Jedro

V osnovo za odmero odpravnine se šteje samo plača za dejansko opravljeno delo, ne pa delna invalidska pokojnina, ki jo prejema invalid III. kategorije invalidnosti poleg plače kot plačila za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 1.127,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe plačati stroške postopka v višini 192,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 12. 2004 opravljala delo pri toženi stranki v polovičnem delovnem času, to je v obsegu štirih ur dnevno, za preostali delovni čas pa je prejemala nadomestilo iz invalidskega zavarovanja. V skladu z določbo 2. odstavka 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Meni, da je potrebno pri izračunu osnove za odpravnino po določbi 109. člena ZDR upoštevati poleg plače za polovični delovni čas tudi nadomestilo, ki ga je do odpovedi pogodbe prejemala iz naslova invalidskega zavarovanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnici je poravnala pripadajočo odpravnino, ki jo je pravilno izračunala po osnovi plače za dejansko opravljeno delo v polovičnem delovnem času. Tožnica nima pravice do tega, da bi se v osnovo za odpravnino upoštevala tudi višina delne invalidske pokojnine, ki jo je prejemala po predpisih invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih listinskih dokazov je razvidno, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 26. 3. 2004 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in s priznanjem pravice do dela na delovnem mestu – delavka v kemični čistilnici s polovico polnega delovnega časa od 20. 11. 2003 dalje. O pravici in višini delne invalidske komisije je bilo odločeno s posebno odločbo. Tožnica je tako opravljala delo pri toženi stranki s polovično delovno obveznostjo do 28. 7. 2005, ko ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi 116. člena ZDR. Tožnica je do datuma prenehanja delovnega razmerja prejemala plačilo za delo po dejanskem delovnem času, za preostali čas pa delno pokojnino iz naslova invalidnosti. Tožnica je dobila ob odpovedi pogodbe izplačano odpravnino v skladu z določbo 109. člena ZDR po osnovi plače, ki jo je prejela v zadnjih treh mesecih dela po dejanski (polovični) delovni obveznosti. Tožnica v sporu ni zatrjevala, da je v letu 2004, ko se je upokojila za polovičen delovni čas, v tem obsegu uveljavila pri toženi stranki odpravnino ob upokojitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem v izpodbijani sodbi, da ima delavec v skladu z določbo 2. odstavka 66. člena ZDR, po kateri v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dela krajši delovni čas, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, če z zakonom ni drugače določeno. Glede tega je potrebno pri določitvi osnove za odpravnino po določbi 109. člena ZDR izhajati iz dejanske prejete tožničine plače za krajši delovni čas ter iz tega okvira izključiti prejemke, ki jih je prejemala tožnica iz naslova delne pokojnine, ki nima narave plače, saj spada med socialne dajatve v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe).

Tožena stranka je zato v konkretnem primeru kot osnovo za odmero odpravnine pravilno upoštevala plačo, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe za delo po dejanski delovni obveznosti. Kot je to razvidno iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 26. 3. 2004 (priloga B 15), je bilo o pravici tožnice in o višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica šele na podlagi takšne odločbe dobila obračunano nadomestilo pod šifro 09 (priloga A 1), ki nima narave nadomestila zaradi manjše plače ali nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, temveč predstavlja prejemek iz naslova pokojninskega zavarovanja v posledici ugotovljene invalidnosti v skladu z določbo 93. člena ZPIZ-1. Takšni prejemki pa se ne morejo šteti v osnovo za odpravnino, kar je poskušala uveljaviti v tem sporu.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnica s pritožbo ni uspela, pri čemer na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).