Jedro

Ker se neplačani prispevki nanašajo na obdobje od januarja 2002 do vključno julija 2002, torej pred poslano tožničino odjavo, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica zavezana k plačilu navedenega prispevka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2004, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo RTV Slovenija z dne 21. 9. 2002. Z navedeno odločbo je RTV Slovenija tožnici naložila plačilo neplačanih prispevkov za program RTV Slovenija od januarja 2002 do vključno julija 2002 s pripadajočimi obrestmi, skupaj 39.838,00 SIT, in sicer v 15 dneh od vročitve odločbe.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev ter se sklicuje na določbe: tretjega odstavka 14. člena ZUS, drugega odstavka 67. člena ZUS, prvega in četrtega odstavka 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija – ZRTVS (Ur. l. RS, št. 18/94 – 73/94).

3. Tožnica je vložila revizijo (prej pritožbo) zaradi vseh razlogov po določbi prvega odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo tožene stranke. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki jo je predlagala v tožbi. V tej zadevi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. V tožbi je navedla, da je pisno podala odjavo javnemu zavodu RTV Slovenija po naročilu delavke tega zavoda že januarja 2002. Kot dokaz za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s časom odjave je predlagala lastno zaslišanje. Že v tožbi je navedla, da z listino, s katero bi dokazala, da je podala ustrezno izjavo že januarja 2002, s katero bi bila razbremenjena plačevanja RTV prispevka za obdobje od januarja 2002, in ki je ključnega pomena v reševanju predmetnega spora, razpolaga javni zavod RTV Slovenija, vendar ga sodišče prve stopnje ni pozvalo k predložitvi listine. Sodišče prve stopnje se do dokaznega predloga ni opredelilo. Gre za pomanjkljivost sodbe, zaradi katere se le-ta ne more preizkusiti. Poleg kršitev določb ZUS je bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vloženih pravnih sredstvih zoper odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjuje pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Po določbi prvega odstavka 15. člena ZRTVS, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe RTV Slovenija, je vsak, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, dolžan plačevati RTV Slovenija prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Po določbi četrtega odstavka 15. člena istega zakona se šteje, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna oziroma fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec električne energije, razen če poda izjavo, da nima svojega sprejemnika, da v svojih prostorih ne uporablja tujega sprejemnika ter da je seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Po določbi drugega odstavka 16. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, evidenc in zavezancev ter načinu plačevanja RTV prispevka (Ur. l. RS, št. 39/2000 – v nadaljevanju Pravilnik) je zavezanec oproščen plačila RTV prispevka, če poda izjavo, da za nedoločen čas v svojih prostorih nima svojega in da v svojih prostorih ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Zavezanec je oproščen plačila prispevka za naslednje mesece, če poda izjavo do 20. v mesecu.

10. RTV Slovenija je po podatkih predloženega spisa tožnico s priporočeno pošiljko s povratnico dne 10. 10. 2000 pozvala, naj kot registrirana odjemalka električne energije izpolni izjavo, predpisano v 15. členu ZRTVS. Tožnica je svojo izjavo o tem, da nima radijskega niti televizijskega sprejemnika, poslala dne 5. 10. 2002, ko je vložila pritožbo zoper navedeno odločbo RTVS. Ker se neplačani prispevki nanašajo na obdobje od januarja 2002 do vključno julija 2002, torej pred poslano tožničino izjavo, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica zavezana k plačilu navedenega prispevka. Tožničino tožbeno navedbo, da je svojo izjavo v smislu določbe 15. člena ZRTVS poslala pred datumom, ki ga navaja RTV v svoji odločbi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za tožbeno novoto po tretjem odstavku 14. člena ZUS, saj gre za izjavo, na katero se tožnica v pritožbi zoper odločbo RTV ni sklicevala.

11. Tožnica je sicer predlagala v tožbi svoje zaslišanje, toda po presoji Vrhovnega sodišča opustitev glavne obravnave v obravnavani zadevi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če bi bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb postopka pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaz, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1 prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu.

12. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 67. člena ZUS, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta, in to v sodbi ugotovi.

13. Ker po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

14. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

15. Ker revidentka z revizijo ni uspela, trpi sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).