Jedro

Davčni vidiki obravnave posameznih vrst odškodnin bi bili za izvršilni postopek pravno pomembni, če bi se jasno in nedvoumno izražali skozi izrek sodbe (izvršilnega naslova).

Izvršilno sodišče ne more biti zadolženo za presojo, ali je v izreku izvršilnega naslova upniku prisojeni znesek podvržen plačilu dohodnine ali ne. To presojo je oziroma bi bilo moralo opraviti pravdno sodišče in njen rezultat ustrezno upoštevati v izreku izvršilnega naslova, tako da bi bilo iz njega jasno razvidno, ali je odškodnina prisojena v bruto ali v neto znesku.

Presoja, ali mora biti dolžniku pred odločitvijo o ugovoru dana možnost izjave glede upnikovega odgovora na ugovor, je odvisna od okoliščin posameznega primera - zlasti pa od vsebine ugovora in odgovora na ugovor oziroma od pomembnosti vpliva odgovora na ugovor na odločitev o ugovoru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (to je glede odločitev v drugem odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka) potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - v 1. točki izreka: delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru tako, da je sklep o izvršbi z dne 22. 1. 2015 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave glavnice z zamudnimi obrestmi nad 4.480,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2014 do plačila in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo ter izvršbo ustavilo (prvi odstavek), v preostalem delu pa je dolžnikov ugovor zavrnilo (drugi odstavek); - v 2. točki izreka: dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti 170,75 EUR nadaljnjih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

2. Dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njegov ugovor, ter nato v celoti ugodi ugovoru, razveljavi že opravljena izvršilna dejanja in upniku naloži plačilo vseh dolžnikovih stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi v delu, v katerem je zavrnilo njegov ugovor, ter nato zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, razveljavi že opravljena izvršilna dejanja in upniku naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnik v pritožbi ni izrecno navedel, zoper kateri del sklepa se pritožuje, glede na njegov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep pa je višje sodišče štelo, da se dolžnik pritožuje le zoper odločitvi v drugem odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka (delna zavrnitev ugovora in naložitev stroškov), ki sta zanj neugodni, medtem ko se zoper odločitev v prvem odstavku 1. točke izreka (delna ugoditev ugovoru), ne pritožuje, saj mu je ta odločitev v korist. Sklep je nato višje sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in glede razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

5. Dolžnik sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP) oziroma absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ z utemeljitvijo, da je sodišče sledilo navedbi upnika v odgovoru na ugovor, da dolžnik ni z ničemer izkazal prenosa terjatve (stroškov pravdnega postopka) s strani sotožencev iz pravdnega postopka nase, ter svojo odločitev tudi oprlo na navedeno dejstvo, pri tem pa dolžniku ni dalo možnosti, da se izjavi v zvezi s tem dejstvom, saj mu ni vročilo upnikovega odgovora na ugovor. Očitana postopkovna kršitev ni podana. V ZIZ ni predpisana obvezna vročitev upnikovega odgovora na ugovor dolžniku, temveč je od okoliščin vsakega posameznega primera odvisno, ali mora biti dolžniku pred odločitvijo o ugovoru dana možnost izjave glede upnikovega odgovora na ugovor. Ta presoja je odvisna zlasti od vsebine ugovora in odgovora na ugovor oziroma od pomembnosti vpliva odgovora na ugovor na odločitev o ugovoru. Upoštevaje dejstvo, da ugovor v delu, v katerem je dolžnik zatrjeval prenos terjatve (stroškov pravdnega postopka) s strani sotožencev iz pravdnega postopka nase, ni bil obrazložen (dolžnik v zvezi z zatrjevano cesijo ni ponudil nobenega dokaza, temveč dokazne predloge podaja šele v obravnavani pritožbi; drugi odstavek 53. člena ZIZ in prvi odstavek 337. člena ZPP), višje sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bilo pomembno, ali in kaj bo upnik odgovoril na ta del ugovora, temveč je bilo sodišče prve stopnje dolžno neobrazloženost tega dela ugovora upoštevati v vsakem primeru. Upnikove trditve glede (ne)prenosa terjatve pravdnih stroškov na dolžnika zato ne predstavljajo novih dejstev, do katerih bi dolžniku pred odločitvijo o ugovoru morala biti dana možnost opredelitve, sodišče prve stopnje pa posledično zaradi teh upnikovih trditev pred sprejemom izpodbijane odločitve ni bilo dolžno vročiti upnikovega odgovora na ugovor dolžniku.

6. Kot že omenjeno, dolžnik v ugovoru ni z ničemer izkazal prehoda terjatve sotožencev iz pravdnega postopka nase. Elektronsko sporočilo N. J. z dne 7. 1. 2015 s prilogo (B2) namreč ne izkazuje prehoda terjatve, temveč predstavlja le dolžnikov izračun obveznosti do upnika, v katerem je upošteval prehod terjatve sotožencev nase, ne da bi to dejstvo dejansko izkazal. Dolžnik prilaga izjave sotožencev (priloge B7-9) in predlaga njihovo zaslišanje šele v pritožbi, dodaja pa tudi nova pojasnila v zvezi s prehodom terjatve pravdnih stroškov nase, ne da bi ob tem izkazal, da teh navedb in dokaznih predlogov brez svoje krivde ni mogel podati že v ugovoru. Glede na navedeno dokazni predlogi in dejstva v zvezi s prehodom terjatve pravdnih stroškov predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati že iz tega razloga (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Ker dolžnik ni izkazal prehoda terjatve pravdnih stroškov s strani sotožencev nase, pa ni uspel izkazati že osnovnega pogoja za zatrjevano delno prenehanje izterjevane terjatve s pobotom - to je obstoja svoje nasprotne terjatve do upnika (311. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

8. Dolžnik opozarja, da je bil sklep o izvršbi izvršen, še preden mu je bil vročen, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje delno ugoditev njegovemu ugovoru in določbo 76. člena ZIZ deloma razveljaviti že opravljeno izvršilno dejanje (rubež sredstev). Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, kajti po že opravljeni izvršbi (to je po že izvršenem poplačilu upnika) razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj ni več mogoča, temveč ima dolžnik od upnika možnost zahtevati vrnitev neupravičeno prejetega zneska s predlogom za nasprotno izvršbo (3. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ).

9. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dolžnik upniku prisojenega zneska ne more zmanjšati na račun plačila dohodnine za upnika. Iz izreka sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, izrecno izhaja le dolžnikova obveznost, da mora upniku plačati 7.000,00 EUR, poleg tega pa so bile dolžniku prav od navedenega zneska (in ne od kakšnega drugega zneska) naložene v plačilo tudi zamudne obresti(1). Dolžnikova obveznost v konkretnem izvršilnem naslovu je povsem jasno opredeljena, iz te opredelitve pa ne izhaja, da bi šlo za obveznost v bruto znesku, niti dolžniku poleg izpolnitve denarne obveznosti (plačila 7.000,00 EUR) ni naložena še izpolnitev nedenarne obveznosti (kakršna bi bila obračun in plačilo akontacije dohodnine v imenu in za račun upnika). Dolžnik ob vztrajanju pri svojem ugovornem stališču glede obveznosti spoštovanja davčnih predpisov navedenega ne upošteva, predvsem pa spregleda načelo stroge formalne legalitete (17. člen ZIZ), v skladu s katerim je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Navedeno načelo mora sodišče v izvršilnem postopku namreč upoštevati dosledno in brez izjem. V primeru, ko je izrek izvršilnega naslova povsem jasen in nedvoumen, se zato izvršilno sodišče ne more ukvarjati z ugotavljanjem njegovih možnih interpretacij, temveč je dolžno upoštevati le njegov dobesedni jezikovni pomen. Izvršilno sodišče judikatno terjatev le izvrši in je ne razlaga, dejstev ne ugotavlja (izven 55. člena ZIZ), saj bi v nasprotnem primeru lahko posegalo v pravnomočno razsojeno stvar (bodisi v škodo upnika ali dolžnika). Izrek, ki ni jasen, jemlje izvršilnemu naslovu izvršljivost (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Tudi le izrek postana pravnomočen. Posledično za ugotovitev, katera dolžnikova obveznost izhaja iz izvršilnega naslova, ni pravno pomembno, kakšne so dolžnikove (dodatne) obveznosti v skladu z materialnopravnimi (tudi davčnimi) predpisi oziroma kako bi se moral (pravilno) glasiti konkretni izvršilni naslov. Če neka obveznost dolžniku v izreku izvršilnega naslova ni izrecno naložena, izvršilno sodišče nanjo ne more "logično sklepati" glede na naravo obveznosti, dolžnik pa se naložene obveznosti ne more (delno) razbremeniti z izpolnitvijo neke druge obveznosti, ki mu v izreku izvršilnega naslova sploh ni bila naložena.

10. Ob upoštevanju dolžnikovega stališča, da je bil upniku v konkretnem izvršilnem naslovu prisojen bruto znesek, izvršilno sodišče ne bi postopalo v skladu z načelom stroge formalne legalitete, temveč bi dopolnjevalo oziroma spreminjalo izrek izvršilnega naslova in s tem nedovoljeno prekoračilo svoje pristojnosti. Za ugotavljanje posebnosti upnikove terjatve (glede na njeno vrsto in pravno podlago) je bilo zadolženo pravdno sodišče, ki je odločalo o obstoju te terjatve, dolžnik pa je imel možnost opozoriti na posebnosti terjatve v pravdnem postopku. Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ip 78/2013 z dne 11. 7. 2013, na katerega se sklicuje pritožnik, se nanaša prav na takšno situacijo, ko je tožena stranka (dolžnik) v pravdnem postopku ugovarjala, da bi sodišče pri izplačanih zneskih rente (ki se jo obravnava kot odškodnino) moralo upoštevati akontacijo dohodnine. O vprašanju znižanja dolžnikove obveznosti na račun plačila akontacije dohodnine se torej v navedenem primeru ni razpravljalo v izvršilnem, temveč v pravdnem postopku, to pa pomeni, da stališče Vrhovnega sodišča iz citiranega sklepa za konkretni primer ni neposredno uporabljivo (glej tudi razloge v 11. točki). Enako velja za pritožnikovo sklicevanje na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 91/2014 z dne 14. 5. 2014, II Cp 1213/2013 z dne 16. 10. 2013 in II Cp 126/2012 z dne 4. 7. 2012. Tudi v navedenih primerih je bilo vprašanje delne izpolnitve obveznosti na račun plačane akontacije dohodnine obravnavano v pravdnem postopku.

11. Tudi pojasnilo DURS št. 4217-223/2010 z dne 25. 11. 2011 in dopis Ministrstva za finance, FURS z dne 22. 6. 2015 po oceni višjega sodišča ne predstavljata prepričljivega pravnega argumenta za drugačno tolmačenje konkretnega izvršilnega naslova. Navedeno pojasnilo in dopis pojasnjujeta le davčne vidike obravnave posameznih vrst odškodnin po Zakonu o dohodnini - ZDoh-2, in Zakonu o davčnem postopku - ZDavP-2 (to je, kako se tolmači izrek sodnih odločb za potrebe ugotavljanja davčnih obveznosti), ti vidiki pa za ta izvršilni postopek niso pravno pomembni, oziroma povedano drugače, pomembni bi bili, če bi se jasno in nedvoumno izražali skozi izrek sodbe; predhodno je to stvar oblikovanja tožbenega zahtevka (na aktivni strani) oziroma uveljavljanja nasprotnih ugovorov - v tem primeru ugovora materialnega prava(2) (na pasivni strani). Poleg tega je iz pojasnila DURS razvidno, da vse vrste odškodnin niso podvržene plačilu dohodnine, ugotavljanje, ali je nek dohodek dejansko odškodnina, ki je skladno s 5. točko 27. člena ZDoh-2 oproščena plačila dohodnine, pa presega pristojnosti izvršilnega sodišča. Zaradi navedenega in upoštevaje dejstvo, da iz izreka konkretnega izvršilnega naslova niti ni razvidno, da gre pri prisojenem znesku 7.000,00 EUR za odškodnino (kaj šele za kakšne vrste odškodnino), izvršilno sodišče ne more biti zadolženo za presojo, ali je v izreku izvršilnega naslova upniku prisojeni znesek podvržen plačilu dohodnine ali ne. Navedeno presojo je oziroma bi bilo moralo opraviti pravdno sodišče in njen rezultat ustrezno upoštevati v izreku izvršilnega naslova, tako da bi bilo iz njega jasno razvidno, ali je odškodnina prisojena v bruto ali v neto znesku (primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 361/2010 z dne 5. 3. 2014 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3035/2012 z dne 12. 6. 2013).

12. Višje sodišče pojasnjuje, da sta mu znani drugačni odločitvi (istega sodišča v zadevi istega dolžnika, a drugega upnika - VSL sklep I Ip 4003/2015 z dne 10. 3. 2016 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi I 2230/2014, ter sklep VSM I Ip 824/2014 z dne 21. 11. 2014 in v isti zadevi sklep VSM I Ip 834/2015 z dne 9. 12. 2015), vendar je materialnopravno stališče višjega sodišče v tej zadevi drugačno, kar je bilo zgoraj obširno pojasnjeno.

13. V izogib morebitnim nejasnostim glede pravilne izvršitve sklepa o izvršbi višje sodišče še pripominja, da je pri odločitvi v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa (glede delne ugoditve ugovoru dolžnika), zoper katero se dolžnik sicer ne pritožuje, naveden napačen datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti - 31. 12. 2014. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je bila izvršba v konkretnem primeru predlagana in dovoljena za zakonske zamudne obresti od glavnice 4.492,14 EUR šele od datuma 13. 1. 2015. 14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu (to je glede odločitev v drugem odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.

Op. št. (1): V zvezi s tem primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 361/2010 z dne 5. 3. 2014. Op. št. (2): Ibidem.