Jedro

V obravnavanem primeru je komisija za cepljenje v svojem strokovnem mnenju navedla zgolj, da v priloženi dokumentaciji ni našla razlogov za opustitev cepljenja. Prav tako se v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelila do vseh ugovorov tožnikov v zvezi z zdravstvenim stanjem deklice, zaradi katerih sta tožnika tudi podala vlogo za opustitev cepljenja. Izpodbijana odločba ne navaja strokovnih ali drugih razlogov odločilnih za presojo ugovorov, ki sta jih podala tožnika v vlogi in v odgovoru na strokovno mnenje komisije kot razlog za predlagano opustitev cepljenja, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Glede na navedeno je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj pomanjkljivo obrazložena odločba tožnikoma ne omogoča uresničitve pravice do pravnega sredstva.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje 181-199/2011/9 z dne 25. 4. 2012 se odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju ministrstvo) odločilo, da se pri deklici A.A., rojeni … 2009 ne opusti cepljenje proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbami s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali s cepivom Pentaxim in da se ne opusti cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali cepivom MMRVaxpro (točka 1 izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (točka 2 izreka). Tožnika sta v skladu s 1. točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v predlogu za opustitev cepljenja navedla, da je bila njuna hči A.A. pri starosti 3 mesecev cepljena. Pri starosti enega leta sta pri zdravnici zavrnila ponovno cepljenje, saj je bila hči do prvega cepljenja zdrava, po prvem vnosu cepiva pa se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo, še slabše je bilo po drugem cepljenju. Poleg dolgotrajne otekline je imela nekajdnevno vročično stanje in slabo počutje. Posumili so, da cepljenje njuni hčeri škoduje, saj je bila od prvega cepljenja dalje večkrat bolna. V družini pa so zdravstvene težave, ki bi lahko kazale na spremenjen imunski sistem. Predlogu za opustitev cepljenja sta tožnika posredovala tudi dekličino zdravstveno dokumentacijo. Ministrstvo v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja 22.a člen in 22.b člen Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB).

Ministrstvo je imenovalo Komisijo za cepljenje (v nadaljevanju komisija), ki je podala strokovno mnenje, ki je povzeto v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Komisija je proučila predlog tožnikov za opustitev cepljenja in zdravniško dokumentacijo deklice. Ugotavljala je tudi ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, ki so taksativno navedeni v drugem odstavku 22.a člena ZNB in med katere štejejo alergije na sestavine cepiva, resen neželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva, bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Komisija je ugotovila, da v danem primeru ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja. Iz priložene zdravstvene dokumentacije deklice ni našla zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja. Navedene težave po cepljenju, kot jih po cepljenju navajajo starši in tudi obremenilna družinska anamneza ne predstavljajo kontraindikacij za cepljenje. Cepivo ne oslabi imunskega sistema, temveč ga ojača, s tem da se sproži nastanek protiteles proti določenim nalezljivim boleznim. Strokovno mnenje komisije je ministrstvo posredovalo tožnikoma s pozivom, da nanj odgovorita. Tožnika sta 17. 2. 2012 sporočila, da se s strokovnim mnenjem komisije ne strinjata in menita, da komisija ni v celoti upoštevala zdravstvenega stanja njune hčere, saj je mnenje oprla zgolj na njen zdravstveni karton. Hči je v aprilu 2011 daljše obdobje bolehala za diarejo, nato se je njeno stanje izboljšalo, vendar ne popolnoma. Na sistematičnem pregledu pri treh letih je njena zdravnica ugotovila, da obstaja sum za celiakijo in deklico napotila k specialistu. Ne glede na to, da v dekličinem zdravstvenem kartonu ni navedeno, je njuna hčerka imela po cepljenju vročino in oteklino na mestu vboda Tudi bližnji sorodniki so imeli težave zaradi cepljenja (njena babica se v mladosti ni smela cepiti). Teti se je po cepljenju vnela bezgavka, starši pa so imeli vročinska stanja in oteklino. Tožnika tudi nista bila predhodno obveščena o vseh možnih posledicah in učinkih cepljenja. Prav tako še ni bilo ugotovljeno ali je njuna hčerka alergična na sredstva cepiva, kar bi pomenilo, da je cepljenje potrebno opustiti. Na podlagi strokovnega mnenja komisije, odgovora tožnikov in določb 22.č in 22.c člena ZNB je minister menil, da ni razlogov za opustitev cepljenja pri deklici A.A. Navedbe tožnikov, da nista bila obveščena o vseh možnih posledicah in učinkih cepljenja ne držijo, saj lečeči zdravnik, kot tudi zdravnik, ki izvaja cepljenje starše seznani s posledicami cepljenja. Starši so dolžni ob uresničevanju starševskih pravic in obveznosti tudi samoiniciativno pridobivati ustrezna znanja. Pravica do obveznega cepljenja pa ne zajema tudi predhodnega testiranja pacientov na alergije do posameznih sestavin cepiv, pač pa se ta testiranja lahko opravijo le na zahtevo pacienta oziroma staršev ali skrbnikov otroka.

Tožnika v tožbi ugovarjata, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da so bile storjene bistvene kršitve postopka. Strokovna komisija je upoštevala zgolj zdravstveni karton deklice. Tožnika nista bila seznanjena s sestavinami cepiva in morebitnimi negativnimi posledicami cepljenja. Ministrstvo se v izpodbijani odločbi ni opredelilo do vseh ugovorov. Odločitev je oprta zgolj na strokovno mnenje komisije. Ta pa sloni na predpostavki, da otrokov lečeči zdravnik ali zdravnik, ki otroka cepi vse ugotovitve o otrokovem ali družinskem zdravstvenem stanju zabeleži v zdravstveno dokumentacijo, kart pa ni res in tako zdravstven karton njune hčere ne predstavljajo realne slike njenega zdravstvenega stanja. Že v predlogu za opustitev cepljenja in v izjavi pred izdajo izpodbijane odločbe sta tožnika ministrstvo opozorila, da je zdravstveni karton deklice pomanjkljiv. Svojo hčerko sta zdravila sama. Zdravili so jo tudi sorodniki, saj je dekličina babica višja medicinska sestra, njen stric pa zdravnik. Prav tako tudi še ni raziskano, zakaj je cepivo deklici povzročilo takšno oteklino na mestu vboda ter izredno slabo počutje, vročinsko stanje in kasneje pogosta dihalna ter prehladna obolenja. Ministrstvo sta tožnika obvestila, da so v družini zdravstvene težave, ki bi lahko kazale na spremenjen imunski odziv. Deklica je bila do prvega cepljenja relativno zdrava, po prvem vnosu cepiva se je stanje poslabšalo, še slabše pa je bilo po drugem cepljenju. Poleg dolgotrajne otekline je hči imela nekajdnevno vročinsko stanje in izredno slabo počutje. Splošno navodilo, da zdravnik seznani s posledicami cepljenja tudi starše, sicer mogoče res bilo zdravnikom dano, vendar v predmetni zadevi temu ni bilo tako. Tožnika se ne strinjata, da je dovolj, da zdravnik starše zgolj seznani s pozitivnimi in negativnimi posledicami cepljenja oziroma in da morajo starši sami poiskati ustrezna znanja in informacije. Glede na to, da je cepljenje obvezno tožnika menita, da bi moralo to storiti ministrstvo ali zdravnik. Navodila cepiva proizvajalca in originalna navodila v slovenščini ter sestavine cepiva tožnika nista prejela, čeprav sta zanje velikokrat spraševala. Menita, da bi moralo ministrstvo staršem poslati tudi ta navodila. Tožnika menita, da je velika verjetnost, da ima A.A. alergijo na sestavine cepiva, ministrstvo pa ni raziskalo, če je temu tako, zato tudi ne more vedeti ali alergije so ali ne in se tako ne more odločiti o cepljenju otroka. Tožnika menita, da je A.A. zdravstveno stanje takšno, da ni združljivo s cepljenjem. Ministrstvo pa bi moralo takšno stanje tudi ugotoviti, kajti v postopku je treba resnično dejansko stanje ugotoviti in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Glede na načelo sorazmernosti zaradi opustitve cepljenja pri A.A. pa tožnika menita, da v danem primeru ne bo prizadeta javna korist. Raven zdravja prebivalstva se ne bo znižala. Navedba, da je strokovna komisija podala obširno, natančno, celovito obrazloženo in nepristransko strokovno mnenje, ni pravilna. Komisija je svoje mnenje podala skopo, le v 11 vrsticah, v katerih navaja, da ni našla razlogov za opustitev cepljenja, da ni kontraindikacij in da cepivo ne slabi imunski sistem, marveč ga krepi. Ne navaja zakaj, kako, koliko in ne navaja pozitivne in negativne posledice cepljenja, niti na splošno, še manj pa konkretno za deklico A.A. Tako mnenje komisije nikakor ni natančno in celovito obrazloženo. Tožnika sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, tožnikoma pa tudi prisodi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je komisija, ki jo je imenoval minister za zdravje presodila, da ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja v skladu s prvim odstavkom 22.c člena ZNB. Otrokovo zdravstveno dokumentacijo je ocenila kot realno in verodostojno sliko posameznikovega zdravstvenega stanja, ki predstavlja celovit skupek informacij, ki omogoča podajo strokovnega mnenja komisije. Zato je izdelala strokovno mnenje na podlagi posredovanja zdravstvene dokumentacije A.A. Tožena stranka ni za odločitev uporabila svoje diskrecijske pravice, kot to ugovarjata tožnika. Iz same narave obveznosti preventivnega delovanja zoper nalezljive bolezni pa je dokazno breme izpolnjevanja pogojev, to je, da so v danem primeru podane kontraindikacije za cepljenje na strani tožnikov in ne na strani tožene stranke. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali so podani razlogi za opustitev obveznega cepljenja pri deklici A.A. proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbmi s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali s cepivom Pentaxim ter proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali cepivom MMRVaxpro. Obvezno cepljenje je zakonsko urejeno z določbami 22. člena do 25. člena ZNB. Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo, ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (prvi odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja lahko poda zdravnik (če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja), ali pa starši oziroma skrbnik osebe, ki naj bi bila cepljena (četrti in peti odstavek 22.a člena ZNB). Strokovna komisija, ki jo imenuje pristojen minister, mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja preučiti predlog za opustitev cepljenja. Če oceni za potrebno mora zahtevati dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB). Po opravljenem postopku poda komisija za cepljenje strokovno mnenje ter ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja in ga pošlje ministrstvu, pristojnemu za zdravje (tretji odstavek 22.c člena ZNB). V četrtem odstavku 22.c člena ZNB je določena vsebina strokovnega mnenja. Na podlagi strokovnega mnenja komisije, minister pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.č člena ZNB).

Minister, pristojen za zdravje, je pri svoji odločitvi vezan na strokovno mnenje komisije, vendar pa mora kot upravni organ preveriti ali je to sestavljeno v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 22.č člena ZNB ter 3. in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP. Mnenje komisije ima naravo izvedeniškega mnenja in mora vsebinsko zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP (sklep Vrhovnega sodišča RS Ips 326/2009 z dne 16. 9. 201). Komisija mora obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja. Pomanjkljivo strokovno mnenje komisije pa ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. V obravnavanem primeru je komisija v svojem strokovnem mnenju glede cepljenja otroka navedla zgolj, da v priloženi dokumentaciji ni našla razlogov za opustitev cepljenja. V mnenju je sicer povzela navedbe tožnikov o zdravstvenem stanju deklice in razlogov, zaradi katerih tožnika predlagata opustitev cepljenja pri deklici A.A., vendar se do njih ni opredelila. Prav tako se tudi ministrstvo v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelilo do vseh ugovorov tožnikov v zvezi z zdravstvenim stanjem deklice, ki ima zdravstvene težave, zaradi katerih sta tožnika tudi podala vlogo za opustitev cepljenja. Tožnika med drugim menita, da je velika verjetnost, da ima A.A. alergijo na sestavine cepiva. Prav tako tudi še ni raziskano, zakaj je cepivo deklici povzročilo takšno oteklino na mestu vboda ter izredno slabo počutje, vročinsko stanje in kasneje pogosta dihalna ter prehladna obolenja. Tako strokovno mnenje je v upravno-pravnem smislu pomanjkljivo in ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. Prav tako je upravna odločba, ki se ne opredeli konkretno do vseh ugovorov tožnikov pomanjkljiva, saj se je upravni organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

Izpodbijana odločba ne navaja strokovnih ali drugih razlogov odločilnih za presojo ugovorov, ki sta jih podala tožnika v vlogi in v odgovoru na strokovno mnenje komisije kot razlog za predlagano opustitev cepljenja, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Glede na navedeno je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj pomanjkljivo obrazložena odločba tožnikoma ne omogoča uresničitve pravice do pravnega sredstva. To pa je lahko učinkovito le, če upravni organ dokaze in navajanja stranke konkretno presodi. Tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba nima obrazložitve, kot je predpisana z določbo 214. člena ZUP. Tako je podana bistvena kršitev določb postopka. Odločba tožene stranke je glede na predhodno navedeno nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo ob upoštevanju četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo ministrstvu za zdravje v ponoven postopek.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojen znesek plača tožena stranka. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 80,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.