Jedro

Čeprav tožnik v reviziji na eni strani pravilno opredeljuje pomen procentualne ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je lahko eno od pomagal pri ugotavljanju obsega te oblike nepremoženjske škode, pa na drugi strani meni, da se ta ocena v sodni praksi odraža s prisojo določenih zneskov odškodnine za določene procente zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako revizijsko stališče teži k tarifiranju odškodnin, torej prisoji enakih odškodnin za enake primere. Pravni standard pravične denarne odškodnine poleg ostalih meril zahteva tudi konkretizacijo in individualizacijo odškodnine, kar med drugim pomeni, da ni dveh enakih nepremoženjskih škod.

Tarifiranje odškodnin bi bilo zato v nasprotju z načeli in merili iz 200. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej glede odškodnine za nepremoženjsko škodo glasi: Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku, namesto 9,300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1996 dalje, na 7,300.000,00 SIT znižano odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.1996 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek od prisojenega se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v še izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik se je kot voznik kolesa z motorjem hudo telesno poškodoval v prometni nesreči dne 15.4.1993, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožniku prisodilo od zahtevanih 2,400.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti 1,900.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 1,600.000,00 SIT za strah 1,400.000,00 SIT, od zahtevanih 1,500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,000.000,00 SIT in od zahtevanih 8,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 5,000.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo plačati skupno 9,300.000,00 SIT odškodnine, vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo v višini 150.700,00 SIT in od 1.3.1995 dalje plačevati 19.931,00 SIT mesečne rente. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Njeni pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje glede prisoje mesečne rente in pravdnih stroškov razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; glede prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo od 1,900.000,00 SIT na 1,500.000,00 SIT, za strah od 1,400.000,00 SIT na 800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti od 1,000.000,00 SIT na 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od 5,000.000,00 SIT na 3,500.000,00 SIT. Tako je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo od skupno 9,300.000,00 SIT na 6,600.000,00 SIT. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da so nadaljnji pravdni stroški.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji za vseh 2,700.000,00 SIT, predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub pravilni razlagi o pravnem standardu pravične odškodnine je sodišče druge stopnje materialnopravno nepravilno razsodilo, saj je bila na prvi stopnji prisojena materialnopravno pravilna odškodnina. Tožnik v reviziji poudarja izjemno hude posledice poškodbe, zaradi katerih je bil invalidsko upokojen. Opozarja tudi, da zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti znaša kar 40% in čeprav ta ocena ni odločilna, ima podlago v ugotovljenih posledicah in je pomagalo pri določanju odškodnine. Zadnja leta sodišča za vsakih ocenjenih 10% zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodijo 1,200.000,00 SIT odškodnine, kar glede na specifičnosti tožnikovega primera utemeljuje prisojo odškodnine na prvi stopnji v znesku 5,000.000,00 SIT. Tožnik je prikrajšan prav na vseh življenjskih področjih. Njegov strah je bil zaradi možnosti izgube roke in komplikacij med zdravljenjem obsežen in dolgotrajen. Telesne bolečine in duševne bolečine zaradi skaženosti bo tožnik trpel tudi v bodoče. Znižanje odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode na pritožbeni stopnji je po tožnikovem revizijskem stališču sprevrglo namen odškodnine, ki v sedanji višini tožniku ni več v satisfakcijo, temveč bolj v jezo in ponižanje, saj je bila njegova škoda na pritožbeni stopnji bagaletizirana, prisoja pa postavljena na raven povprečne odškodnine in torej ni bila upoštevana potrebna individualizacija.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Odločilna dejanska podlaga za razsojo v tej pravdni zadevi, kot sta jo ugotovili obe nižji sodišči, je naslednja. V prometni nesreči je takrat 53 let star tožnik, ki je bil fizični delavec - progovnik pri S. ž., utrpel kompliciran zlom zapestnega dela leve podlahtnice, izpah levega komolca z zlomom komolčne grče, raztrganino kit iztegovalk na levem zapestju in kite iztegovalke levega kazalca, odprt zlom druge do četrte dlančnice leve roke in prelom notranjega gležnja levega skočnega sklepa. Bolnišnično zdravljenje je trajalo tri tedne, operativno so mu ravnali prelom levega zapestja in opravili fiksacijo s Kirchnerjevimi žicami, naredili osteosintezo druge do četrte dlančnice in zašili kite iztegovalke na levem zapestju in levem kazalcu. Prelom leve grče komolca in levega skočnega sklepa so zamavčili. Postoperativno je prišlo do komplikacije zaradi vnetja zapestja in sekrecije. Hodil je na številne kontrolne preglede, na fizioterapevtske vaje ambulantno in v toplicah, kirurško zdravljenje je bilo zaključeno po sedmih mesecih, v bolniškem staležu pa je bil skupno več kot leto dni vse do invalidske upokojitve. Zaradi zadobljenih poškodb je prestajal hude trajne bolečine 10 dni, srednje trajne 14 dni in srednje občasne 2 meseca, lažje občasne pa še trpi in bo tudi v bodoče trpel ob vremenskih spremembah in forsiranih gibih.

Tožnik se je močno prestrašil, ko je videl, da bo prišlo do prometne nesreče, zlasti pa takrat, ko je po padcu videl poškodovano in deformirano roko. Bal se je tudi operativnega posega, zaskrbljen je bil za izid zdravljenja zaradi komplikacij med zdravljenjem in dolgotrajnosti zdravljenja, strah ga je bilo pred možno amputacijo roke, še sedaj pa se boji, da se bo roka posušila.

Deformacija tožnikove roke je na zunaj zelo opazna, saj je tožnik praktično ne more prikriti niti z nošnjo suknjiča preko ramen. Roko lahko drži le skrčeno v višini prsi, je pa tudi tanjša od desne roke. Zaradi vsega tega tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine.

Tožniku je ostal nezaraščen prelom leve komolčne grče s psevdoartrozo, s kontrakturo in omejeno gibljivostjo, deformacija levega zapestja, ki je nagnjeno proti mezincu, z omejeno gibljivostjo, omejena gibljivost treh prstov, ki jih ne more stakniti z dlanjo, zaradi česar je čvrst oprijem in stisk z levo roko nemogoč, groba moč oprijema je oslabljena, lažje omejeno gibljiv pa je ostal tudi levi skočni sklep. Zaradi vsega tega je tožnikova leva roka praktično neuporabna, ima le še funkcijo pomožne roke, saj tožnik pri vsakem opravilu, kjer sta potrebni obe roki, potrebuje pomoč. Ne more se sam obleči, obuti, zavezati čevljev itd. Zaradi takih posledic poškodbe je bil invalidsko upokojen, poleg tega pa ne more več delati fizičnih del na domači kmetiji. Tako zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki jih izvedenec ocenjuje s 40%, tožniku znatno omejuje njegove siceršnje aktivnosti do poškodbe. Zaradi prezgodnjih omejitev, ki jih bo čutil še veliko let, tožnik duševno trpi.

Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za vse štiri sporne oblike nepremoženjske škode predstavljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo odškodnine in njenim družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Čeprav tožnik v reviziji na eni strani pravilno opredeljuje pomen procentualne ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je lahko eno od pomagal pri ugotavljanju obsega te oblike nepremoženjske škode, pa na drugi strani meni, da se ta ocena v sodni praksi odraža s prisojo določenih zneskov odškodnine za določene procente zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako revizijsko stališče teži k tarifiranju odškodnin, torej prisoji enakih odškodnin za enake primere. Pravni standard pravične denarne odškodnine poleg ostalih meril zahteva tudi konkretizacijo in individualizacijo odškodnine, kar med drugim pomeni, da ni dveh enakih nepremoženjskih škod.

Tarifiranje odškodnin bi bilo zato v nasprotju z že poudarjenimi načeli in merili iz 200. člena ZOR.

Tožnik zmotno ocenjuje, da sodišče druge stopnje ni odmerilo pravične denarne odškodnine za njegove telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta pri znižanju odškodnine za te tri oblike nepremoženjske škode prišli primerno do izraza načeli individualizacije in konkretizacije odškodnine, saj je sodišče druge stopnje sprejelo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, med njimi tudi okoliščine o bodočih telesnih bolečinah in bodočih duševnih bolečinah zaradi skaženosti ter je torej upoštevalo tudi te, v reviziji poudarjene okoliščine. Vendar je tudi po oceni revizijskega sodišča zaradi primerjave tožniku prisojene odškodnine s prisojo odškodnine v drugih, tožnikovi primerljivih odškodninskih zadevah moralo odškodnino ustrezno znižati, ker je prisoja odškodnine na prvi stopnji dejansko odstopala navzgor od siceršnje prisoje v podobnih primerih.

Revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava pri pritožbenem znižanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa je delno utemeljena. Res je ob primerjavi te oblike tožnikove nepremoženjske škode s tožnikovemu primeru primerljivimi škodami prvostopna prisoja odškodnine odstopala navzgor od prisoj v podobnih odškodninskih zadevah, vendar ne toliko, da bi upravičevala znižanje od 5,000.000,00 SIT na le 3,500.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča na eni strani v preveliki meri upoštevalo tožnikovo starost 53 let v času škodnega dogodka, na drugi strani pa v premajhni meri samo intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je ob neposrednem stiku s tožnikom, ko je podajal svojo izpoved, imelo več podlage od sodišča druge stopnje za pravilen poudarek individualizaciji odškodnine za konkretnega oškodovanca, torej njegovi subjektivni prizadetosti in duševnim bolečinam zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Zato je bilo zmotno opiranje sodišča druge stopnje le na objektiven podatek o tožnikovi starosti. Po oceni revizijskega sodišča predstavlja, upoštevaje vse obrazložene kriterije in merila iz 200. člena ZOR, pravično denarno odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti znesek 4,200.000,00 SIT.

Le v tem obsegu je tožnikova revizija delno utemeljena. Revizijsko sodišče je po ugotovitvi, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, tožnikovi reviziji na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje ustrezno delno spremenilo, v preostalem pa jo je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bila v pritožbenem postopku sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, med drugim tudi glede odločitve o pravdnih stroških, je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.