Jedro

Avtentična razlaga predpisa pomeni razlago že obstoječega pravnega akta, ki ga po enakem postopku, kot je sprejet predpis, sprejme normodajalec. Pravilnik o študiju na Evropski pravni fakulteti je sprejel Upravni odbor Evropske pravne fakultete po pravilih, ki jih določa Statut Evropske pravne fakultete, kar pomeni, da lahko avtentično razlago sprejme le ta organ in to po enakem postopku, kot je bil sprejet predpis. Predpis sicer lahko razlagajo tudi drugi organi, vendar pa le organ, ki je predpis sprejel, lahko tega avtentično razloži. Razlog bolezni je kot upravičen razlog za podaljšanje statusa študenta dopustno uveljavljati le v naslednjem študijskem letu glede na čas bolezni, ne pa tak razlog odložiti za nekoč v prihodnost, če bi bilo to potrebno. Sodišče meni, da je taka ureditev v Pravilniku določena dovolj razumljivo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Študijska komisija Evropske pravne fakultete (v nadaljevanju Študijska komisija) je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice za podaljšanje statusa študenta, ki jo je prejela dne 26. 9. 2016. V obrazložitvi svoje odločitve se je oprla na določbo 16. člena Pravilnika o študiju na Evropski pravni fakulteti (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa utemeljene razloge za podaljšanje statusa študenta. Ugotavlja, da je tožnica v vlogi navajala, da zaradi zdravstvenih težav ni mogla opraviti vseh študijskih obveznosti, da pa predložena zdravniška potrdila in izvidi specialistične ambulante niso utemeljeni razlogi za podaljšanje statusa in je zato njeno prošnjo zavrnila.

2. Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnice potrdil Dekan Evropske pravne fakultete (v nadaljevanju Dekan) kot drugostopenjski upravni organ. Pojasnil je, da se vsa dokazila, ki jih je predložila tožnica, navezujejo za obdobje od decembra 2013 do oktobra 2014. Po tem obdobju, to je v študijskih letih 2014/2015 in 2015/2016, je tožnica ponovno nastopila delo in tudi opravljala študijske obveznosti. Dekan je zato ocenil, da tožnica s tem, ko zaradi bolezni, ki je trajala v obdobju od decembra 2013 do oktobra 2014 naproša za podaljšanje statusa v študijskem letu 2016/2017, ni izkazala razloga bolezni, ki bi trajala neprekinjeno več kot dva meseca v času izpitnih rokov, upoštevajoč tudi značaj bolezni in bi opravičevala tožničino prošnjo.

3. Tožnica v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi, naj se toženi stranki naloži povračilo škode, ki ji jo je povzročila s svojo odločitvijo, v višini cene izpitov, seminarske in diplomske naloge ter drugih stroškov. Predlaga še, naj ji tožena stranka povrne stroške postopka.

4. Tožnica pojasnjuje, da se je v šolskem letu 2012/2013 vpisala v prvi letnik študijske smeri Pravo. V naslednjem šolskem letu 2013/2014 se je redno vpisala v drugi letnik, nakar ji je bila v decembru 2013 diagnosticirana prilagoditvena motnja ter se je do oktobra 2014 zdravila pri osebni zdravnici in zdravniku specialistu (psihiatru). V šolskem letu 2014/2015 je ponavljala drugi letnik, saj ni izpolnjevala pogojev za vpis v tretji letnik. V tretji letnik se je v šolskem letu 2015/2016 vpisala pogojno, saj ji je ostala še ena obveznost iz prvega letnika. V šolskem letu 2016/2017 ji je ostala še obveznost osmih izpitov in priprava diplomske naloge. Tožnica je na podlagi 14. člena Pravilnika na toženo stranko v septembru 2016 naslovila prošnjo za podaljšanje študentskega statusa za 12 mesecev. Prošnji je priložila odločbo ZZZS z dne 6. 1. 2014, zdravniško potrdilo z dne 14. 1. 2014 in zdravniško potrdilo z dne 16. 2. 2015, pritožbi pa še zdravniško potrdilo ZD Nova Gorica, Splošna ambulanta Renče z dne 7. 10. 2016. Meni, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila določbe Pravilnika, odločbo pa izdala, ne da bi toženi stranki dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Obrazložitev izpodbijane odločitve je tudi pomanjkljiva in se odločbe zato ne da preizkusiti.

5. Tožnica navaja, da iz predloženih dokazil izhaja, da se je zdravila zaradi prilagoditvene motnje (hujše oblike depresije) v času od decembra 2013 do oktobra 2014. V času od 12. 12. 2013 do 25. 1. 2014 je bila nezmožna opravljati delo v polnem delovnem času, pač pa je opravljala delo 4 ure dnevno, več kot dve leti pa ni bila sposobna opravljati nočnega dela. Bolezensko stanje je v največji intenzivnosti trajalo med decembrom 2013 in oktobrom 2014, torej je njena bolezen trajala neprekinjeno več kot dva meseca in v času izpitnih rokov. Značaj bolezni je tak, da bolnika bistveno ovira pri vsakodnevnih aktivnostih. Tožena stranka je torej dejansko stanje ugotovila nepopolno, oziroma napačno. Pravica študenta po 14. členu Pravilnika je vezana na utemeljen razlog, nikakor pa iz predpisa ne izhaja, da bi bil utemeljen razlog, poleg vsebinskih omejitev iz tretjega odstavka, zgolj tak, ki je nastal v šolskem letu, v katerem študent zaproša za podaljšanje in ne kadarkoli med študijem. Četudi za tožnico utemeljen razlog izvira iz šolskega leta 2013/2014, pa v 14. členu Pravilnika ni razloga za zavrnitev, da zaprosi za podaljšanje v šolskem letu 2016/2017. Tožena stranka je zatorej napačno uporabila materialno pravo, to je določbe Pravilnika v škodo tožnice. Tožena stranka ji tudi ni dala možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev in tožnica ne ve, zakaj predložena dokazila in njene navedbe ne izkazujejo utemeljenih razlogov za podaljšanje statusa študenta. Obrazložitev je torej pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožnice zavrne. Navaja, da je bila tožnici bolezen diagnosticirana v študijskem letu 2013/2014, ko je bila prvič vpisana v drugi letnik, zdravljenje pa se je zaključilo v začetku študijskega leta 2014/2015, ko se je ponovno vpisala v ta letnik. Tožnica je takrat na toženo stranko naslovila le prošnjo za ponovni vpis v drugi letnik, ker ni izpolnila pogojev za vpis v tretji letnik. Tožnica ni omenjala zdravstvenih težav, prav tako se pri toženi stranki ni pozanimala o možnosti, da bi rešila nastalo situacijo. Ker tožena stranka ni vedela za njene zdravstvene težave, ji tudi ni mogla svetovati, da naj vloži zanjo ugodnejšo vlogo, to je, da bi takrat zaprosila za podaljšanje statusa študenta, pač pa ji je skladno z njeno prošnjo odobrila ponovni vpis v drugi letnik.

7. Tožena stranka poudarja, da je po prejemu tožničine prošnje in priloženih dokazil ugotovila, da tožnica v študijskem letu 2015/2016 ni imela zdravstvenih težav ter da je v prošnji celo navedla, da je v tem študijskem letu zaradi izboljšanega zdravja opravila 8 izpitov, izboljšala povprečno oceno in se udeležila dveh poletnih šol. Ker v vlogi ni izkazovala utemeljenega razloga za podaljšanje statusa, to je bolezni, njeni vlogi ni bilo ugodeno. Tudi iz prilog k pritožbi je razvidno, da tožničina bolezen ni trajala v študijskem letu 2015/2016. Tožena stranka se zato ne strinja, da bi nepopolno ali napačno ugotovila dejansko stanje. Zdravstvenim težavam tožnice ne oporeka, vendar pa dokazila, ki jih je predložila, kažejo, da je bolezen začela v študijskem letu 2013/2014, se zaključila v začetku študijskega leta 2014/2015 in da nikakor ni trajala v študijskem letu 2015/2016, ko je bila tožnica vpisana v tretji letnik dodiplomskega študijskega programa Pravo 1. stopnje in zaključila zadnji semester.

8. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da pravico do ponovnega vpisa, ki jo ureja 12. člen Pravilnika in na katero se sklicuje tožnica, primarno ureja Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) ter v nadaljevanju povzema tako nekatere določbe tega zakona, kot tudi Pravilnika. Poudarja, da je tožena stranka avtonomno oblikovala pravilo četrtega odstavka 14. člena Pravilnika, vendar pa je to določbo tožnica napačno razumela in v nadaljevanju podaja, kot navaja, avtentično razlago tega določila. Meni, da bi tožnici, kolikor bi fakulteta ocenila, da je po predloženih dokazih in navedbah imela njena bolezen poleg časovnega okvirja tudi tak značaj, da se jo lahko šteje kot utemeljen razlog za podaljšanje študentskega statusa, lahko ugodila in ji status podaljšala. Niti iz določb ZVis niti Pravilnika ne izhaja, da bi fakulteta to morala storiti, ampak to lahko stori, če obstajajo za to utemeljeni razlogi. Tožena stranka zavrača trditev tožnice, da so bili predpisi napačno uporabljeni v njeno škodo. Glede njene trditve, da ji ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločitve, je tožena stranka poudarila, da je postopek vodila po skrajšanem postopku, saj je bilo dejansko stanje popolno in v celoti ugotovljeno na podlagi uradnih podatkov in zato objektivno ni bilo potrebe po zaslišanju tožnice za zagotovitev njenih pravic ali pravnih koristi. Tudi kakršnakoli dodatna pojasnila niso bila potrebna, razlogi za odločitev pa so bili v odločbi Dekana, ki je ponovno preučil tožničino vlogo, pojasnjeni.

9. Tožnica se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2017 in vztrajala pri svojih navedbah. Ne strinja se s toženo stranko, da bi morala, oziroma da bi bilo zaželeno omeniti zdravstvene težave pred ponovnim vpisom v drugi letnik, za ponovni vpis pa tudi ni potrebno prilagati dodatnih pojasnil ali dokazil. Ponovno poudarja, da iz Pravilnika ne izhaja, da bi bilo dopustno podaljšanje študentskega statusa zaradi zdravstvenih težav zgolj v letu, v katerem so se te pojavile, kot to tolmači tožena stranka. Tožnica je uveljavljanje podaljšanja statusa študenta iz tega razloga odložila za čas, če/ko bi se podaljšanje pokazalo kot potrebno. Glede na njeno napredovanje pri študiju je očitno, da ji je bolezen v drugem letniku študija preprečila zaključek študija v predvidenih rokih. Tožena stranka ravna nesprejemljivo s tem, ko podaja v odgovoru avtentično razlago 14. člena Pravilnika, nejasne določbe pa se vedno tolmačijo v korist šibkejše stranke. Tudi morebitna sprememba te določbe lahko velja le za naprej. Tožnica se strinja s toženo stranko, da mora poznati pravne akte fakultete, vendar pa ta njena dolžnost ne obsega ugibanj prave volje tožene stranke pri sprejemu predpisa. Ne soglaša z zapisom tožene stranke, iz katerega izhaja prepričanje, da lahko v primeru, ko bi študent iz razloga bolezni zaprosil za podaljšanje statusa v rokih, ki si jih je zamislila, ne pa opredelila v Pravilniku, podaljšanje statusa zavrnila, saj bi šlo za nedopustno samovoljo. Med strankama ni spora o tem, da je tožnica trpela za boleznijo, tožena stranka pa kljub temu zatrjuje, da je ta okoliščina irelevantna, ker bolezensko stanje ni bilo ugotovljeno v letu 2015/2016. Tožnica meni, da tožena stranka nima potrebnih znanj za presojo, katere dalj časa trajajoče bolezni predstavljajo utemeljen razlog za podaljšanje statusa študenta in katere ne, niti iz odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka značaj njene bolezni sploh presojala. Tožnica ponovno poudarja, da bi morala tožena stranka, skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnici dati možnost, da bi se pred odločitvijo seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki so ključne za odločitev, kar pomeni, da je z nasprotnim ravnanjem kršila določbe postopka, v obrazložitvi pa tudi ni pojasnila zakaj navedbe in dokazila tožnice ne izkazujejo utemeljenih razlogov za podaljšanje statusa študenta.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Študijska komisija je kot upravni organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral Dekan kot upravni organ druge stopnje ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožnice. Sodišče zato ne soglaša s tožnico, da naj bi bila obrazložitev nejasna in nepopolna, torej ne sledi njenemu tožbenemu ugovoru o bistveni kršitvi določb postopka v tem smislu. Odločba je po oceni sodišča obrazložena tako, da so pojasnjeni razlogi, ki so ključni za zavrnitev tožničine prošnje za podaljšanje statusa študenta. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožnice pa še dodaja:

12. Tožnica trdi, da je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, ker ji pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev, pač pa odločitev sprejela v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sodišče soglaša z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo glede tega tožbenega ugovora, to je, da se je dejansko stanje v zadevi dalo ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla, oziroma predložila tožnica v svoji zahtevi, da je odločitev sprejela izključno na podlagi teh dokazov in da so bili zato izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Ko upravni organ odloča na podlagi dokazov, ki jih predloži stranka, zaslišanje stranke ni potrebno (tretji odstavek 144. člena ZUP). Posebni ugotovitveni postopek, ki naj bi ga po mnenju tožnice morala izvesti tožena stranka, se namreč v primerih, ko je mogoče postopek izvesti kot skrajšani ugotovitveni postopek, ne izvede. Izvede pa se takrat, ko je to potrebno za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 145. člen ZUP). Stranka postopka, ki postavi zahtevek, mora dejansko stanje navesti natančno, po resnici in določno, za svoje navedbe predlagati dokaze ali jih predložiti (prvi in drugi odstavek 140. člena ZUP). Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožena stranka odločitev sprejela v mejah postavljenega zahtevka tožnice in upoštevala izključno dokaze, ki jih je predložila, kar pomeni, da je bila njena odločitev, da na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP izpelje skrajšani ugotovitveni postopek, skladna s to zakonsko določbo in zato trditve tožnice o kršitvi določb postopka niso utemeljene. Prav tako tudi niso utemeljene njene trditve, da naj bi tožena stranka dejansko stanje ugotovila nepopolno, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožnica, ugotovila vse podatke, ki so bili ključni za sprejem odločitve in tako ugotovljeno dejansko stanje med strankama ni sporno. Med strankama pa je sporno vprašanje uporabe materialnega prava, to je določb ZVis in Pravilnika, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

13. Stranki enako ugotavljata, da se je tožnica vpisala v prvi letnik v študijskem letu 2012/2013 in da se je redno vpisala v drugi letnik v študijskem letu 2013/2014. Tožena stranka ne dvomi v zdravniška potrdila, ki jih je predložila tožnica in iz katerih izhaja, da je v času tega študijskega leta zbolela in da je njena bolezen trajala od decembra 2013 do oktobra 2014. Tožnica je v študijskem letu 2014/2015 ponavljala drugi letnik in se nato v študijskem letu 2015/2016 pogojno vpisala v tretji letnik. Tožnica je pri toženi stranki prosila, da bi ji na podlagi 16. člena Pravilnika podaljšala status študenta še v študijskem letu 2016/2017, kar pa je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila. Med strankama je sporna prav razlaga te določbe Pravilnika. Tožena stranka namreč meni, da je na podlagi te določbe mogoče podaljšati študentski status zaradi zdravstvenih težav le v študijskem letu, ko so se te pojavile, oziroma v naslednjem študijskem letu, medtem ko tožnica trdi, da taka časovna omejitev iz Pravilnika ne izhaja. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo podala, kot navaja, "avtentično razlago" Pravilnika, vendar pa sodišče te navedbe šteje le kot del njenega odgovora in ne šteje za "avtentično razlago". Avtentična razlaga predpisa namreč pomeni razlago že obstoječega pravnega akta, ki ga po enakem postopku, kot je sprejet predpis, sprejme normodajalec. Pravilnik je sprejel Upravni odbor Evropske pravne fakultete po pravilih, ki jih določa Statut Evropske pravne fakultete (v nadaljevanju Statut), kar pomeni, da lahko avtentično razlago sprejme le ta organ in to po enakem postopku, kot je bil sprejet predpis. Predpis sicer lahko razlagajo tudi drugi organi, vendar pa le organ, ki je predpis sprejel, lahko tega avtentično razloži. 14. 19. člen ZVis določa, da visokošolski zavodi, ki so pravne osebe, urejajo svojo organizacijo in delovanje s statutom, torej urejajo tudi vprašanja statusa študentov. Pravice in dolžnosti študentov ter s tem povezana vprašanja njihovega statusa so opredeljene v določbi 66. člena ZVis. Upravni odbor tožene stranke je na podlagi 19. člena ZVis sprejel Statut. Ta je v prvem odstavku 92. člena določil, da ima status študenta oseba, ki se vpiše na fakulteto na podlagi razpisa za vpis in se izobražuje po določenem študijskem programu, ta status pa študent študijskega programa 1. in 2. stopnje izgubi v primerih, ki jih določa zakon, ki ureja visoko šolstvo (tretji odstavek 92. člena Statuta). ZVis, na katerega se sklicuje Statut glede prenehanja statusa študenta, določa razloge za prenehanje v 70. členu. Obenem pa tudi določa, da se lahko študentu, ki bi mu status prenehal, ta iz opravičenih razlogov podaljša, največ za eno leto (tretji odstavek 70. člena ZVis).

15. Na podlagi določbe 16. točke 28. člena Statuta je Upravni odbor tožene stranke sprejel Pravilnik, med drugim tudi z namenom ureditve statusa študentov (prvi odstavek 1. člena Pravilnika). Določil je, da se lahko iz 1. v 2. letnik vpiše študent, ki je do izteka študijskega leta opravil vse obveznosti, določene s študijskim programom za vpis v višji letnik, iz 2. v 3. letnik pa študent, ki je opravil vse obveznosti pod pogojem, da je opravil tudi vse obveznosti iz 1. letnika. (prvi in drugi odstavek 8. člena Pravilnika). Študent, ki ni opravil vseh obveznosti, določenih s študijskim programom za vpis v višji letnik, lahko v času študija samo enkrat ponavlja letnik, če do sedaj še ni ponavljal letnika ali spremenil študijskega programa ali smeri zaradi neizpolnitve obveznosti v prejšnji smeri ali študijskem programu, o ponovnem vpisu pa odloča Študijska komisija na podlagi pisne vloge študenta (12. člen Pravilnika). Status študenta preneha, če študent: 1) diplomira; 2) ne diplomira na študijskem programu prve stopnje v 12 mesecih po zaključku zadnjega semestra; 3) se izpiše; 4) se med študijem ne vpiše v naslednji letnik oziroma semester ali 5) če je bil izključen (prvi odstavek 16. člena Pravilnika). Pravilnik, enako kot ZVis določa, da se v primerih iz prej navedene 2) in 3) točke študentu iz upravičenih razlogov status študenta lahko tudi podaljša, vendar največ za eno leto (tretji odstavek 13. člena Pravilnika). Kot utemeljeni razlog za podaljšanje študentskega statusa, ki ga mora izkazati študent z verodostojnimi listinami, se šteje tudi bolezen, ki je trajala neprekinjeno več kot dva meseca v času izpitnih rokov, upoštevajoč tudi značaj bolezni (četrti odstavek 13. člena Pravilnika), o takem podaljšanju pa odloča Študijska komisija na podlagi pisne vloge študenta.

16. Skladno z opisanimi določbami ZVis in Pravilnika sodišče ugotavlja, da je bolezen, ki je trajala neprekinjeno več kot dva meseca v času izpitnih rokov, upoštevajoč tudi značaj bolezni, utemeljen razlog za podaljšanje študentskega statusa. To med strankama tudi ni sporno, sporno je le ali lahko študent ta razlog uveljavlja le za podaljšanje študentskega statusa v naslednjem študijskem letu glede na čas bolezni, kot to razlaga tožena stranka ali pa kadarkoli med študijem, kot to trdi tožnica. Sodišče, enako kot tožena stranka, ne dvomi, da je bila tožnica bolna v času od decembra 2013 do oktobra 2014, torej v študijskem letu 2013/2014, saj to izkazujejo listine, ki jih je priložila svoji vlogi za podaljšanje študentskega statusa. Za čas od oktobra 2014 dalje predložene listine ne izkazujejo, da bi imela tožnica zdravstvene težave, niti tega v vlogi, ko je je naslovila na Študijsko komisijo ni zatrjevala. Tožnica sicer navaja, da tožena stranka ni usposobljena za ocenjevanje njene bolezni, kar je sicer res, je pa v obravnavanem primeru nepomembno. Ni namreč tožena stranka tista, ki zbira ali razlaga podatke oziroma naravo študentove bolezni, pač pa je študent tisti, ki mora, kolikor predlaga podaljšanje statusa študenta, po določbi četrtega odstavka 16. člena Pravilnika pisnemu predlogu predložiti verodostojne listine o svoji bolezni ki to izkazujejo. V obravnavanem primeru je torej tožnica z listinami izkazala, da je bila bolna v času od decembra 2013 do oktobra 2014, ne pa tudi kasneje.

17. Tožnica izpostavlja, da se je po tem, ko je bila njena bolezen zaključena, odločila za ponavljanje drugega letnika v študijskem letu 2014/2015 ter da je uveljavljanje podaljšanja statusa študenta iz razloga bolezni odložila za primer, če bi se tako podaljšanje izkazalo kot potrebno in da ji to Pravilnik tudi dopušča. Sodišče taki razlagi Pravilnika, kot jo uveljavlja tožnica, ne sledi in se z njo ne strinja. Četudi v določbah ZVisa in Pravilnika ni precizirano, da lahko razloge bolezni za podaljšanje statusa študent uveljavlja le v naslednjem študijskem letu, je to mogoče brez vsakega dvoma razlagati glede na določbe, ki urejajo pravice in obveznosti študentov. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, po določbi 16. člena Pravilnika študentu preneha status študenta med drugim takrat, če se med študijem ne vpiše v naslednji letnik. Pogoje za napredovanje v višji letnik določa 8. člen Pravilnika, to je izpolnitev obveznosti, ki so določene s študijskim programom. Študent, ki teh obveznosti ni opravil v rokih, ima možnost enkratnega ponavljanja letnika, kolikor do takrat še ni ponavljal. Če torej študent ne izpolni študijskih obveznosti, ki so pogoj za napredovanje v naslednji letnik in nima možnosti da bi letnik ponavljal, njegov status preneha, razen v primerih, ko se izkaže, da je podaljšanje statusa utemeljeno, med drugim iz razlogov bolezni. To pa vodi do zaključka, da je razlog bolezni, kot upravičen razlog za podaljšanje statusa, dopustno uveljavljati le v naslednjem študijskem letu glede na čas bolezni (v primeru tožnice bi to veljalo za študijsko leto 2014/2015), ne pa tak razlog odložiti za nekoč v prihodnost, če bi bilo to potrebno. Sodišče meni, da je taka ureditev v Pravilniku določena dovolj razumljivo. Tožnica se je v študijskem letu 2014/2015 sama odločila za ponavljanje letnika, četudi bi, po vsej verjetnosti, lahko uveljavljala razlog podaljšanja statusa študenta zaradi razlogov bolezni po četrtem odstavku 16. člena Pravilnika. Tožnica je torej imela možnost izbirati med dvema alternativama ob vpisu v študijskem letu 2014/2015. S tem, ko je izbrala možnost ponavljanja, pa ni mogoče šteti, da je drugo možnost upravičeno odložila za čas, ko bi to potrebovala, to je za študijsko leto 2016/2017. Odločitev tožene stranke torej utemeljeno izhaja iz določb ZVis in Pravilnika in ji zato ni mogoče pripisovati samovoljnosti.

18. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave. Tožnica je v tožbi tudi zahtevala, naj ji tožena stranka povrne škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi njene odločitve, vendar pa se sodišče do tega ni opredeljevalo, saj je tožbo tožnice zavrnilo.

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.