Jedro

Obvestila, iz katerega izhaja, da tožnici poteče pravica do dopusta za nego in varstvo otroka, da zanjo obstaja zgolj delovno mesto čistilke v drugem kraju in da mora svojo odločitev sporočiti do določenega dne, sicer bodo šteli, da tega delovnega mesta ne sprejema, ni mogoče šteti za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ker ne vsebuje niti osnovnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti opozorila o posledicah, če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca. Na podlagi opisanega obvestila je tožena stranka tožnici delovno knjižico zaključila nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2009 nezakonito in da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo ter jo za čas od 9. 6. 2009 dalje do poziva na delo, vendar najdlje do 23. 8. 2010, prijaviti v obvezna zavarovanja, ji za navedeno obdobje obračunati plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, odvesti davke in prispevke, ter tožeči stranki izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje ter tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2007, 2008 in 2009 v višini bruto 1.556,86 EUR, odvesti akontacijo dohodnine, ter izplačati tožeči stranki neto 1.307,77 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 4. točke izreka, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,20 EUR, v roku 8 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je izrek sodbe v 1. točki izreka z dikcijo „prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2009 je nezakonito“, nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, saj veljavnost same pogodbe nikoli ni bila vprašljiva. Drugače pa je z vprašanjem samega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Le zahtevek na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala dne 8. 6. 2009 oziroma, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas tega dne nezakonito, bi bil po mnenju tožene stranke sklepčen zahtevek tožeče stranke. Ker je sodišče sledilo tožniku in odločilo, kot je razvidno iz 1. točke izreka sodbe, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe in se ga ne da preizkusiti. Ob nerazumljivi odločitvi pod točko 1. izreka sodišče tudi ni imelo podlago za ugoditev nadaljnjim zahtevkom tožeče stranke. Ne glede na navedeno je mnenje, da je sodišče tudi sicer zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka ne oporeka razglabljanju sodišča, da njena ravnanja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne štejejo kot zakonita. Vprašljivo pa je lahko, ali ni tožnica sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pred njegovim potekom. S tem, ko je tožnica zahtevala, da ji toženka pošlje zaključeno delovno knjižico, bi tožena stranka kot laik vsekakor lahko upravičeno predvidevala, da je šlo za sporazum, saj konkretno ugotovljene okoliščine, kot so pismo toženke tožnici z dne 19. 5 .2009 in kasnejši telefonski pogovor direktorja s tožnico, z obrazloženim stanjem o zasedenosti delovnih mest in višku delovne sile pri toženki, ter istočasna ponudba dela čistilke v Novem mestu, kar je tožnica zavrnila ter dejstvo, da po zaključku porodniškega dopusta dne 7. 6. 2009 na delo ni prišla, nedvomno kažejo na sporazumnost strank o tem, da med njima preneha sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Tako dejansko stanje dokazuje dejanski sporazum med strankama o predčasnem prenehanju pogodbe o delu, ki je bil realiziran s tem, da se tožnica dne 8. 6. 2009 ni javila na delo, zahtevala pa je od toženke zaključeno delovno knjižico, ki ji je bila izročena. V tem pogledu je sodišče sicer hipotetično dopustilo, da bi lahko šlo tudi za sporazum med strankama o predčasnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Vendar je ugotovljeno dejansko stanje napačno opredelilo kot nezakonito prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ker da ni bil izveden postopek, ki ga zahteva ZDR, poleg tega, da bi morala biti odpoved dana v pisni obliki. Poudarja, da je v konkretnem primeru šlo za realiziran sporazum o predčasnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je opredeljen v 2. odstavku 77. člena ZDR in ki ne zahteva, da je sporazum sklenjen v pisni obliki, kot to določa 79. člen ZDR. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko zadeve ni obravnavalo s stališča očitno sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ko je zavzelo stališče, da tudi, če bi šlo za sporazum, ta ni veljaven, ker ni v pisni obliki. Sodišče je tudi neutemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2007, 2008 in 2009. Tožena stranka je že v laičnem odgovoru na tožbo navedla, da je bil tožnici izplačan regres za vsa navedena leta, to pa je razvidno tudi iz izpiska obremenitev z dne 9. 10. 2009, iz katerega izhaja, da je bila tožnici plačana akontacija dohodnine od regresa v znesku 219,52 EUR, ter iz plačilnih list za mesece od avgusta 2007 do decembra 2007, iz katerih je razvidno, da je tožnici bilo v tem času izplačanega skupaj 490,08 EUR kot „razni dodatki“. Iz priloženih povzetkov tožene stranke o dohodkih tožnice tudi izhaja, da je tožnica prejela za leto 2007 dodatek in regres v višini 361,94 EUR in za mesece od januarja do vključno marca 2008 iz tega naslova 262,00 EUR. Zaradi tega predlaga, da sodišče vpogleda gornje listine, ki jih prilaga pritožbi. Poudarja, da ji kot laiku ni bilo znano, da bi morala že prej skupaj s svojimi trditvami zanje predložiti tudi dokaze, saj je bila brez pravnega zastopnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilo uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožbena zatrjevanja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker da je izrek sodbe v 1. točki z dikcijo „prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dne 8. 6. 2009 je nezakonito,“ nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, zaradi česar se ga ne da preizkusiti, so neupoštevne. Omenjeni izrek sodbe je popolnoma razumljiv in v skladu z delovnopravno zakonodajo, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.) v 3. odstavku 204. člena med drugim izrecno določa, da lahko delavec uveljavlja varstvo pravic pred pristojnim delovnim sodiščem ne le glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi glede drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar velja tudi za konkretni primer. Zaradi navedenega je treba ugotoviti, da je 1. točka izreka sodbe povsem razumljiva, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa je glede na sprejeto pravno odločitev tudi ustrezno obrazložena in vsebuje vse razloge o pravno odločilnih dejstvih. Očitek pritožbe, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, je zato neutemeljen.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni izvedla v skladu z določili ZDR. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 8. 2007 zaposlena na delovnem mestu pomožni delavec v proizvodnji kovinskih izdelkov za določen čas in sicer do izteka delovnega dovoljenja, to je do 23. 8. 2010. Dne 19. 5. 2009 je bilo tožnici poslano obvestilo, iz katerega izhaja, da ji poteče pravica do dopusta za nego in varstvo otroka dne 7. 6. 2009 ter da zanjo obstaja zgolj delovno mesto čistilke v Novem mestu in da mora svojo odločitev sporočiti do 11. 6. 2009, sicer bodo šteli, da delovnega mesta ne sprejema. Kot je povedala tožnica, je po telefonu poklicala direktorja tožene stranke in mu sporočila, da ne more v Novo mesto, ker ima majhnega otroka. Direktorju je tudi rekla, da v kolikor zanjo ni drugega prostega delovnega mesta, naj jo da na Zavod za zaposlovanje, nakar je po pošti prejela delovno knjižico, v kateri ji je bilo zaključeno delovno razmerje z 8. 6. 2008. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče pravilno zaključilo, da je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit, saj tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v pisni obliki, kot to določa 86. člen ZDR, pisnega obvestila tožene stranke z dne 19. 5. 2009 pa tudi ni mogoče šteti za odpoved s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR, saj kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi po navedeni določbi, mora delavcu istočasno ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena tega zakona in šele v kolikor delavec ne sprejme ponudbe in ne sklene pogodbe o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe, mu delovno razmerje preneha. Ker v obvestilu z dne 19. 5. 2009 tudi ni nobenega opozorila o posledicah v primeru, če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca, je potrebno pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da to obvestilo nima osnovnih elementov odpovedi po 90. členu ZDR in je neupoštevno. Tožena stranka zato tožnici ne bi smela enostavno zaključiti delovno knjižico, ne da bi pred tem izpeljala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi na način in po postopku, določenem v ZDR. Pritožbena zatrjevana, da je v konkretnem primeru šlo za realiziran sporazum o predčasnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je opredeljen v 2. odstavku 77. člena ZDR, pa so neutemeljena, saj tudi v primeru, če gre za ustni sporazum, mora iz sporazuma jasno in nedvomno izhajati soglasje volj pogodbenih strank, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, sporazum pa mora vsebovati tudi jasen datum prenehanja pogodbe. Teh bistvenih elementov, ki jih mora vsebovati tovrstni sporazum, pa tožena stranka ni izkazala.

Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2009, nezakonito. V posledici tega je pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, pri čemer je pravilno ugodilo tudi tožničinemu zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2007, 2008 in 2009 v obsegu, kot to izhaja iz 4. točke izreka sodbe, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožena stranka v postopku ni predložila nobenega dokaza, da je tožnici vtoževani regres bil izplačan. Pritožbena zatrjevanja, da je tožena stranka ta regres tožnici izplačala, za kar v pritožbi ponuja tudi dokaze, pa so zaradi prekluzije brezpredmetna, saj tožena stranka ni izkazala, zakaj teh dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti sodišču že v postopku na prvi stopnji, kot to določa 286. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo odločitve niso bistvenega pomena (360. člen ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).