke in davke iz delovnega razmerja v 15 dneh; mu za čas od 23. 5. 2013 do 19. 7. 2013 izplačati razliko plače tako, da od bruto zneska 1.133,24 EUR odvede prispevke in akontacijo dohodnine, preostanek pa kot neto znesek 871,92 EUR izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013, pod izvršbo (točka I izreka). Sklenilo je, da se postopek v delu tožbe, ki se glasi na izplačilo drugih denarnih terjatev iz delovnega razmerja, regresa in vpisa delovne dobe v delovno knjižico ustavi (točka II izreka).

Zoper sodbo oziroma odločitev v točki I izreka sodne odločbe se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno dokazno ocenilo ugotovitve tožene stranke, da je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije na škodo A.A. in B.B., ki sta mu izročila določene vsote denarja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pisne izjave oseb, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo in so želele škodovati tožniku kot policistu. Sodišče prve stopnje se je sicer trudilo utemeljiti verodostojnost teh izjav z argumenti, ki niso prepričljivi oziroma so celo sporni. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da je tožnik prejel denar, osebe, ki pa naj bi potrdile navedbe A.A. pa so navajale zgolj to, kar jim je povedal A.A.. Zato nimajo dokazne vrednosti. Sodišče prve stopnje omenja tudi videoposnetek, ki naj bi ga C.C. posnel pri svojem razgovoru s tožnikovim bratom D.D. ter posnetek, ki naj bi ga naredil E.E. in ki naj bi po izpovedi priče F.F. prikazoval tožnika in njegovega brata. Sodišče videoposnetke obravnava kot dokaze v škodo tožnika, čeprav se prvi nanaša na tožnikovega brata in ne na tožnika, drugi pa naj bi dokazal, kako tožnik in njegov brat iz avtomobila zlagata predmete, vendar ni jasno, kakšne predmete in iz katerega avtomobila. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo dokaze, ki niso bili izvedeni, je podana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 287. člena ZPP. Izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena v delu, da je tožnik neupravičeno uporabil službene evidence. Sodišče ni ugotovilo, kateri predpis je tožnik prekršil, ko je uporabil te evidence. Ni navedena materialnopravna podlaga, ki naj bi jo tožnik kršil, oziroma zakaj naj bi neupravičeno uporabljal službene evidence. Kvalifikacija po tem določilu je odvisna od kršitve blanketnih predpisov, to je Zakona o policiji in Zakona o varstvu osebnih podatkov. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik vztraja pri svojem stališču, da kot policist lahko deluje na celotnem območju Republike Slovenije in da takšna zadolžitev izhaja iz Zakona o policiji. Kriminalisti G.G., H.H. in tudi delno I.I. so potrdili, da jim je tožnik posredoval informacije v zvezi z operativno zanimivimi osebami iz območja J.. Sodišče skuša zmanjšati pomen teh izjav, kar se zlasti kaže pri zavrnitvi dokaznega predloga za neposredno zaslišanje policista K.K., ki bi še dodatno osvetlil tožnikove povsem dobronamerne aktivnosti. S tem je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče ni ravnalo v skladu z 285. členom ZPP. Kršitev postopka je bila storjena tudi v zvezi z zaslišanjem priče F.F., policista, zaposlenega pri Specializiranem državnem tožilstvu, ki vodi predkazenski postopek zoper tožnika. V večjem delu svoje izpovedi priča F.F. ni izpovedal o dejstvih, čemur je namenjeno zaslišanje priče, temveč je podal svoje strokovno mnenje, zato je dejansko podal mnenje kot izvedenec oziroma strokovnjak, sodišče pa je svojo odločitev v precejšnji meri oprlo na pojasnila te priče. S tem so bile bistveno kršene določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj ni bil zaslišan kot priča po 239. členu ZPP, temveč v smislu 243. člena ZPP. Pooblaščenec je na naroku na to opozoril in zatrjeval, da je nedopustno, da priča nastopa kot izvedenec, kar je v nasprotju z njegovo vlogo v predkazenskem postopku zoper tožnika in kar predstavlja izločitveni razlog po 5. in 6. točki 70. člena ZPP.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ocenilo dokaze in sicer dva videoposnetka, ki nista bila izvedena na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje namreč ni dokazno ocenilo posnetkov, temveč uradni zaznamek o pregledu video posnetka (B6 - posnetek, ki ga je ovadbi predložil L.L.) in zapisnik o sprejemu ustne ovadbe naznanitelja E.E. (B7), ki je pojasnil, da je z mobilnim telefonom posnel tožnika in D.D.. Sodišče prve stopnje je torej dokazno ocenilo listino, ki jo je vpogledalo, ne pa video posnetkov. Sodišče tudi ni kršilo določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker ni zaslišalo policista K.K., zaposlenega na PP J., ki naj bi po stališču tožnika še dodatno osvetlil tožnikove povsem dobronamerne aktivnosti v zvezi s preverjanjem oseb v računalniški evidenci podatkov. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi ostalih izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zaslišanje te priče ni bilo nujno potrebno. S tem tožnik dejansko izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pa ni utemeljeno. Prav tako ne gre za kršitev določb postopka, ker je sodišče zaslišalo pričo F.F.. Navedeni je kot policist, zaposlen pri Specializiranem državnem tožilstvu, izpovedal o razlogih, na podlagi katerih lahko policist operativno preveri posamezno osebo v računalniški evidenci podatkov. Zaradi tega priča ne nastopa kot izvedenec, prav tako pa ni utemeljeno zavzemanje pritožbe za izločitev te priče, ker naj bi vodil predkazenski postopek zoper tožnika.

Nadalje ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti glede očitka o izpolnjenih znakih kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 s spremembami; KZ-1), ker sodišče prve stopnje ni navedlo predpisa, ki naj bi ga tožnik pri svojem delu kršil, kvalifikacija po 257. členu KZ-1 pa je odvisna od kršitve blanketnih predpisov, to je Zakona o policiji in Zakona o varstvu osebnih podatkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sodbo ustrezno obrazložilo s pravnimi zaključki, tudi glede navedene kršitve, zato jo je v celoti mogoče preizkusiti.

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZJU), lahko delodajalec delavcu (javnemu uslužbencu) izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Podan mora biti še pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu policista na Policijski upravi M. na postaji mejne policije N. (A1), tožena stranka pa mu je s sklepom št. … z dne 10. 6. 2013 (A3) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zaradi česar ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka mu je očitala:

(1) da je v svojem prostem času storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj je neznanega dne enkrat poleti 2010 z lažnim prikazovanjem A.A., da z mesečnimi denarnimi plačili ne bo več imel težav s policisti in da bo lahko še naprej preprodajal prepovedano drogo, pri čemer ga je v nadaljevanju pustil v zmoti, namenoma dosegel, da mu je A.A. vse do neugotovljenega dne v letu 2011 v škodo svojega premoženja mesečno izročal več denarnih zneskov v vrednosti od 200,00 EUR do 1.000,00 EUR, s tem dejanjem pa je sebi in D.D. dobil protipravno premoženjsko korist v znesku približno 3.000,00 EUR do 4.000,00 EUR;

(2) da je v svojem prostem času storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj je neugotovljenega dne po datumu 26. 6. 2010 in potem, ko je B.B. že izročil D.D. 1.500,00 EUR, z lažnivim prikazovanjem, da bo zoper njega kot policist napisal kazenske ovadbe, v zameno za redna sukcesivna plačila po 500,00 EUR oziroma 1.000,00 EUR ne bo izvedel uradnih postopkov, ter je s tem namenoma dosegel, da mu je B.B. v škodo svojega premoženja do poletja ali jeseni 2012 izročil več denarnih zneskov. S tem si je tožnik pridobil protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 4.500,00 EUR;

(3) da je v času od 31. 3. 2011 do 24. 7. 2012 storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, saj je za lastne potrebe dostopal do službenih evidenc oziroma do določenih konkretnih osebnih podatkov ter drugih podatkov, pri čemer je z navedenim ravnanjem kot policist prekoračil meje uradnih pravic ter si pridobil nepremoženjsko korist;

(4) da je vsaj od začetka leta 2012 s tem, ko je dajal v promet rastline in substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge, storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. členu KZ-1 in sicer je navedena dejanja storil tako, da je posameznikom na območju J. jemal prepovedano drogo, ki jo je imel pri sebi, med drugim je tako skupaj z D.D. enkrat januarja ali februarja 2012 vzel prepovedano drogo O.O., nato pa prepovedano drogo posredoval P.P. ali drugim neugotovljenim osebam, ki so prepovedano drogo sprejeli z namenom nadaljnje prodaje. Tožnik pa je v zameno prejel določen neugotovljen denarni znesek.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v sodnem postopku dokazala obstoj kršitve glede kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 (1. in 2. kršitev) in kršitve glede zlorabe uradnega položaja po 257. členu KZ-1 (3. kršitev), ne pa tudi glede kaznivega dejanja neupravičene prodaje in prometa z mamili po 186. členu KZ-1 (4. kršitev). Zato je za pritožbeno rešitev zadeve relevantna določba prvega odstavka 211. člena KZ-1 (goljufija), ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Prvi odstavek 257. člena KZ-1 (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic) pa določa, da se kaznuje z zaporom do enega leta uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A.A. dne 3. 11. 2012 podal kazensko ovadbo zoper tožnika, v kateri je navedel, da je tožnik leta 2010 pričel od njega zahtevati informacije o kriminalnih aktivnostih oziroma osebah, kakor tudi denar v zameno za to, da ne bo imel težav z njim oziroma policisti. Zahteval je 1.500,00 EUR mesečno, vendar mu toliko ni bil sposoben izročiti, zato sta se dogovorila za 1.000,00 EUR. Iz njegove ovadbe izhaja, da je tožniku dvakrat izročil 1.000,00 EUR, potem pa še manjše zneske po 200,00 ali 300,00 EUR, ker več ni imel. Tožnik mu je povedal, da če teh zneskov ne bo plačal, bo imel ves čas probleme in ne bo mogel delati, z mesečnimi plačili pa teh težav ne bo imel in bo imel mir pred policisti. Ko mu A.A. čez kakšno leto ni bil več sposoben dajati denarja, prav tako pa se je hotel umakniti iz trgovanja z mamili (dilanja), je tožniku rekel, da ne bo več plačeval, kar je tožnik sprejel. Skupno mu je izročil med 3.000 in 4.000 EUR. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje glede te kršitve upoštevalo izjavo A.A., podano v skladu z določbami 236a. člena ZPP, v kateri je potrdil navedbe v ovadbi z dne 3. 11. 2012 kot točne in verodostojne ter pojasnil, da pri njih vztraja, tožnik pa na zadnjem naroku ni vztrajal na njegovem neposrednem zaslišanju. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni, ali je tožnik storil očitano kršitev, upoštevalo tudi pisne izjave R.R. (B38), Š.Š. (B37) ter S.S. (B39), ki so bile pridobljene v predkazenskem postopku zbiranja obvestil in iz katerih izhaja, da je moral A.A. tožniku izročati denar. R.R., ki je prijatelj A.A., je potrdil, da mu je le-ta povedal, da je tožniku izročil okoli 3.000,00 EUR, ker želi imeti mir pred njim in njegovim bratom D.D.. S.S., oče A.A., pa je navedel, da je tožnika večkrat videl pri sinu doma, da mu je sin povedal, da ga tožnik izsiljuje in da mu mora dajati denar ter da je enkrat tudi sam slišal, da sta se tožnik in sin pred vhodom v hišo pogovarjala o denarju.

Glede kršitve, ki se očita tožniku v zvezi z izpolnjenimi znaki kaznivega dejanja goljufije na škodo B.B., je sodišče prve stopnje upoštevalo njegovo ovadbo z dne 19. 3. 2013 zoper tožnika, v kateri je potrdil, da se je v letu 2012 prvič srečal s tožnikom in bratom D.D., ki mu je povedal, da je v T. ustavil enega U. iz J. in mu zasegel 150 g hašiša, ki mu je povedal, da je robo dobil od B.B.. D.D. mu je nato dejal, da je napisal kazensko ovadbo zoper njega in da če želi, da zadeve ne preda naprej, naj mu da denar. B.B. je pristal na plačilo 1.500,00 EUR, ker je že imel ovadbo, ki ga je bremenila in del denarja izročil istega dne, preostali del pa čez kakšna dva tedna. Kasneje pa je od njega denar zahteval tudi tožnik ter mu grozil, da bo drugače zoper njega kaj napisal in da bo imel težave. Ker je B.B. pojasnil, da je še vedno občasno kadil in vzgajal marihuano ter je hotel „imeti mir“, je pristal na plačila in tožniku izročal različne denarne zneske. Kak mesec je tožnik hotel imeti 500,00 EUR, drug mesec 1.000,00 EUR. Ko pa je B.B. pričel sodelovati s kriminalistom H.H., se je tožniku in njegovemu bratu uprl in jima ni več plačeval, skupaj pa jima je izročil najmanj 6.000,00 EUR v približno letu in pol, pri čemer jima je izplačeval zneske na dva ali tri mesece. Tudi B.B. je v sodnem sporu podal pisno izjavo po 236a. členu ZPP, v kateri je zapisal, da je njegova kazenska ovadba v celoti verodostojna, točna ter da pri njej vztraja, nobena od strank pa ni zahtevala njegovega neposrednega zaslišanja.

Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno o tem, da je tožniku ta kršitev dokazana, utemeljilo tudi tako, da je upoštevalo kazensko ovadbo, ki jo je L.L. podal dne 18. 3. 2013 (B2) zoper tožnika in sicer, da je bil prisoten na srečanju D.D. in B.B., ki je od slednjega zahteval denar za to, da zoper njega ne bo podal kazenske ovadbe. D.D. je takrat B.B. rekel, da ve, da je že imel dva postopka, kjer se je nekako „izmazal“. B.B. je pristal, da bo tožniku plačal ter je kasneje L.L. povedal, da mu je plačal 1.500,00 EUR, enako pa mu je povedal tudi D.D.. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je L.L. v ovadbi navedel, da sta se kasneje tožnik in njegov brat ponovno spravila nad B.B., ki je nato tožniku plačeval po 500,00 ali 1.000,00 EUR, skupaj je dal D.D. 1.500,00 EUR, tožniku pa 6.500,00 EUR. Iz njegove ovadbe izhaja, da sta tožnik in njegov brat ljudem zasegla paketke marihuane, ki so jih dobili pri B.B.. O načinu delovanja tožnika in njegovega brata pa je povedal tudi C.C., ki je 20. 3. 2013 podal kazensko ovadbo (B5), iz katere izhaja, da mu je D.D. nekega dne dejal, da ima napisanih 9 kazenskih ovadb, da je devetim osebam preprodal travo. Želel je, da mu plača 100,00 EUR za vsako ovadbo, skupaj torej 900,00 EUR. Po nasvetu odvetnika je kupil „...“ uro, ki snema video, se z D.D. dogovoril za sestanek, srečanje posnel ter posnetek izročil policiji. Iz uradnega zaznamka o pregledu videoposnetkov (B6) izhaja, da se je C.C. sestal z D.D. ter da sta se dejansko pogovarjala o plačilu 900,00 EUR, iz posnetka pa tudi izhaja, da D.D. reče C.C., da mora zadevo jutri predati naprej, v smislu svojemu nadrejenemu ali tožilstvu, da ga bo potem pustil pri miru in da lahko sam kot policist marsikaj naredi. C.C. je v kazenski ovadbi navedel, da je po tem dogodku do njega prišel tudi tožnik in ga vprašal, če bo D.D. dal denar, ta pa mu je povedal, da ve za več primerov, ko sta brata koga ustavila in mu vzela drogo in denar.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni zanikal, da ne bi poznal A.A., B.B. in L.L. osebno, da se je z njimi v preteklosti družil, ni pa verjelo tožniku, da so se mu hotele te osebe maščevati, ker L.L. ni uredil potrdila o nekaznovanosti, A.A. in B.B. pa naj bi mu zamerila, ker sta mislila, da ju je prijavil policiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedeni niso delovali usklajeno, torej da bi istočasno zoper tožnika napisali ovadbe, izpovedali so o različnih dogodkih, v katerih je vpleten tožnik, upoštevalo pa je tudi, da je bilo v zapisniku (B7) ugotovljeno, da sta tožnik in njegov brat D.D. delovala skupaj. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, ki se nanaša na obe kršitvi, ki imata znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Tožnik neuspešno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje z navedbami, da so ovadbe oziroma pisne izjave podale osebe, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, ki želijo škodovati tožniku kot policistu. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo na podlagi celotne listinske dokumentacije v spisu ter odgovorilo na takšne navedbe s prepričljivimi in logičnimi argumenti, predvsem s tem, da ne gre za usklajeno ravnanje oseb, ki so ovadile tožnika, temveč da gre za ovadbe, podane v daljšem časovnem obdobju, kar vse dokazuje, da je mogoče verjeti vsebini kazenskih ovadb in pisnih izjav ter jih upoštevati pri presoji, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, z zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje.

Po določbi prvega odstavka 59. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/1998 s spremembami; ZPol), ki je veljal v obravnavanem obdobju, je Policija upravljala zbirke osebnih podatkov (v nadaljnjem besedilu: evidence), ki jih zaradi opravljanja nalog zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo policisti. Za zbiranje, obdelovanje, shranjevanje, posredovanje in uporabo podatkov policijskih evidenc so se po določbi 58. člena ZPol uporabljale določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov. V skladu s 57. členom ZPol pristojni minister za notranje zadeve izda predpis organizacijske in logično-tehnične postopke ter ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov, tajnih podatkov in varovanih podatkov policije. Na podlagi 57. in 59. člena in v povezavi s 25. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo) je minister za notranje zadeve izdal Pravilnik o zaščiti podatkov policije (Uradni list RS, št. 17/2011, in naslednji), ki je v prvem odstavku 42. člena določil, da lahko delavec policije varovane podatke uporablja le za opravljanje z zakonom določenih nalog in skladno s predpisi, ki urejajo način obdelovanja posameznih podatkov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vstopal v dve evidenci, ki jih vodi policija in sicer je opravil 12 vpogledov v evidenco V. in kar 60 krat v evidenco Z.. Evidenca V. združuje več evidenc, ki se vodijo na podlagi ZPol in sicer evidenco kaznivih dejanj, prekrškov, prometne varnosti, operativne informacije, DNK, prstne odtise ipd. V evidenci Z. pa se vidi zgodovina osebe in sicer prebivališča, s kom je oseba poročena, starši, orožno dovoljenje ipd. Evidenci sta ločeni, sodišče pa je ugotovilo, da evidence Z. delavec policije ne potrebuje za vpis operativne informacije. Ker je tožnik opravil kar 60 vpogledov v evidenco Z., je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikove trditve, da je v evidence vstopal le, ko je vpisoval operativne informacije. Ker je tožnik vstopal v evidenci na maloobmejnem prehodu Ž., ki ga lahko prečkajo le osebe z maloobmejnimi prepustnicami, bi lahko tožnik po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje dostopal do uradnih evidenc le za tiste osebe, ki bi prečkale mejo na tem maloobmejnem prehodu. Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi lahko tožnik v smislu določbe Pravilnika o zaščiti podatkov policije uporabljal podatke le za opravljanje nalog kontrole prehoda meje na maloobmejnem prehodu.

Ker tožnik ni dostopal do podatkov za osebe, ki so prehajale mejo, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje neupravičeno dostopal do osebnih podatkov oseb, za kar ni imel podlage pri opravljanju nalog nadzora državne meje. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za to, da tožnik pri svojem delu deluje na celotnem območju Republike Slovenije in da takšna zadolžitev izhaja iz Zakona o policiji, kar naj bi ga opravičevalo pri preverjanju katerekoli osebe, ki jo želi preveriti. Takšna razlaga delovnih nalog policista je povsem neprimerna ter predstavlja podlago za zlorabo osebnih podatkov, torej točno to, kar se je tožniku očitalo v zvezi s to kršitvijo, poleg tega pa je dokazano, da je dostopal do podatkov, ki jih ne potrebuje za operativne informacije. Ker je tožniku dokazano, da je za lastne potrebe dostopal do službenih evidenc oziroma določenih konkretnih osebnih podatkov ter drugih podatkov, pri čemer je kot policist prekoračil meje uradnih pravic ter si pridobil nepremoženjsko korist, je po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje izpolnil znake kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1. Na drugačno stališče ne vpliva trditev tožnika, da je šlo za dobronamerno delovanje, s katerim je posredoval nekaterim kriminalistom v J. informacije o nekaterih operativno zanimivih osebah. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da kriminalista PU AB. H.H. in G.G. nista potrdila tožnikovih navedb, da sta ga pritegnila k zbiranju informacij. Tudi kriminalist PP J. I.I. je pojasnil, da sta se tožnik in njegov brat ponudila, da bosta obvestila policiste PP J., če bosta imela informacije o prodaji drog, vendar ni pa tožnika prosil ali usmerjal za pridobivanje informacij. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje iz izjav kriminalistov ne izhaja, da bi moral tožnik po njihovih odredbah vpogledovati v evidence osebnih podatkov, priča F.F. pa je prepričljivo pojasnil, da bi lahko tožnik informacije posredoval tudi brez vpogleda v službeno evidenco. Zato so bili vsi vpogledi tožnika v službene evidence neutemeljeni in nezakoniti, saj niso bili povezani z njegovim delom opravljanja nadzora na maloobmejnem prehodu Ž..

V zvezi s to kršitvijo tožnik materialnopravno zmotno zatrjuje, da bi morala tožena stranka navesti, kateri predpis je kršil, ker naj bi šlo za blanketno določbo. Bistveno je, da iz vsebine očitane kršitve izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1, ki so bili v sodnem postopku tožniku v celoti dokazani. Zato za opredelitev kršitve pogodbenih obveznosti ni odločilno, da sodišče prve stopnje ni navedlo predpisa, ki ga je tožnik kršil pri svojem delu.

Tožniku so torej dokazane tri kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja goljufije oziroma zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vsaka izmed kršitev po svoji vsebini tako težka kršitev, da sama zase utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je podan tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR. Tožnikovo ravnanje je povsem neprimerno za policista, od katerega se pričakuje visoko moralno etično in zakonito ravnanje pri opravljanju službenih dolžnosti kot tudi v prostem času. Tožnikovo ravnanje pomeni popolno izgubo zaupanja tožene stranke do njegovega dela. Gre torej za hujše kršitve, ki glede na ugotovljene okoliščine že same po sebi omogočajo presojo o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti v pritožbi zatrjevani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena. V obrazložitvi sodbe mora namreč sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).