Jedro

Določbe Javnega razpisa za podelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije so po presoji sodišča v celoti utemeljene na določbah Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev in so v skladu s pooblastili VURS iz omenjene uredbe.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevi tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se za območje Občin Črenšovci, Kobilje, Odranci, Turnišče in Dobrovnik koncesija podeli Veterinarski organizaciji A. d.o.o. (v nadaljevanju „A. d.o.o.“ oz. „stranka z interesom)“, tožničina vloga pa se v delu, ki se nanaša na navedene občine, zavrne (1. točka izreka). Za območje občin Lendava in Velika Polana se koncesija podeli tožnici (2. točka izreka). Koncesija obsega izvajanje dejavnosti javne veterinarske službe glede predpisanega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali na območju RS v tekočem letu (letna odredba) ki se opravlja v okviru mreže javne veterinarske službe in se financira iz proračuna VURS, razen za izvajanje posebnih koncesij; ukrepov ki jih odredi uradni veterinar veterinarski organizaciji ob zagotavljanju najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali in nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko kužnih bolezni za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina (3. točka izreka). Koncesijska pogodba z izbranim koncesionarjem se sklene po pravnomočnosti te (izpodbijane) odločbe za posamezno občino, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020 (4. točka izreka). V 5. in 6. točki izreka je določeno, kateri veterinarji bodo izvajali koncesionirano dejavnost v vsaki od obeh navedenih veterinarskih organizacij.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Veterinarska uprava RS (VURS) na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uredba, Uradni list RS, št. 54/08) objavila predmetni Javni razpis za podelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije. Javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 27 z dne 2. 4. 2010 in na spletnih straneh VURS. V skladu s 45. členom Zakona o veterinarstvu (ZVet-1, Uradni list RS, št. 33/01 s spremembami) mora Republika Slovenija zagotavljati imetnikom živali najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali, ki se v skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZVet-1 financira iz proračunskih sredstev. Veterinarska organizacija mora izpolnjevati v obrazložitvi navedene pogoje, prednostna merila iz javnega razpisa pa se upoštevajo v primeru, ko kandidira na javni razpis za posamezno območje občine večje število veterinarskih organizacij, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Ker sta za območje Občin Črenšovci, Kobilje, Odranci, Turnišče in Dobrovnik kandidirali dve veterinarski organizaciji (tožnica ter A. d.o.o.) je bila odločitev (da se koncesija za te občine podeli A. d.o.o.) sprejeta glede na skupno število točk, kot so bile ovrednotene po prednostnih merilih iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa. Komisija je ugotovila, da tožnica, glede na le tri zaposlene veterinarje, izpolnjuje kadrovske pogoje le za območje občin z do 900 KMG-MID. Glede na njeno prijavo je to območje občin Odranci, Turnišče, Črenšovci, Velika Polana, Kobilje (skupaj 828 KMG-MID), ne izpolnjuje pa kadrovskega pogoja za Občini Dobrovnik in Lendava, v koliko bi ji bila dodeljena koncesija za navedenih pet občin. Pri točkovanju po posameznih kriterijih (ki so podrobneje obdelani v obrazložitvi izpodbijane odločbe) za območja Občin Črenšovci, Kobilje, Odranci in Turnišče je Veterinarska organizacija A. d.o.o. zbrala po 24 točk (za vsako občino), tožnica pa po 20 točk. Zato se je koncesija za območje Občin Črenšovci, Kobilje, Odranci, Turnišče in Dobrovnik (na predlog komisije) podelila Veterinarski organizaciji A. d.o.o., tožničina vloga pa se je v tem delu zavrnila. Koncesija za območje občin Velika Polana in Lendava pa se podeli tožnici kot edini prijaviteljici, saj za to območje tudi izpolnjuje kadrovski pogoj.

Tožnica v tožbi navaja, da so prednostna merila iz VII. in VIII. točke Javnega razpisa neustavna in nezakonita. Z javnim razpisom so kršene določbe četrtega odstavka 3. člena Uredbe, saj le ta ne določa, da bi imela prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju dveh ali več upravnih enot, kot to določa Javni razpis; zaradi tega je bilo tožnici dodeljenih le 10 točk od skupno možnih 14. Poleg tega je temu kriteriju dana prevelika teža. Razpisni pogoj, po katerem dobi dve točki organizacija, ki ima sedež ali podružnico znotraj občine za katero se prijavlja, neupravičeno diskriminira ostale organizacije, zaradi česar tožnica na podlagi tega razpisnega pogoja ni dobila nobene točke. Neustavno in nezakonito je postavljen kriterij kadrovskih zmogljivosti (pod točko VIII/5 Javnega razpisa), ker kot temelj za določanje potrebnega števila veterinarjev določa registrirano kmetijsko gospodarstvo (KMG-MID). Ker identifikacijsko številko gospodarstva dodeli Služba za identifikacijo in registracijo živali, so v ta kriterij neupravičeno zajeti tudi tisti, ki npr. kupijo enega prašiča za zakol in dejansko niso rejci, saj jih VURS šteje kot rejce in jim dodeli KMG-MID. Posebej sporno prednostno merilo je določeno s točko VIII/6 javnega razpisa – delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev, saj z diskriminacijo starejših veterinarjev nasprotuje ustavnemu načelu enakosti, poleg tega je povsem arbitrarno, saj zanika znanje in izkušnje starejših veterinarjev. Delovne izkušnje do vključno pet let namreč prinesejo eno točko, nad pet do petnajst let 3 točke, nad petnajst do dvajset let 2 točki in nad dvajset let 1 točko. Pod točko VIII/7 javnega razpisa so kot prednostno merilo opredeljene osnove za izračun cene za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa in sicer se za vsak 1 % popusta na veljavno ceno režijske ure, ki je za vsako leto določena s cenikom VURS, prizna 0,5 točke, vendar največ 5 točk. Veljavna cena režijske ure je trenutno 32,21 EUR za veterinarja in 16,41 EUR za veterinarskega pomočnika. To merilo neutemeljeno favorizira večje veterinarske organizacije, ki večkrat tudi ne poslujejo transparentno (npr. izplačujejo zaposlenih minimalne plače, razlika pa se izplača preko lažnih potnih nalogov in dnevnic, ponarejajo račune zaradi manipulacije pri odvajanju DDV, ipd.). Tožnica je manjša organizacija od A. d.o.o., zato si ne more privoščiti nudenja popustov VURS, ki že tako večkrat določa cene, ki ne zadoščajo niti za pokritje stroškov izvajanja dejavnosti, kaj šele, da bi se z njimi lahko ustvarjal dobiček. Po približnih izračunih bi morala veterinarska organizacija, ki ponudi državi popust na opravljene storitve, v desetih letih eno leto delati zastonj, kar je nesprejemljivo predvsem za manjše organizacije. Z določitvijo takšnega merila za izbor je prekršena pravica do enakosti, saj se daje privilegij določenim veterinarskim organizacijam in se že v osnovi onemogoča pošteno konkurenco med prijavitelji. Poleg tega ima ta kriterij odločno preveliko težo, saj je največji popust zagotavlja kar 14 % od največjega možnega števila točk, pri čemer največji popust v višini 10 % dejansko predstavlja le 3,22 EUR popusta na režijsko uro veterinarja oziroma 1,64 EUR na režijsko uro veterinarskega pomočnika, glede na veljavni cenik VURS za leto 2010. Z arbitrarno določitvijo spornih meril in kriterijev in z izpodbijano odločitvijo je VURS prekršila tožničino pravico do zasebne lastnine, posegla v načelo svobodne gospodarske pobude, posegla v njene že pridobljene pravice in v načelo pravne varnosti, s tem pa je posegla v njen pravni položaj in ogrozila njen obstoj na trgu. Tožnica je namreč doslej delovala kot koncesionar za območje vseh sedmih občin na območju Upravne enote Lendava in je poslovala pozitivno. V kolikor pa bo izpodbijana odločba ostala v veljavi, bo njeno poslovanje ogroženo v tolikšni meri, da se lahko v kratkem pričakuje celo njen stečaj, saj iz prihodkov od dejavnosti na območju samo dveh občin ne bo zmogla pokrivati niti stroškov poslovanja. Veterinarska zbornica Slovenije je v marcu in aprilu leta 2010 sprejela stališče, da ni razloga za spreminjanje obstoječe mreže javne veterinarske službe, ker veterinarske organizacije v obstoječi mreži javne veterinarske službe v zadnjih desetih letih dobro izvajajo vsa predpisana sistematična spremljanja stanja bolezni, vsa cepljenja in druge v obstoječih koncesijskih pogodbah določene naloge ter s tem uspešno varujejo zdravje živali in posredno ljudi. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek; ugotovi, da je Javni razpis nezakonit in protiustaven v VII. In VIII. točki, z njim je bilo poseženo v ustavne pravice tožnice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), načelo pravne države (2. člen Ustave RS); odloči, da se posledice protiustavnega dejanja odpravijo tako, da se predmetni Javni razpis razveljavi in se objavi nov javni razpis, v katerem se določijo z Ustavo RS, zakoni in drugimi predpisi skladna merila za izbor koncesionarja; podrejeno k tej točki predlaga, da se posledice protiustavnega dejanja odpravijo na način, da se v ponovnem postopku prepove uporaba prednostnih meril iz VII. in VIII. točke Javnega razpisa; tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v roku 15 dni od izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti ugovarja tožbenim navedbam (ugovorom). Izpodbijana odločba je ustrezno obrazložena, dodeljene točke so preverljive in v skladu z določbami javnega razpisa. Za ocenjevanje vlog je bila pristojna posebna strokovna komisija v tam navedeni sestavi strokovnjakov. Tožnica neutemeljeno izpodbija določbe javnega razpisa, po katerem so odločbe že izdane, 41 je pravnomočnih (seznami objavljeni v Uradnem listu RS, št. 102/2010, str. 3101). V upravnem sporu se presoja le pravilnost odločitve glede na prijavo in določbe javnega razpisa (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 448/2003). Javni razpis je v skladu z veljavno zakonodajo, razpisni pogoji so utemeljeni in upravičeni, z razpisom se ne posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Tožnici z razpisom ni bilo nič odvzeto, saj ji je dosedanja koncesijska pogodba potekla, na predmetnem Javnem razpisu pa so imele pravico kandidirati vse veterinarske organizacije, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Z javnim razpisom se zato ne posega v pridobljene pravice veterinarskih organizacij, ki so imele doslej sklenjene koncesijske pogodbe. Glede na to, da Uredba velja že od leta 2008, je tožnica vedela (ali vsaj morala vedeti), da potrebuje za vsakih začetih 300 KMG-MID zaposlenega enega veterinarja s polnim delovnim časom in da z obstoječim številom zaposlenih veterinarjev koncesije za celotno območje ne bo mogla pridobiti. Glede ugovora v zvezi s kadrovskim pogojem je bilo (poleg že navedenega v izpodbijani odločbi) na prijavnem obrazcu št. 6 spodaj izrecno izpisano naslednje opozorilo: „v primeru, da prijavitelj ne bo izpolnjeval kadrovskega pogoja (pogoj je en veterinar s polnim delovnim časom na vsakih 300 KMG-MID) za vsa zgoraj opisana območja občin, za katera se prijavlja, bo VURS upoštevala le tista območja občin, za katere bo prijavitelj izpolnjeval kadrovski pogoj. VURS bo ugotavljala izpolnjevanje kadrovskega pogoja po vrstnem redu vpisanih območij občin“. Glede na navedeno je lahko VURS glede tožnice presojal izpolnjevanje prednostnih pogojev le za območja občin, kjer je tožnica izpolnjevala pogoje in to po vrstnem redu vpisanih območij občin. V skladu s četrtim odstavkom 3. člena Uredbe ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka 3. člena Uredbe. V skladu z Uredbo (prednostnim merilom bližine in dostopnosti) je bilo v Javnem razpisu določeno dodatno število točk za tiste veterinarske organizacije, ki imajo sedež ali podružnico znotraj občine, v kateri koncesijo uveljavljajo. Ta kriterij je poleg kadrovskih zmogljivosti, glede na vrsto koncesije, upravičeno med prevladujočimi, saj sta v primeru pojava bolezni živali bližina in dostopnost lahko bistvenega pomena, da se ob zapori določenega območja zagotovi delovanje veterinarske službe v neposredni bližini. Tako tožnica kot A. d.o.o. sta bili v tem delu izenačeni in iz tega naslova nista pridobili dodatnih točk. Tožnica neutemeljeno izpodbija javni razpis v delu, ki se nanaša na število KMG-MID in staleža živali. Uredba določa, da je kriterij število KMG-MID in ne število živali. Število KMG-MID je bilo za vse določeno po enakem kriteriju glede na podatke, ki jih je VURS predložila služba MKGP za identifikacijo in registracijo živali (SIR). V Uredbi je kot kriterij predpisano število KMG-MID ravno zato, ker se število živali hitro spreminja (glede na premike živali, rojstva, pogine). Kot kriterij za določitev števila KMG-MID so bila pri javnem razpisu upoštevana tista kmetijska gospodarstva, ki redijo rejne živali in pri katerih je bil v preteklem letu 2009 zabeležen najmanj en dogodek (kolona D iz podatkov SIR). Upoštevani so bili torej le aktivni KMG-MID, kar je bil za vse prijavitelje enako in tudi najboljši odraz dejanskega stanja. Tožnica nepravilno prikazuje število KMG-MID in ga skuša prikazati po lastnih merilih. Pri Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja se vodijo le tisti podatki, kjer kmetje uveljavljajo subvencije, podatki iz SIR pa vključujejo tudi rejce, ki subvencij ne uveljavljajo, torej vse podatke o staležih prašičev, saj pride do izbruha bolezni lahko tudi pri tistih kmetijskih gospodarstvih, ki subvencij ne uveljavljajo. Ni utemeljen očitek, da je VURS diskriminatorno določila manj točk za starejše veterinarje. Pri izračunu delovne dobe se ne ocenjuje delovna doba posameznih veterinarjev, ampak kadrovsko zasedbo veterinarske organizacije kot celote, saj se upošteva povprečje delovne dobe vseh zaposlenih. To točkovanje je povezano na za koncendenta najugodnejšo starostno kombinacijo starejših in mlajših veterinarjev v veterinarski organizaciji kot celoti. Ker se koncesija podeljuje za obdobje desetih let, je potrebno upoštevati celotno obdobje koncesijskega razmerja. Najugodnejša kadrovska zasedba je kombinacija starejših veterinarjev (izkušnje) in mlajših veterinarjev (za fizično delo v hlevu z rejnimi živalmi) pri izvajanju Uredbe in ukrepov ob pojavih bolezni živali. V primeru pojava kužnih bolezni živali se zahteva neprekinjeno, nadurno delo, podnevi in ponoči. V skladu z drugim odstavkom 2. a člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja so zaradi narave poklicne dejavnosti dopustne omejitve, ki ne pomenijo diskriminatornosti. Zakon o veterinarstvu v 56. členu določa, da mora veterinarska organizacija zagotoviti neprekinjeno veterinarsko službo, kadar veterinarske dejavnosti iz strokovnih ali organizacijskih razlogov ni mogoče organizirati v rednem delovnem času, v izmenah ali kako drugače ali takrat, ko je treba opravljati nujne veterinarske storitve. V skladu z 11. členom Uredbe morajo koncesionarji v primeru naravnih in drugih nesreč, vojne, pojava kužnih bolezni in drugih izrednih stanj, ter ko je potrebno, da se zaščiti zdravje ljudi in živali, zagotoviti izvajanje veterinarskih dejavnosti na terenu v skladu z ukrepi, ki jih odredi VURS. Pri delavcih obstaja glede nadurnega in nočnega dela zakonska omejitev, da delodajalec v skladu z 203. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07) delavcu, ki je starejši od 55 let (201. člen ZDR) brez delavčevega pisnega soglasja niti ne more odrediti nadurnega ali nočnega dela. Upoštevaje trajanje koncesijskega obdobja deset let, bo od veterinarjev, ki so sedaj stari 45 let ali več, ob izteku koncesijskega obdobja za nadurno delo in delo ponoči, potrebno pridobiti pisno soglasje. Prav zato je zaposlitev mladih in starejših veterinarjev za koncendenta najugodnejša. Tožnica neutemeljeno izpodbija razpis v delu, ki se nanaša na popust. V petem odstavku 3. člena Uredbe je predvideno, da se upošteva kot prednostno merilo tudi osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti, kar pa v konkretnem primeru pomeni ceno režijske ure, ki je podlaga za izračun cene posamezne storitve. Režijska ura se z leti ne znižuje, pač pa ostaja na ravni prejšnjega leta oziroma se povečuje s stopnjo rasti inflacije. Izvajanje del iz razpisa predstavlja dodatno delo gospodarskemu subjektu, kjer se prijavitelj svobodno odloča, ali se bo prijavil ali ne. K prijavi na javni razpis ga nihče ne sili, nasprotno, prijavitelji želijo v čim večji meri pridobiti čim večji delež območij. V interesu države je, da zagotavlja čimbolj smotrno uporabo proračunskih sredstev. Enaka logika velja v vseh zasebno javno razmerjih, še zlasti, ko gre za zagotovljeno delo s strani države za dolgoročno obdobje. Popust je le eden od elementov prednostih kriterijev in se ga od prijavitelja ne zahteva, če ga noče dati. Realno je opredeljen in omejen na maksimalno 10 % (od 1 do 10 %), zato je iz tega naslova možno pridobiti največ 5 točk (0,5 točke za vsak % popusta). V javnem razpisu je bila cena režijske ure prijaviteljem predstavljena (7. točka VIII. poglavja javnega razpisa). V kolikor bi koncesionar naknadno ugotovil, da se mu poslovanje s koncendentom ne splača, lahko koncesijsko pogodbo razdre, kar je v skladu z 2. alineo 6. člena Pravilnika o prenehanju koncesije za opravljanje javne veterinarske službe (Uradni list RS, št. 94/07). Tožnica se je odločila, da popusta ne bo ponudila, čeprav bi s tem lahko vplivala na pridobitev večjega števila točk. Prav tako bi lahko pridobila večja število točk, ko bi imela npr. vzpostavljeno koncesijo za dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo DDD dejavnosti (2. alinea 4. točke VIII. poglavja javnega razpisa) in s tem pridobila dodatni 2 točki. Glede na navedeno so tožničine trditve, da bo zaradi koncendenta utrpela stečaj, neutemeljene. Mnoge veterinarske organizacije, ki doslej tovrstne koncesije niso imele, so se razvijale, delale z dobičkom in na tem javnem razpisu uspele uveljaviti prednost glede na tiste, ki so imele različne koncesije, npr. za zdravljene hišnih in rejnih živali, kjer storitve plača imetnik živali sam in ima zato tudi pravico do proste izbire veterinarske organizacije brez kakršnekoli teritorialne omejitve. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

A. d.o.o., ki ima v tem postopku položaj stranke z interesom v smislu določb prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št 105/06, 62/10), v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Kot navaja, tožnica glede kriterija pokritja območja ne pove, v čem je s tako določenim kriterijem poseženo v njen pravni položaj in v čem bi bil v primeru razveljavitve tega dela javnega razpisa njen pravni položaj nasproti A. d.o.o. boljši oziroma sploh drugačen. Zato so njene trditve pavšalne in neutemeljene. Enako velja za ugovor, da je dala tožena stranka temu kriteriji preveliko težo. Pa tudi sicer je v VII. točki javnega razpisa v skladu z Uredbo izrecno navedeno, da se kot zaokrožena celota šteje območje dveh ali več občin, ki mejijo ena na drugo in tudi koncesija se podeljuje z odločbo za območje občin. Dejansko navedba kriterija iz 1. alineje VII. točke pomeni le, da je veterinarska organizacija sposobna pokriti območje več občin znotraj dveh ali več upravnih enot, torej večje število občin. Slednje pa je ravno namen in cilj prednostnega kriterija po Uredbi, zato taka navedba v javnem razpisu ne more pomeniti zatrjevane neskladnosti z Uredbo. Vsebinsko neutemeljen in pavšalen je ugovor, da je kriterij bližine in dostopnosti diskriminatoren do organizacije, ki nima sedeža ali podružnice znotraj občine. Tožnica ne zatrjuje ali dokazuje, da bi ta kriterij v primeru, če ga tožena stranka ne bi vezala na sedež znotraj občine oziroma upravne enote, kakorkoli izboljšal njen položaj oziroma da bi bil njen sedež bližji in dostopnejši do vseh naselij, kjer se nahajajo kmetijska gospodarska znotraj spornih občin. Tožnica tudi ne pove oziroma predlaga kako in na kakšen način naj bi se to merilo določilo in ovrednotilo, da ne bi posegalo v njene pravice. V kolikor pa tožnica meni, da je to merilo nasploh diskriminatorno, je tako stališče neutemeljeno glede na namen in cilj teritorialne ureditve oziroma organiziranosti mreže javne veterinarske službe (3. člen Uredbe). Pavšalne in neutemeljene so tudi tožničine navedbe glede kriterija kadrovskih zmogljivosti. VURS je za določitev KMG uporabila podzakonski predpis, katerega pa tožnica ne izpodbija oziroma ne uveljavlja njegove nezakonitosti ali neustavnosti. Ni se mogoče strinjati z navedbo, da začasna reja in zadrževanje živali ne potrebuje veterinarja. Tudi ni mogoče razbrati v čem naj bi ta kriterij vplival na njen pravni položaj. Tudi pri merilu delovnih izkušenj veterinarjev tožnica ne pove, ali bi in v kakšni meri bi dosegla boljši položaj oziroma da bi bila v tem primeru ona izbrala za koncesionarja. Trditev, da se s kriterijem osnove za izračun cene favorizira večje veterinarske organizacije, ki naj ne bi poslovale transparentno, je pavšalna, izmišljena in žaljiva. Velikost veterinarske organizacije na ponudbo popusta ne vpliva, ampak ta ponudba izhaja iz njene poslovne politike in sposobnosti pokrivanja izpada tega dela dohodka na druge načine, npr. z učinkovito organizacijo dela, zmanjševanjem stroškov dela in podobno. Ker je tožena stranka že po proračunskih pravilih in načelih dolžna ravnati skrbno, gospodarno in tržno, zlasti tudi pri oddaji javnih del, določitvi tega kriterija ni mogoče očitati neustavnosti. Pavšalne in v celoti neutemeljene so tudi tožbene navedbe glede posega v ustavne pravice tožnice. Dodelitev opravljanja koncesijske dejavnosti je v javno korist, urejena na zakonski podlagi in na poseben način. Stališča veterinarske zbornice, na katere se sklicuje tožnica, so za konkretni primer brezpredmetna, sploh pa ne izražajo stališča vseh veterinarjev, niti ne skupščine veterinarjev, ampak gre za stališče upravnega odbora ene od sekcij navedene zbornice. Pa tudi sicer so brezpredmetna, saj določitev mreže in njene spremembe določa na področju veterinarstva ZVet-1 kot specialni predpis. Glede na navedeno stranka z interesom predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži, da ji je dolžna povrniti stroške tega postopka v 15 dneh, pod izvršbo.

V svojih nadaljnjih odgovorih oz. pripravljalnih vlogah stranke ponavljajo in pojasnjujejo svoja že navedena stališča in ugovore.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

ZVet-1 v 66. členu določa, da VURS dodeli koncesije za opravljanje javne veterinarske službe nosilcem na podlagi javnih razpisov, ki se objavijo v Uradnem listu RS, okvirno vsebino javnega razpisa, da postopek odpiranja in ocenjevanja vlog izvaja s strani generalnega direktorja VURS imenovana komisija, da se o izbiri koncesionarja odloča z odločbo v upravnem postopku ter da zoper odločbo ni pritožbe ampak je možen upravni spor.

Na podlagi ZVet-1 je bila sprejeta Uredba. Ta med drugim določa, da morajo veterinarske organizacije v prijavi na javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati predmetne dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev (v nadaljevanju: „koncesionirane dejavnosti“) in sicer kot območja upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota. Veterinarska organizacija mora imeti zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev (KMG-MID) na območju, ki ga uveljavlja. Pri podelitvi koncesije ima prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena (drugi, tretji in četrti odstavek 3. člena). Če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila in sicer: bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas ob pojavu bolezni živali, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskav, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu, kadrovske zmogljivosti, delovne izkušnje zaposlenih, osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpis ter izvajanje koncesije v skladu s predpisi v zadnjih petih letih. Ovrednotenje prednostnih meril določi VURS v javnem razpisu (5. točka 3. člena).

Iz citiranih (in drugih) določb Uredbe torej izhaja, da že Uredba sama določa (citirana) okvirna prednostna merila, v petem odstavku 3. člena pa VURS pooblašča, da jih v javnem razpisu ovrednoti, torej tudi podrobneje razdela.

V obravnavanem primeru je VURS (v izpodbijani odločbi) ugotovila, da ima tožnica zaposlene tri veterinarje, s čimer izpolnjuje kadrovske pogoje po Uredbi le za območje občin s skupno do 900 KMG-MID. Izpolnjuje torej kadrovske pogoje za območje občin Odranci, Turnišče, Črenšovci, Velika Polana, Kobilje (skupaj 828 KMG-MID); v kolikor bi ji bila dodeljena koncesija za navedene občine, pa ne izpolnjuje več kadrovskega pogoja za druge občine.

V javnem razpisu je med drugim določeno, da bo za posamezno območje občin izbrana tista veterinarska organizacija, ki bo izpolnjevala vse pogoje in zbrala največ točk po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke tega razpisa (točka VI – izbor). Če kandidira za isto območje občin več prijaviteljev, se izbira veterinarske organizacije izvede glede na večji seštevek točk po prednostnih merilih iz Javnega razpisa. V VII. točki javnega razpisa so razdelana prednostna merila po četrtem odstavku 3. člena Uredbe (pokritost območja), v VIII. točki pa so razdelana prednostna merila za območje posameznih občin po petem odstavku 3. člena Uredbe.

V obravnavanem primeru se je koncesija za območje Občin Črenšovci, Kobilje, Odranci in Turnišče dodelila stranki z interesom zato, ker je dosegla po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke javnega razpisa večje število točk kot tožnica (prizadeta stranka 24 točk, tožnica 20 točk po posamezni občini). Tožnici je bila koncesija podeljena za območje Občin Velika Polana in Lendava, kjer je bila edini prijavitelj.

Tožbeni ugovor, da so v Javnem razpisu določena prednostna merila nezakonita in neustavna, je po presoji sodišča neutemeljen in tudi pavšalen. Tožnik ne navaja in utemeljuje, da bi bile in v čem neustavne določbe ZVet-1, niti da bi bile in v čem nezakonite ali celo neustavne določbe Uredbe. Določbe Javnega razpisa pa so po presoji sodišča v celoti utemeljene na določbah Uredbe in v skladu s pooblastili VURS iz te Uredbe. Uredba VURS med drugim pooblašča, da ovrednoti posamezne prednostne kriterije, kar je v Javnem razpisu storjeno v VII. in VIII. točki.

Tožbeni ugovor, da so z Javnim razpisom kršene določbe četrtega odstavka 3. člena Uredbe zato, ker v obliki točk zagotavlja določeno prednost veterinarske organizaciji, ki zagotavlja izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju dveh ali več celih upravnih enot, je neutemeljen. Po četrtem odstavku 3. člena Uredbe ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin (ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena). Ta določba Uredbe je v Javnem razpisu po presoji sodišča zakonito ovrednotena v VII. točki tako, da se dodeli največje število- 14 točk za pokrivanje dveh ali več celih upravnih enot, 12 točk za pokrivanje ene cele upravne enote, 10 točk za območje najmanj pet občin (če le te niso hkrati območje cele upravne enote), itd. Iz smiselno oziroma vsebinsko enakih razlogov je neutemeljen tudi tožbeni ugovor o nezakonitosti in neustavnosti razpisnega pogoja iz VIII/1 točke Javnega razpisa, kjer je razdelan kriterij bližine in dostopnosti veterinarske organizacije (iz petega odstavka Uredbe) tako, da se 2 točki dodelita za sedež veterinarske organizacije ali njene podružnice znotraj občine (poleg še drugih meril), saj sedež veterinarske organizacije ali njene podružnice znotraj občine res lahko kaže na bližino, večjo dostopnost in predvsem povezanost take veterinarske organizacije z občinskim okoljem.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o nezakonitosti (in neustavnosti) kriterija kadrovskih zmogljivosti iz točke VIII/5 javnega razpisa, ker bi naj ta kriterij kot temelj za določanje potrebnega števila veterinarjev nezakonito določal KMG-MID (registrirano kmetijsko gospodarstvo). KMG-MID namreč temelji na identifikacijski številki kmetijskega gospodarstva, torej na podatku iz uradne evidence VURS. Ugovor v smislu katerega je ta uradna evidenca nepravilna, posega v razglabljanje o pravilnosti sistematike in vodenja tega registra, kar je urejeno s posebnimi predpisi, ki jih tožnica ne izpodbija, pa tudi sicer bi njihovo morebitno izpodbijanje preseglo meje te sodne presoje.

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede nezakonitosti merila iz točke VIII/6 javnega razpisa- delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev, ki bi naj diskriminiral starejše veterinarje in zanikal njihovo znanje in izkušnje, kar je posledično tožniku neupravičeno prineslo manj točk. Po navedenem merilu se delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev upoštevajo na podlagi skupnega povprečja delovne dobe vseh zaposlenih veterinarjev na dan objave razpisa in sicer do vključno 5 let 1 točka, nad 5 do vključno 15 let 3 točke, nad 15 do vključno 20 let 2 točki in nad 20 let 1 točka. V zvezi z navedenim merilom je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da se je pri točkovanju navedenega merila upoštevala specifika dela, kjer se v primeru pojava kužnih bolezni živali zahteva neprekinjeno nadurno delo podnevi in ponoči. Pri točkovanju se je izhajalo iz kadrovske zasedbe veterinarske organizacije kot celote, ne pa od posameznega veterinarja. Tako je bilo v razpisu določeno merilo za strukturo vseh zaposlenih veterinarjev, kjer je točkovanje vezano na najugodnejšo starostno kombinacijo starejših in mlajših veterinarjev v veterinarski organizaciji kot celoti. Koncesija se podeljuje za obdobje 10 let, zato je treba upoštevati celotno obdobje koncesijskega razmerja. Najugodnejša kadrovska zasedba je tako kombinacija starejših in mlajših veterinarjev pri izvajanju odredbe in ukrepov ob pojavu bolezni živali. Po določbi 56. člena ZVet-1 mora veterinarska organizacija zagotoviti neprekinjeno veterinarsko službo, torej tudi v izmenah ali ponoči, ko je treba opravljati nujne veterinarske storitve. V primeru delavcev starejših od 55 let pa se brez delavčevega soglasja ne sme odrediti nadurnega ali nočnega dela. Tudi po Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja so zaradi narave poklicne dejavnosti dopustne omejitve, ki ne pomenijo diskriminatornosti, zato po mnenju tožene stranke takšno merilo in vrednotenje ni nezakonito. Tudi Upravno sodišče RS je glede tega ugovora že v več primerih presodilo, da ta kriterij iz navedenih razlogov (ker se ne nanaša na posameznega veterinarja ampak na najugodnejše skupno povprečje delovne dobe vseh zaposlenih veterinarjev) ni diskriminatoren.

Sodišče nadalje kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor glede nezakonitosti kriterija popusta. Že Uredba kot enega od kriterijev določa tudi osnovo za izračun cene za opravljanje veterinarske dejavnosti iz javnega razpisa, kar pomeni, da je višina cene, ki jo je pripravljena ponuditi posamezna veterinarska organizacija, eden od kriterijev, ki ga sme VURS postaviti v skladu z določili Uredbe. Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da je ta kriterij v Javnem razpisu ovrednoten zakonito in zasleduje legalen in legitimen cilj gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi.

Neutemeljen je tudi ugovor o nezakonitosti in neustavnosti podelitve predmetne koncesije drugi veterinarski organizaciji za tiste občine, kjer je tožnica doslej imela koncesijo, ker naj bi bilo s tem tožnici poseženo v njeno zasebno lastnino in kršeno ustavno načelo svobodne gospodarske pobude. Tudi ta ugovor je pavšalen, tožnica ne pove konkretno, v čem bi naj bil Javni razpis glede tega v nasprotju s predpisi, niti ne pove, kdaj, kje, v kakšni vsebini, do kdaj in s katerim (koncesijskim) aktom je v preteklosti pridobila zatrjevano pravico do opravljanja sporne koncesionirane dejavnosti in na podlagi katerih določb predpisov, aktov ali pogodbenih določb meni, da ji je bilo z Javnim razpisom nezakonito poseženo v njeno že pridobljeno pravico do nadaljnjega opravljanja predmetne koncesionirane dejavnosti. Zgolj na podlagi dosedanjega opravljanja te koncesionirane dejavnosti tožnica nima vnaprej zagotovljene pravice do podelitve nove koncesije oz. nadaljevanja prejšnje. Upoštevaje navedeno, tožnica ni izkazala, da bi predmetni Javni razpis kakorkoli posegel v kakšno njeno že pridobljeno pravico. Tožnica lahko še vedno svobodno opravlja vse veterinarske dejavnosti (za katere izpolnjuje zakonske pogoje) in iz tega naslova tudi pridobiva zasebne dohodke, zato o posegu v zasebno lastnino in pravico do svobodne gospodarske pobude ni mogoče utemeljeno govoriti.

V trditev (ugovor), da je predmetna nova razdelitev koncesij po Javnem razpisu (in s tem prenehanje koncesij dosedanjim koncesionarjem) nepotrebna, ker so veterinarske organizacije v doslej obstoječi mreži javne veterinarske službe v zadnjih desetih letih dobro izvajale vse v spornem razpisu zajete dejavnosti javne veterinarske službe, se sodišče ni spuščalo, ker izraža le pavšalno vsebinsko nasprotovanje novi ureditvi tega področja, kar pa ni v pristojnosti sodišča. V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge upravnega organa in tožene stranke v izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

Predlogu za odločanje na glavni obravnavi sodišče ni sledilo, ker je presodilo, da so podani zakoniti razlogi za odločanje na seji po določbah 59. člena ZUS-1. Samega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, tožnica ne prereka in torej med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ampak so sporna le (v tej sodbi obravnavana) pravna vprašanja.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev VURS v izpodbijani odločbi zakonita in da tudi ni prišlo do kakršnegakoli posega v tožničine ustavne pravice; zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: V 4. odstavku 25. člena ZUS-1 je določeno, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali pa se postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je v obravnavni zadevi sodišče tožbo zavrnilo, sta tožnica in stranka z interesom, upoštevaje citirano zakonsko določbo, dolžni sami nositi svoje stroške postopka.