Jedro

Zgolj z zatrjevanjem, da plačilnega naloga z dne 17.12.2012 ni prevzela delavka tožene stranke, temveč delavka družbe H. d.o.o. (s katero ima tožena stranka sicer sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju), kar se je ugotovilo šele 2.1.2013, ko je bil zadnji dan roka za plačilo dolžne sodne takse, tožena stranka ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ji je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 17.12.2012 vročen 18.12.2012.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izreklo, da se pritožba tožene stranke zoper njegovo sodbo I Pg 1205/2012 z dne 29. 10. 2012, vložena 13. 12. 2012, šteje za umaknjeno. Ugotovilo je, da je tožena stranka sodno takso za pritožbo v znesku 348,00 EUR, ki bi jo morala plačati najkasneje do 2. 1. 2013, plačala šele 15. 1. 2013. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (druga točka prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V pritožbi navaja, da ji plačilni nalog ni bil vročen 18. 12. 2012, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč šele 2. 1. 2013. Plačilni nalog sodišča prve stopnje je namreč bil 18. 12. 2012 vročen družbi H. d. o. o., ki ima isti naslov kot ona. Obe podjetji delujeta na istem naslovu in na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 5. 1. 2009 sodelujeta tudi tako, da, če je potrebno, drug drugemu nudita opravila s področja komerciale, računovodstva, financ ter tehničnega in administrativnega dela, vezana na poslovanje izvajalca sodelavca. Tako se je zgodilo, da je plačilni nalog sodišča prve stopnje pomotoma sprejela delavka podjetja H. d. o. o. in ga dala v prejeto pošto za direktorja. Šele 2. 1. 2013 pa se je ugotovilo, da to ni obveznost podjetja H. d. o. o., ampak je na plačilnem nalogu navedena ona. Plačilni nalog sodišča prve stopnje je tako prejela 2. 1. 2013. Pritožbi prilaga izjavo zastopnika družbe H. d. o. o., da je bil plačilni nalog sodišča prve stopnje vročen tej družbi in ne njej, ter Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 5. 1. 2009. Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa temelji odločitev sodišča prve stopnje na ugotovitvah: (-) da tožena stranka ob vložitvi pritožbe zoper sodbo z dne 29. 10. 2012 ni plačala sodne takse, (-) da jo je zato s plačilnim nalogom z dne 17. 12. 2012 pozvalo k plačilu sodne takse za postopek o pritožbi, v roku 15 dni, (-) da je bil plačilni nalog toženi stranki vročen 18. 12. 2012, (-) da se je 15 dnevni rok za plačilo sodne takse iztekel 2. 1. 2013, (-) da nakazilo ni bilo prejeto na njegov prehodni podračun niti v treh delovnih dneh po izteku tega roka (do 5. 1. 2013) ter (-) da je tožena stranka dolžno sodno takso plačala šele 15. 1. 2013. Tožena stranka pritožbeno napada ugotovitev sodišča prve stopnje glede datuma vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse. Ugotovitve sodišča prve stopnje o vročitvi plačilnega naloga toženi stranki so oprte na vročilnico, ki je pripeta plačilnemu nalogu z dne 17. 12. 2012 (list. št. 59 spisa). Vročilnica je javna listina. Javna listina pa v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Zato je pri ugotavljanju dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati o pravilnosti in času vročitve, treba izhajati iz dejstva, da je bil plačilni nalog sodišča prve stopnje z dne 17. 12. 2012 vročen naslovniku, to je toženi stranki, dokler ta ne dokaže nasprotnega (četrti odstavek 224. člena ZPP).

Po določbi prvega odstavka 133. člena ZPP se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu. Iz cit. vročilnice je razvidno, da je bila pošiljka naslovljena na toženo stranko in da jo je na naslovu tožene stranke prevzela oseba, katere ime in priimek ter funkcija nista posebej navedeni v opombah. Podpis na vročilnici pa je že ob laični primerjavi enak podpisu na vročilnici, pripeti list. št. 62 spisa, ki izkazuje vročitev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje toženi stranki, ki pa ni sporna. Zgolj z zatrjevanjem, da je pošiljko sodišča prve stopnje, ki je vsebovala plačilni nalog z dne 17. 12. 2012, prevzela delavka družbe H. d. o. o., ki je to pošiljko napačno evidentirala, kar se je ugotovilo šele 2. 1. 2013, ko je bil zadnji dan roka za plačilo sodne takse, tožena stranka ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ji je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 17. 12. 2012 vročen 18. 12. 2012. Tožena stranka namreč v pritožbenih navedbah ni imenovala osebe, ki je prevzela pošiljko, niti ni predložila dokaza, da je ta oseba zaposlena pri družbi H. d. o. o., in ne pri njej. Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da teh pavšalnih trditev tožena stranka ni dokazala niti s pritožbi priloženo izjavo zakonitega zastopnika družbe H. d. o. o. (priloga B 1). Tudi če bi tožena stranka to zatrjevala in dokazala, takšna vročitev glede na njene pritožbene trditve o pogodbenem sodelovanju med njo in družbo H. d. o. o., glede na Pogodbo o poslovnem sodelovanju med omenjenima družbama z dne 5. 1. 2009 (priloga B 2), ter glede na sodno prakso, po kateri pojma “delavec” iz 133. člena ZPP ni mogoče izenačevati s tem pojmom iz delovnih razmerij, ampak gre za bistveno širši pojem (1), ne bi bila napačna. Če pa je zaradi notranje organizacije poslovanja pri toženi stranki resnično prišlo do tega, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke seznanjen s plačilnim nalogom sodišča prve stopnje z dne 17. 12. 2012 šele 2. 1. 2013, to na pravilnost vročitve plačilnega naloga in na tek roka za plačilo sodne takse ne vpliva. Pri tem je treba tudi poudariti, da bi kljub temu, da bi bil zakoniti zastopnik tožene stranke seznanjen s plačilnim nalogom šele 2. 1. 2013, tožena stranka še vedno lahko pravočasno plačala sodno takso, če bi to storila še isti dan, saj je bil 2. 1. 2013 zadnji dan roka za plačilo dolžne sodne takse.

Po povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni zasledilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti nepravilne uporabe materialnega prava.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 113/2006 z dne 6. 6. 2006.