Jedro

Glede enega izmed ključnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (da gre za pravno dejanje, ki je storjeno v škodo upnikov), je praviloma treba izhajati iz stališča, da pri odplačnih pravnih dejanjih pogoji za izpodbijanje niso izpolnjeni, če ima pravno dejanje za posledico (le) prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, zaradi česar ta pogoj (načeloma) izključuje izpodbijanje dvostranskih pogodb, kjer je med nasprotnima izpolnitvama vzpostavljena vsaj približna objektivna ekvivalenca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) ugodilo in sklep o začasni odredbi II Pg 36/2022-5 z dne 4. 4. 2022 v celoti razveljavilo ter predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) za izdajo začasne odredbe zavrnilo (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da so stroški v zvezi s to začasno odredbo nadaljnji pravdni stroški (točka II izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Meni, da je v postopku dokazala tako svojo terjatev do A. A. (o tej se sicer odloča v zadevi P 195/2015 pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti), kot tudi, da je izpolnjen drugi pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika in sicer, da je dejanje storjeno v škodo upnikov. Nasprotni presoji sodišča prve stopnje nasprotuje kot zmotni oz. meni, da gre za (pre)ozko razlago pojma pravnega dejanja, storjenega na škodo upnikov. Kljub temu, da je pri dolžnici A. A. na podlagi izpodbijanega pravnega dejanja prišlo do spremembe premoženja, je potrebno upoštevati, da lahko pride do negativnih učinkov na upnikovo možnost uveljavitve terjatve, čeprav dolžnikov skupni obseg premoženja ostaja enak. Poplačati se iz nepremičnine je po oceni pritožbe dosti lažje in ugodneje kot pa poplačilo iz poslovnega deleža družbe (toženke). Poslovni delež je lahko zaradi slabega poslovanja družbe na koncu celo ničvreden, medtem ko nepremičnine praviloma ohranjajo svojo vrednost. V tem kontekstu izpostavlja stališči Ustavnega sodišča RS iz odločbe Up-648/02 z dne 15. 12. 2003 in Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 110/2021 z dne 9. 3. 2021. Tožnica nadalje ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru prenosa nepremičnin iz A. A. na toženko za odplačno pogodbo, saj je sama toženka v postopku navajala, da je takšen posel že po sami naravi stvari neodplačen, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (v 16. točki sklepa z dne 8. 12. 2022). Tako je potrebno upoštevati triletni rok za vložitev izpodbojne tožbe in ne enoletnega, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ne glede na navedeno tožnica meni, da je varovan tudi enoletni rok, saj je kot začetek roka potrebno šteti datum, ko je bil vložen predlog v zemljiško knjigo glede prenosa nepremičnin, saj bi drugačna razlaga lahko privedla do izigravanja upnikov. Tožnica tako meni, da je izkazala vse predpostavke iz 255. in 256. člena OZ glede izpodbijanja pravnih dejanj in da je tožba vložena pravočasno, prav tako pa so izkazani vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi zavrne, podrejeno pa naj ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnice argumentirano prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišče prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne ocene trditvene in dokazne podlage postopka zavarovanja pravilno ugotovilo vsa za presojo utemeljenosti ugovora odločilna dejstva in sprejelo pravilno odločitev. Pri tem ni storilo nobene procesne kršitve, upoštevne po uradni dolžnosti.

6.V obravnavanem gospodarskem sporu je tožnica vložila tožbo na podlagi 255. člena OZ, s katero izpodbija pravno dejanje svoje dolžnice A. A., ki je s stvarnim vložkom dokapitalizirala toženko, v kateri je dolžnica edina družbenica in njena direktorica. To je storila s sklenitvijo Pogodbe o vnosu stvarnega vložka v družbo v obliki notarskega zapisa notarke št. SV 568/2020 z dne 12. 11. 2020 (priloga A19 spisa), predmet katere je več nepremičnin v katastrskih občinah X in ena v katastrski občini Y. Po vložitvi tožbe je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, s katero bi se toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, prepoved pa bi se zaznamovala v zemljiški knjigi.

7.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

8.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 4. 2022 predlogu tožnice ugodilo in začasno odredbo izdalo. Ocenilo je, da je verjetno izkazan tako obstoj nedenarne terjatve tožnice, kot tudi kriterij nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ1 in pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ2.

9.Zoper izdano začasno odredbo je toženka vložila ugovor, v katerem je argumentirano zastopala stališče, da noben izmed pogojev za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru ni izpolnjen. Tožnica je na ugovor odgovorila in navedbe toženke v celoti prerekala kot neutemeljene.

10.Sodišče prve stopnje je naprej s sklepom II Pg 36/2022-14 z dne 16. 8. 2022 ugovoru ugodilo. Sprejeto odločitev je po vloženi pritožbi tožnice pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 215/2022 z dne 8. 12. 2022 razveljavilo, ker je ob uradnem preizkusu odločitve ugotovilo, da sodišče prve stopnje glede verjetnega izkaza terjatve tožnice iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika ni navedlo ustreznih razlogov oz. ni odgovorilo na konkretne očitke toženke iz ugovora v tej zvezi, posledično pa pravilnosti sprejete odločitve ni bilo mogoče preizkusiti.

11.Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje v okviru ponovnega odločanja o vloženem ugovoru zoper izdano začasno odredbo med drugim zaključilo, da tožnica s stopnjo verjetnosti ni izkazala zmanjšanja vrednosti premoženja A. A. v posledici izpodbijanega pravnega dejanja (šlo je zgolj za spremembo oblike premoženja), posledično pa s tem dejanjem ni prišlo do oškodovanja upnikov. Poleg tega je še zaključilo, da terja sporno dejanje – vnos stvarnega vložka v gospodarsko družbo uporabo pravil o odplačnem razpolaganju, kot tudi da ni podlage za uporabo analogije z drugim odstavkom 256. člena OZ. Glede na to je kot rok za vložitev izpodbojne tožbe štelo rok 1 leta, ki je začel teči od dneva sklenitve sporne pogodbe v vnosu stvarnega vložka (12. 11. 2020) in se je do vložitve tožbe (24. 3. 2022) že iztekel. Posledično je presodilo, da ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve), zaradi česar je ugovoru toženke ugodilo.

12.Z zaključkom o (verjetno) neizkazanem oškodovanju upnikov in končno presojo sodišča prve stopnje glede (ne)obstoja prve predpostavke za izdajo začasne odredbe pritožbeno sodišče soglaša. Čeprav so razlogi izpodbijanega sklepa na določenih mestih težje razumljivi, jih pritožbeno sodišče v bistvenem povzema kot pravilne, glede na izrecne pritožbene ugovore pa še dodaja:

13.Kot je pritožbeno sodišče poudarilo v svojem že citiranem razveljavitvenem sklepu, je potrebno za verjeten izkaz terjatve iz 255. člena OZ s stopnjo verjetnosti izkazati vse zakonske pogoje kot izhajajo (zlasti) iz določb 255. in 256. člena OZ. Tako je potrebno kumulativno izkazati: (1) obstoj zapadle terjatve zoper dolžnika (v konkretnem primeru je to A. A.), (2) da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov (z njim se je zmanjšalo dolžnikovo premoženje) in (3) objektivna neplačevitost dolžnika (preostalo dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnikove terjatve). Poleg tega je potrebno izkazati tudi enega od subjektivnih pogojev iz 256. člena OZ, ki so določeni različno za odplačna in neodplačna pravna dejanja. Dodaten pogoj je še, da je tožba vložena v prekluzivnem roku iz 257. člena OZ. V kolikor katerikoli od navedenih zakonskih pogojev ni izkazan, posledično ni izkazan verjeten obstoj terjatve tožnice iz tega naslova.

14.Primarno pritožbeno sodišče izpostavlja, da nima pomisleka glede presoje sodišča prve stopnje, da gre pri izpodbijanem pravnem dejanju za odplačno razpolaganje. Čeprav sama Pogodba o vnosu stvarnega vložka v družbo nima določb o nadomestilu oz. protivrednosti, ki naj bi jo A. A. prejela v zameno za prenesene nepremičnine, je jasno, da tega ni storila brez ustrezne nasprotne koristi. Dokapitalizacija s stvarnim vložkom je namreč rezultirala v tem, da je A. A. v toženki pridobila nov osnovni vložek v nominalni vrednosti 47.130,36 EUR3 (ta vrednost je enaka ocenjeni tržni vrednosti stvarnega vložka, prim. točko „Drugič“ Pogodbe o vnosu stvarnega vložka v družbo) in s tem poslovni delež v višini 71,5861 %. Okoliščina, ki jo v tej zvezi izpostavlja pritožba (da je sama toženka v postopku navedla, da je izpodbijano pravno dejanje že po sami naravi stvari neodplačno), ni odločilna, saj sodišče na stališča strank ni vezano, pri čemer pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnica sama v postopku navajala, da gre za odplačno razpolaganje (glej 13. stran tožbe z dne 22. 3. 2022). Prav tako ne drži pritožbeno izvajanje, da naj bi stališču o neodplačnosti razpolaganja v svojem sklepu z dne 8. 12. 2022 pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. V 16. točki tega sklepa, na katero se sklicuje pritožba, je namreč pritožbeno sodišče „brezplačni prenos“ omenilo le v zvezi z tedanjimi izvajanji sodišča prve stopnje, ni pa zavzelo stališča za kakšen prenos premoženja je šlo.

15.Glede enega izmed ključnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (da gre za pravno dejanje, ki je storjeno v škodo upnikov), je praviloma treba izhajati iz stališča, da pri odplačnih pravnih dejanjih pogoji za izpodbijanje niso izpolnjeni, če ima pravno dejanje za posledico (le) prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, zaradi česar ta pogoj (načeloma) izključuje izpodbijanje dvostranskih pogodb, kjer je med nasprotnima izpolnitvama vzpostavljena vsaj približna objektivna ekvivalenca4.

16.V konkretnem primeru tožnica v postopku ni določno zatrjevala, da je sprememba oblike premoženja dolžnice A. A., ki je nastala v posledici vnosa stvarnega vložka v toženko, privedla do dejanskega zmanjšanja njenega premoženja in za koliko. Še v pritožbi tožnica na eni strani izhaja iz stališča, da zaradi spremembe oblike premoženja dolžnika skupni obseg premoženja lahko ostaja enak (čeprav to po njenem mnenju ni odločilno za presojo o oškodovanju upnikov), na drugi strani pa izpostavlja, da je poslovni delež lahko v primeru slabega poslovanja družbe vreden nič. Tovrstne navedbe, ki ostajajo na pavšalni ravni, ne omogočajo zaključka, da je v konkretnem primeru pri dolžnici A. A. v posledici vnosa stvarnega vložka v toženko prišlo do dejanskega zmanjšanja vrednosti njenega premoženja.

17.Pritožba v nadaljevanju v zvezi s tem izpostavlja določene pomisleke glede pravilnosti načelnega izhodišča, da je pomembno (zgolj), da ostaja vrednost premoženja dolžnika ob njegovi spremembi enaka (in da v tem primeru upniki niso oz. ne morejo biti oškodovani), pri čemer se sklicuje na stališči Ustavnega sodišča RS iz odločbe Up-648/02 z dne 15. 12. 2003 in Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 110/2021 z dne 9. 3. 2021.

18.Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se sicer pridružuje pomislekom in stališčem, izvirajočim iz zgoraj citiranih odločb, da ima lahko v določenih primerih nadomestitev ene oblike premoženja z drugim negativne učinke na upnikovo možnost uveljavitve terjatve, vendar pa hkrati ocenjuje, da dejansko stanje v navedenih zadevah ni primerljivo z dejanskim stanjem v sedaj obravnavani zadevi, zaradi česar stališča, zavzeta v odločbi USRS, in predvsem v odločbi VSL, v tej zadevi niso uporabljiva.

19.Tako v zadevi Up-648/02, kot tudi v zadevi VSL I Cp 110/2021 je bila predmet obravnave sprememba oblike premoženja – odtujitev nepremičnine v zameno za prejeta denarna sredstva. Ustavno sodišče se v tej zvezi sicer ni dokončno opredelilo, saj je le nakazalo na možnost ustavno spornega stališča o neogroženosti upnikovega položaja v takšnih primerih, je pa VSL to stališče nadgradilo z opisom okoliščin, ki so povezane s vprašanjem (ne)transparentnosti in „varovalk“ pri odsvojitvi nepremičnin na eni strani in odsvojitvi denarnih sredstev na drugi strani. Evidentno je namreč, da lahko dolžnik denarna sredstva odtuji precej hitreje in enostavneje ter brez ustreznega nadzora, medtem ko prodaja nepremičnine terja določen postopek.

20.V predmetni zadevi zgoraj izpostavljenih pomislekov ni, saj je prišlo do nadomestitve nepremičnega premoženja dolžnice s pridobitvijo poslovnega deleža, za odsvojitev katerega je potrebna izpolnitev pogojev iz 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), med drugim tudi sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. Pri tem ni odveč omeniti, da je mogoče razpolaganje dolžnika s poslovnim deležem tudi omejiti, do česar je v konkretnem primeru tudi (že) prišlo (to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), saj je pri poslovnem deležu A. A. vpisana prepoved odtujitve in obremenitve.

21.Zgolj okoliščina, da je enostavneje, hitreje in lažje priti do poplačila terjatve s prodajo nepremičnine v izvršbi, kot pa s prodajo poslovnega deleža, na kar opozarja pritožba, pa po oceni sodišča druge stopnje samo po sebi ne zadošča za presojo, da je posledično izpodbijano pravno dejanje storjeno v škodo upnika. V tem kontekstu velja še izpostaviti, da izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika pomeni poseg v tuje pravno razmerje, ki je sklenjeno in realizirano med dolžnikom in tretjim, zaradi česar so pogoji za izpodbijanje določeni strogo in zahtevajo ozko razlago5.

22.Ker je glede na doslej obrazloženo pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala verjetnega obstoja terjatve, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeljevati do pritožbenih navedb v zvezi rokom za vložitev izpodbojne tožbe (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Kljub temu pa pritožbeno sodišče brez namena prejudiciranja, saj bo to presojo moralo opraviti sodišče prve stopnje v okviru odločanja o tožbenem zahtevku, na tem mestu zgolj poudarja, da bo treba pri presoji tega vprašanja kritično presoditi tudi navedbe tožnice o (začetku) teku enoletnega roka, pri čemer naj sodišče v zvezi s tem upošteva tudi stališča pravne teorije (Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 264 in 265).

23.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje v okviru odločanja o ugovoru sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

24.Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

25.Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Prav tako tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v tej vlogi ni pripomogla k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Stroški za sestavo njene vloge niso bili potrebni (155. člen ZPP).

-------------------------------

1„nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena“

2„da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.“

3Kot to izhaja iz predloženega Rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra za toženko v prilogi B7 spisa.

4Tako dr. Miha Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 257 in 258, GV Založba, Ljubljana 2003.

5Ibidem, str.252.