Jedro

Za profesionalno osebo, ki svoje storitve opravlja na trgu, torej za plačilo, se predpostavlja (kot neizpodbitna domneva), da strokovna znanja, ki so potrebna za pravilno opravljanje storitve, ima. Njena ravnanja (dejanja) ali opustitve se zato presojajo po abstraktnih merilih, torej pravilih tiste stroke, s področja katere so strokovna znanja potrebna, da bi bila storitev pravilno opravljena. Odgovornost teh oseb je v opisanem pomenu objektivna, saj se odgovornosti razbremenijo le, če dokažejo, da so vzrok za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev dogodki oziroma ravnanja drugih oseb, ki jih ni mogoče predvideti oziroma se jih izogniti oziroma preprečiti njihovih negativnih posledic. Pri presoji predvidljivosti oziroma odklonljivosti teh dogodkov oziroma ravnanja pa niso pomembne subjektivne strokovne sposobnosti in znanja profesionalne osebe, temveč tista strokovna znanja in sposobnosti, ki se zanjo predpostavljajo. Od direktorja družbe se pričakuje, da se na posle in z njimi povezano financiranje ter računovodenje spozna.

Obveznost direktorja (članov uprave) je po svoji naravi obligacija prizadevanja. Merilo za presojo, ali je svoje obveznosti, povezane z vodenjem družbe, pravilno izpolnil, je zato njegovo ravnanje. Njegova izpolnitev bo zato nepravilna, če je ravnal v nasprotju s pravili poslovodne (managerske) stroke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v tistem delu izpodbijane 1. točke izreka, kjer je glede obresti odločeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od 2.519.224,00 EUR od 1.8.2003 do 31.12.2006 spremeni tako, da ji mora za to obdobje (od 1.8.2003 do 31.12.2006) plačati zakonske zamudne obresti od zneska 603.706.839,40 SIT.V preostalem izpodbijanem delu 1. točke izreka in v izpodbijani 3. točki izreka se pritožba zavrne in se v teh delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in razlogi

1.1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: „1. Tožena stranka je dolžna plačati v roku 15 dni tožeči 2.519.224,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 dalje.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati v roku 15 dni tožeči 4.198.595,50 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 dalje.“

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči v roku 15 dni stroške tega postopka v višini 1.594,80 € po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.“

1.2. V obrazložitvi svoje sodbe je pojasnilo, da tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine v višini 1.609.585.181,72 SIT (sedaj 6.717.819,50 €). Povzelo je njene navedbe, da je toženec, ki je bil pred začetkom stečajnega postopka (in pred tem likvidacijskega postopka) nad tožečo stranko njen direktor in da je kot tak ravnal negospodarno in protizakonito. V nasprotju z odredbo Banke Slovenije je sprejemal depozite, nato pa zbrana sredstva nezavarovana vložil v nelikvidne povezane firme. Zaradi tega je prišlo do škode, ki po otvoritveni bilanci stečajnega dolžnika (tožeče stranke) znaša 1.609.585.181,72 SIT, za kolikor naj bi bilo oškodovani upniki, ki v stečajnem postopku ne bodo poplačani. Podlaga za vlaganja so, kot izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke, pogodbe o okvirnem posojilu. Prvo pogodbo je toženec dne 3.7.2001 sklenil z družbo S. i. d.o.o. za posojilo v znesku 40 mio SIT, drugo je sklenil dne 8.8.2001 z družbo P. J. d.d. (danes V. J. d.d.), tretjo pa dne 31.12.2001 pa z družbo J. T. d.o.o. Vsaki od slednjih dveh družb je odobril 500 po mio SIT posojila, pri čemer nobeno posojilo ni bilo zavarovano. Vse tri družbe so končale v stečajnem postopku. Ob začetku stečajnega postopka nad prvo družbo junija 2005 je terjatev tožeče stranke znašala 80 mio SIT, nad drugo družbo po stanju na dan 21.5.2005 719.263.175,90 SIT (3.001.432,05 EUR), ob začetku stečajnega postopka nad tretjo družbo 5.1.2004 pa 243.702.840,47 SIT (1.016.953,93 EUR).

1.3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec ravnal protipravno zato, ker je (1) v nasprotju z Zakonom o bančništvu sprejemal depozite od javnosti, s čemer je kršil 3. člen ZBan in ker je (2) zbrana sredstva naložil v družbo V. J. in J. T., ki sta bili nelikvidni, naložb pa ni zavaroval (3. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). V stečajnem postopku nad družbo T. J. je tožeča stranka prijavila svojo terjatev v višini 243.702.840,47 SIT (1.016.953,93 EUR) in je bila v celoti priznana. Ker pa v tem stečajnem postopku ni prišlo do delitve stečajne mase, je ta terjatev v celoti ostala nepoplačana. V stečajnem postopku nad V. J. pa je tožeča stranka prijavila terjatev v višini 589.663.000,00 SIT (2.460.705,43 EUR). Upoštevajoč, da je bila ta terjatev v stečajnem postopku V.J. prodana za 191.360.000,00 SIT in da bi lahko stečajni upravitelj iztržil višji znesek za prodano terjatev, je presodilo, da s strani toženca povzročena škoda zaradi nezavarovanega plasiranja sredstev v V. J. znaša 360.004.000,00 SIT (1.502.270,07 EUR) oziroma skupno 2.519.294,00 EUR na račun vlaganj v obe družbi. Do zatrjevane škode zaradi vlaganj v družbo S. i., d.o.o. se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je trditve o tej škodi tožeča stranka podala šele v vlogi z dne 2.4.2007 (list.št. 103 do 109).

Pritožbeni postopek Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določil pravdnega postopka in predlagala „razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje“. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena, razen glede valute obrestovanja za čas do 31.12.2006. Relevantna pravna podlaga Toženec je bil, kar med pravdnima strankama ni sporno, v tistem času direktor Z. S z.b.o. (tožeče stranke). Direktor zadruge skladno z določilom 1. odst. 30. člena Zakona o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/72 s spremembami) vodi poslovanje zadruge skladno z zakonom in drugimi predpisi. Iz določila 1. odst. 258. člena takrat veljavnega zakona ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93 … 6/99 in 45/01) pa izhaja, da mora uprava d.d. pri vodenju ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, kar pomeni skrbnost dobrega strokovnjaka v smislu 2. odst. 6. člena OZ. Pri presoji odgovornosti profesionalnih oseb je treba izhajati iz zahteve po določenem strokovnem znanju. Za profesionalno osebo, ki svoje storitve opravlja na trgu, torej za plačilo, se predpostavlja (kot neizpodbitna domneva), da strokovna znanja, ki so potrebna za pravilno opravljanje storitve, ima. Njena ravnanja (dejanja) ali opustitve se zato presojajo po abstraktnih merilih, torej pravilih tiste stroke, s področja katere so strokovna znanja potrebna, da bi bila storitev pravilno opravljena. Odgovornost teh oseb je v opisanem pomenu objektivna, saj se odgovornosti razbremenijo le, če dokažejo, da so vzrok za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev dogodki oziroma ravnanja drugih oseb, ki jih ni mogoče predvideti oziroma se jih izogniti oziroma preprečiti njihovih negativnih posledic. Pri presoji predvidljivosti oziroma odklonljivosti teh dogodkov oziroma ravnanja pa niso pomembne subjektivne strokovne sposobnosti in znanja profesionalne osebe temveč tista strokovna znanja in sposobnosti, ki se zanjo predpostavljajo. Od direktorja družbe se pričakuje, da se na posle in z njimi povezano financiranje ter računovodenje spozna. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da je pojem „vestni in pošteni gospodarstvenik“ subjektivni termin.

Če bi se dalo zagovarjati stališče, da je glede na določilo 1. odst. 449. člena ZGD, po katerem poslovodja d.o.o. vodi družbo na lastno odgovornost, abstraktno merilo za presojo skrbnosti poslovodje d.o.o. manj strogo od merila za presojo skrbnosti uprave d.d., pa za direktorja zadruge po oceni pritožbenega sodišča to ne velja. Po ZZad direktor ni obligatoren organ zadruge (primerjaj 14. člen ZZad), saj poslovanje zadruge, če nima direktorja, vodi njen predsednik. Zato se po oceni pritožbenega sodišča od direktorja zadruge že na abstraktnem nivoju pričakuje, da bo posle zadruge vodil kot dober maneger, za opustitev potrebne skrbnosti pa odgovarjal po istih kriterijih kot uprava d.d. 7. Temeljna obveznost profesionalne osebe je obveznost pravilno opraviti storitev, ki je predmet pogodbe (1. odst. 239. člena OZ). Pri presoji, ali je bila storitev pravilno opravljena, pri obligacijah prizadevanja veljajo drugačna merila kot pri obligacijah rezultata. Ta merila so zato pomembna za presojo protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti in ne krivde, ki v primeru objektivnih odgovornosti, med katere spadajo tudi vse profesionalne odgovornosti, ni predpostavka odškodninske odgovornosti (primerjaj ZFPPod s komentarjem, dr. Nina Plavšak, GV 2000, str. 948). Obveznost direktorja (članov uprave) je po svoji naravi obligacija prizadevanja. Merilo za presojo, ali je svoje obveznosti, povezane z vodenjem družbe, pravilno izpolnil, je zato njegovo ravnanje. Njegova izpolnitev bo zato nepravilna, če je ravnal v nasprotju s pravili poslovodne (managerske) stroke (ibidum, str. 950). Pri presoji njegovega ravnanja na področju finančnega poslovanja podjetja bo merilo pri presoji, ali je ravnal z ustrezno strokovno skrbnostjo, odgovor na vprašanje, ali je sprejemal poslovne odločitve, ki so bile glede na finančni položaj podjetja potrebne oziroma ustrezne za zagotavljanje plačilne sposobnosti podjetja. Povedano drugače, pravila poslovno-finančne stroke in druga pravila poslovodne (managerske) stroke so zato merilo za presojo, ali je podana protipravnost ravnanja kot ena od predpostavk o odškodninski odgovornosti direktorja. V tem pomenu je treba razumeti določbo 2. odst. 258. člena ZGD, po katerem direktor družbi odgovarja za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegove dolžnosti, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval te obveznosti. Svojo obveznost krši že s tem, če pri vodenju poslov družbe ravna v nasprotju s pravili poslovne (managerske) stroke (ibidum, str. 951). Tako ravnanje mora dokazati oškodovanec, direktor pa se razbremeni, če dokaže, da je podan kateri od razlogov za razbremenitev njegove odgovornosti.

K odločitvi o pritožbi

8.1. Odločilnih pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje, (1) da je bila v času odobritve posojila (8.8.2001) družba V. J. slabo nelikvidna, ker tja do leta 2001 ni bilo omembe vrednih prihodkov od prodaje in da je bil obseg poslovanja premajhen že za pokrivanje fiksnih stroškov, v času črpanja posojila (do konca julija 2002) pa že insolventna ter (2) da je bila družba J. T. že ob sklenitvi okvirne pogodbe 31.12.2001 skoraj v celoti odvisna od tujih virov financiranja, da ni imela izdelanega prodajnega programa in ni bila sposobna vrniti posojila, pritožba ne izpodbija.

8.2. Nadaljnjo odločilno prvostopno ugotovitev, da posojili nista bili zavarovani, pa pritožnik izpodbija z navedbo, da je „v vlogi z dne 20.12.2007 (list.št. 126 do 128) predlagal pribavo arhiva J. T. d.o.o., iz katerega bi bilo razvidno zavarovanje deleža v naložbi.“ Tega dokaza prvostopno sodišče ni izvedlo, v izpodbijani sodbi (v predzadnjem odstavku na 5. strani) pa zapisalo, da svojih trditev o zavarovanju vloženih sredstev z lastniškim deležem tožena stranka ni izkazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v prid stališču, da je svoje terjatve do posojilojemalcev toženec (kot takratni direktor tožeče stranke) zavaroval, v zgoraj citirani vlogi z dne 20.12.2007 navedla, „da je imela J. T. v celoti zastavljen lastniški delež V.J. za svoje terjatve do V. J.“, kar da je razvidno iz arhiva J. T. in arhiva tožeče stranke, ki naj ju sodišče prve stopnje pribavi. V odgovoru na tožbo (II. točka) se je tožena stranka postavila na stališče, da mora navedbe o nezavarovanem plasiranju sredstev v V. T. in V.J. utemeljiti tožeča stranka, to svoje pravno stališče pa je zagovarjala tudi v vlogi z dne 15.7.2007 (6. točka).

8.3. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi se toženec razbremenil svoje odgovornosti za škodo le z dokazanimi navedbami o zavarovanju terjatev do obeh posojilojemalcev, saj bi le tako ovrgel trditve tožeče stranke, da je ravnal v nasprotju s skrbnostjo dobrega manegerja, ker danih posojil ni zavaroval. Iz pavšalne trditve, „da je imela J. T. v celoti zastavljen lastniški delež V. J. za svoje terjatve do V.J.“, pa ni mogoče razbrati, kako so bila posojila, katera so bila vložena v obe družbi na podlagi pogodb o okvirnem posojilu z dne 8.8.2001 oziroma z dne 31.12.2001, zavarovana. Ker pa se s sklicevanjem na dokaze nobena stranka ne more razbremeniti trditvenega bremena (primerjaj 212. člen ZPP), sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker omenjene dokumentacije ni pribavilo.

8.4. Uprava skladno z določilom 2. odst. 258. člena ZGD odgovarja družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njene dolžnosti ravnanja v skladu z managersko stroko. Kot primer se v teoriji navaja odgovornost direktorjev za škodo, ki je nastala, ker je opustila sklenitev škodnega zavarovanja za objekt, ki je v požaru pogorel ali upravljanje z naložbo podjetja v nasprotju s pravili poslovno-finančne stroke, zaradi česar je družba dosegla manjši dobiček kot bi ga sicer (primerjaj dr. Nina Plavšak, Živko Bergant, Zakon o finančnem poslovanju s komentarjem, GV 2000, točka 3, stran 952).

8.5. S sklicevanjem na mnenje M. P. z dne 21.6.1999 se toženec ne more razbremeniti svoje odgovornosti že zato, ker je bilo to mnenje izdelano več kot dve leti pred sklenitvijo prve okvirne posojilne pogodbe za V. J. (8.8.2001). Poleg tega pa vsaj v tistem delu mnenja, ki ga je v spis vložila tožena stranka sama ((A7), ta del pa je popolnoma identičen s tistim, ki ga je sodišče prve stopnje samo pribavilo iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani Kpr 44/04-C20) ni nobenih podatkov o boniteti posojilojemalcev v času sklenitve posojilnih pogodb niti nobenih podatkov o morebitnih sklenjenih pogodbah V. J. ali pa T. J. s kupci vode niti nobenih drugih podatkov, na katerih bi bilo mogoče sklepati, da bodo nezavarovana sredstva, vložena v obe omenjeni družbi, posojilodajalcu v dogovorjenem roku (31.12.2002) vrnjena. Ker je za presojo toženčeve skrbnosti odločilno ekonomsko-finančno stanje posojilojemalcev v trenutku sklepanja pogodb, za odločitev o presoji skrbnosti toženca tudi ni pomembno, kaj izhaja iz obeh kasnejših mnenj M. P. z dne 6.4.2002 in 15.6.2002. 8.6. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da se tožena stranka ni razbremenila svoje odgovornosti za nastalo škodo zaradi vlaganja sredstev Z. S brez zavarovanj v obe omenjeni družbi.

9. Drži pritožbeno zatrjevanje, da kršitev Zakona o bankah ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ker pa je v izpodbijani sodbi pojasnjeno, da je bil toženec v času vlaganja v obe omenjeni družbi direktor Z. S in je kot tak plasiral znatna sredstva v obe omenjeni družbi, ne da bi posojila zavaroval, zaradi česar je v stečajnem postopku Z. S ostala nepoplačana za skupni znesek 2.519.224,00 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženca kot direktorja in nastalo škodo. Ta škoda bremeni proporcionalno vse upnike tožeče stranke kot stečajnega dolžnika.

Aktivna legitimacija stečajnega dolžnika

10. Kot izhaja iz določila 5. odst. 258. člena ZGD lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do članov uprave, uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. Predmetno tožbo je vložil stečajni upravitelj tožeče stranke. Po določilu 1. odst. 19. člena takrat veljavnega ZFPPod uprava odgovarja upnikom za škodo, ki jim je nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev iz stečajne mase, če je nad podjetjem začet stečajni postopek, družba pa v rokih iz 12. in 13. člena istega zakona ni predlagala oziroma pravočasno predlagala stečajnega postopka oziroma prisilne poravnave. Odškodninska odgovornost uprave po ZFFPod pa ne izključuje morebitne odškodninske odgovornosti uprave po ZGD za nastop finančnega stanja, ki je imelo za posledico stečajni postopek (primerjaj 4. odst. 21. člena ZFFPod), če so podane vse predpostavke te odgovornosti. Ker z dnem začetka stečajnega postopka preidejo pooblastila dotedanjih organov stečajnega dolžnika na stečajnega upravitelja (primerjaj takrat veljavni 105. člen ZPPSL), stečajni upravitelj zastopa stečajnega dolžnika (2. odst. 79. člena ZPPSL). Ob tem opravlja svojo funkcijo zaradi uresničitve interesa upnikov, da doseže poplačilo svojih terjatev. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča njegova aktivna legitimacija po 258. členu ZGD ne more biti sporna.

K pritožbenim očitkom glede procesnih kršitev

11. Drži pritožbeno zatrjevanje, da „tožeča stranka do konca prvega naroka ni navedla ustreznih dejstev in predlagala dokazov.“ Drži tudi, da je sodišče prve stopnje šele po dveh narokih (potem, ko je zadevo prevzela sodnica, ki je tudi izdalo izpodbijano sodbo) s sklepom z dne 1.2.2007 pozvalo tožečo stranko, naj poda trditve in dokaze. Vendar pa s tem zaradi kršitve določila 1. odst. 286. člena ZPP ni kršilo načela kontradiktornosti, kar mu očita pritožnik. Kot je razvidno iz obrazložitve omenjenega sklepa (list. št. 103), ga je sodišče prve stopnje izdalo zato, ker je dotedanje navedbe tožeče stranke ocenilo kot presplošne. To pa pomeni, da dotlej po oceni sodišča prve stopnje tožba tožeče stranke ni bila popolna v smislu 1. odst. 180. člena ZPP, po katerem mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Dokler tožba ni popolna oziroma dokler ni odpravljena odpravljiva nesklepčnost, pa mora sodišče tako tožbo tožeči stranki vrniti v popravek, pa četudi tega ne stori na prvem naroku. Če tega ne stori, krši določilo 285. člena ZPP, ki nalaga sodečemu sodniku, da vzpodbudi stranke k navedbi vseh dejstev in dokazov „da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.“ Iztega sledi, da določilo 286. člena ZPP velja le za tožbe, ki nimajo formalnih pomanjkljivosti niti niso obremenjene z odpravljivo nesklepčnostjo.

12. Drži pritožbeno zatrjevanje, da toženca sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Vendar pa s tem ni zagrešilo nobene kršitve. Toženec namreč trditev, ki bi ga razbremenile, to je, da je plasirana sredstva Z. S, ki jih predstavljajo depoziti vseh članov zadruge v V. J. in T. J. ustrezno zavaroval, ni postavil. Kot je pojasnjeno v točki 8.2. pa z navedbami „da je imela J. T. v celoti zastavljen lastniški delež V.J. za svoje terjatve do vode J..“ zavarovanja vlaganj na podlagi okvirnih posojil v omenjeni družbi tožena stranka ni utemeljila.

13. Z vprašanjem, ali bi se toženec razbremenil z izpovedjo o predpostavkah o ceni tveganja, navedenih v osemnajstih točkah pritožbe in o ciljih naložbe, navedenih v petih točkah pritožbe, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj pritožnik sam priznava, da predstavljajo navedbe, razdelane v teh točkah, pritožbeno novoto. Naj so, kot navaja v pritožbi, te navedbe še tako pomembne za drugačno oceno njegovega protipravnega ravnanja, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. V pritožbi namreč ni navedeno, zakaj teh okoliščin toženec ni mogel navesti že do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odst. 337. člena ZPP).

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče naročilo izvedenki sodelovanje z obema strankama, izvedenka pa je sodelovala le s tožečo stranko. Iz listovne številke 154 spisa, na katero se sklicuje pritožnik, je dejansko razvidno, da se je za manjkajočo dokumentacijo izvedenka obrnila na stečajnega upravitelja, vendar pa smiselno uveljavljan pritožbeni razlog kršitve kontradiktornosti iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podan, saj je izvedenka v istem dopisu (10.3.2009) navedla, da je vse zbrane podatke, ki jih je dobila od stečajnega upravitelja tožeče stranke, v obsegu 746 strani, vložila v spis.

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba v tistem delu, kjer je odločeno o glavničnem zahtevku, ni utemeljena. Ker pa v okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih tistih kršitev, ki so navedene v 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v tistem delu, kjer je odločeno o teku zamudnih obresti od EUR, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po Zakonu o uvedbi EUR (Ur. l. RS, št. 114/2006) se EUR uporablja šele od 1.1.2007. Zato je pritožbeno sodišče prvostopno odločitev, da tečejo zamudne obresti od tožeči stranki prisojenega zneska v EUR že od 1.8.2003 do 31.12.2006 spremenilo tako, da je odločilo, da za to obdobje pripadajo tožeči stranki obresti od tolarske protivrednosti 2.519.244,00 EUR.

17. Odločitev o stroških postopka je oprta na določilo 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela.